sreda, 23. april 2014

STOP VIVISECTION: 1 milijon veljavnih podpisov

1 milijon veljavnih podpisov? Imamo jih!
Oblasti držav članic Evropske unije  so potrdile, da smo zbrali več kot 1 milijon veljavnih podpisov v podporo evropski državljanski pobudi STOP VIVISECTION.
 
To pomeni, da STOP VIVISECTION lahko nadaljuje institucionalni proces ter da bo prva državljanska pobuda, ki jo bosta obravnavala in analizirala novo izvoljena Evropski parlament in Evropska komisija.
 
Septembra 2014 bo v Evropskem parlamentu v Bruslju obravnava, na kateri bosta sodelovala naša predstavnika André Ménache in Gianni Tamino. Oktobra 2014 bomo prejeli uradni odgovor, v katerem bo Evropska komisija sporočila, na kakšen način bodo zadostili našim zahtevam.

Potrebujemo vas: Evropske volitve, “Glas za STOP VIVISECTION”
STOP VIVISECTION je največja civilna iniciativa proti poskusom na živalih doslej: 1,35 milijona evropskih državljanov je formalno izrazilo svojo voljo za ukinitev poskusov na živalih. Brez financiranja in lobijev, zgolj z delom prostovoljcev in nevladnih organizacij.
 


Zdaj smo pred naslednjim izzivom: potrebujemo Evropski parlament, ki bo proti poskusom na živalih; njegova sestava je bistvena. Z aktivno uporabo naših državljanskih pravic nam bo to uspelo! 

Pomagajte nam!
Kontaktirajte kandidate za poslance v Evropskem parlamentu v svojih državah in jih povabite, da podprejo državljansko pobudo STOP VIVISECTION: pošljite jim elektronska sporočila, delite pasice na njihovih družabnih omrežjih, postavljajte jim vprašanja na javnih srečanjih. Kandidati se lahko kampanji pridružijo do 17. maja. V zadnjem tednu pred evropskimi volitvami bomo javno promovirali vse kandidate, ki bodo podprli pobudo STOP VIVISECTION, in povabili državljane, naj jih volijo.

STOP VIVISECTION? Čas je že, da ustavimo poskuse na živalih
Ob Svetovnem dnevu živali v laboratorijih, ki ga obeležujemo vsako leto 24. aprila, vas vabimo k branju našega prispevka "Čas zagovornikov poskusov na živalih se izteka" in k ogledu predavanja o tem zakaj so poskusi na živalih z znanstvenega stališča neustrezni.

Prošnja za konec …
Evropsko državljansko pobudo STOP VIVISECTION na evropski ravni koordinira organizacijski odbor, ki je vse dejavnosti do sedaj izvedel z le 25.000 evri, zbranimi s prostovoljnimi prispevki nevladnih organizacij in posameznikov. Za premostitev končnega dela kampanje potrebujemo še približno 8.000 evrov. Vsaka posamezna donacija je bistvenega pomena. Prispevate lahko preko storitve PayPal ali bančnega transferja.

ponedeljek, 14. april 2014

Moby: Zakaj sem vegan

"Zdravo, jaz sem Moby in sem vegan."

(Na kar se, predvidevam, odzovete z: "Zdravo, Moby." Tudi, če se nikoli niste udeležili srečanja v okviru programa dvanajstih korakov, ste kakšnega najbrž videli na televiziji. Skoraj vsaka nadaljevanka vključuje prizor s tovrstnega srečanja. Vsaj zdi se tako.) No, tukaj so moje kvalifikacije oziroma kako sem postal vegan.

Ko sem bil star dva tedna, me je mama fotografirala v otroški kadici v našem kletnem stanovanju na 130. ulici v Harlemu. Na sliki sem jaz (majhen dvotedenski črviček) v kadici, opazujejo pa me:

Naš pes (Jamie).
Naša mačka (Charlotte).
Naši podgani iz laboratorija (neimenovani).

Na sliki gledam to četvorico živali, one si pa čez rob kadi ogledujejo mene. Videti sem precej zadovoljen in tudi one so videti precej zadovoljne. In prepričan sem, da se je v tistem trenutku v nevrone v mojem limbičnem sistemu vtisnila matrica, da so živali prijazne in izjemne. Ko sem odraščal, je z nama z mamo živela cela vrsta živalskih ljubljenčkov. V obdobju kakšnih 15-ih let je ta menažerija vključevala štiri pse, 12 mačk, okoli 1000 mladih miši, iguano, tri skakače, hrčka in majhno kačo.


Naše živali sem imel zelo rad. Ko je katera izmed njih umrla, se mi je zlomilo srce. Neutolažljivo sem jokal ob žalostni in trpko nepravični smrti psa, mačke, miši ali plazilca, ki je umrl (in ob toliko živalih je bilo veliko umiranja in jokanja). Ne želim izbirati, katere živali so mi bile najljubše, a najbolj mi je bil pri srcu Tucker, maček, ki sem ga našel na smetišču. Ko sem imel 10 let, sem šel mimo mestnega odlagališča in slišal mijavkanje, ki je prihajalo iz škatle. Odprl sem jo in v njej našel tri mrtve in enega komaj še živega mačjega mladiča (tako majhen je bil, da je imel še zaprte oči).

Pobral sem mladiča, ki se je še komaj oklepal življenja, in pohitel domov. Z mamo sva skočila v avto (ne dobesedno; bolj sedla sva kot skočila) in mačka odpeljala k veterinarju. Le-ta je bil sočuten, a nič kaj vzpodbuden. "Tako mlade mucke le redko preživijo brez mame," je rekel, "zato je bolje, če se nanj ne navežeš preveč." Tuckerja sva odpeljala domov (v avtu sem mu dal ime), pripravljena na to, da bo kmalu umrl. Na najino presenečenje ga je naš jazbečar George nemudoma posvojil. George je postal Tuckerjeva nadomestna mama, ga umival in grel, in Tucker je živel dolgih 18 let.

Nekega dne, ko je bil Tucker star 9 let, jaz pa 19, sem z njim sedel na soncu na stopnicah pred našo hišo v predmestju v Connecticutu, kjer smo takrat živeli. Bil je popoln trenutek; maček in deček na soncu, idilično in toplo je bilo in rekel sem: popolno. In ko sem sedel tam, sem doživel razodetje. Veliko mojih razodetij je precej očitnih, in morda se vam bo tudi to zdelo táko.

Kakor koli že, tu je razodetje: Sedeč na stopnicah sem razmišljal: "Rad imam tega mačka. Vse bi naredil, da bi bil varen in srečen in da se mu nikoli ne bi zgodilo nič hudega. Ima štiri tačke in dvoje oči in neverjetne možgane in izjemno bogato čustveno življenje. Nikoli, tudi v trilijonu let, ne bi niti pomislil na to, da bi mu storil kaj zlega. Zakaj torej jem druge živali, ki imajo štiri tace (ali pa dve), dvoje oči, neverjetne možgane in bogata čustvena življenja?" In tedaj, sedeč na stopnicah pred hišo v Connecticutu z mačkom Tuckerjem, sem postal vegetarijanec.

To je bilo leta 1985, pred 29 leti.

Razlog, da sem postal vegetarijanec, je bil preprost: rad sem imel živali (in še jih imam) in ne želim sodelovati pri ničemer,
kar povzroča njihovo trpljenje. Sprva sem zaradi tega prenehal jesti krave in kokoši. Zatem ribe (če kadar koli opazujete ribe, hitro ugotovite, da občutijo bolečino in so veliko bolj zadovoljne, če jih ne lovimo s trnkom, harpuno ali mrežo). Potem sem pomislil: "Nočem prispevati k trpljenju živali. A krave in kokoši trpijo na farmah za mleko in jajca, zakaj torej še zmeraj jem jajca in pijem mleko?" Tako sem leta 1987 opustil vse izdelke živalskega izvora in postal vegan. Preprosto zato, da di lahko jedel in živel v skladu s svojimi prepričanji, da imajo živali svoja lastna življenja, da so do njih upravičena in da ne želim prispevati k njihovemu trpljenju.

To je bilo pred 27 leti. Ker sem dober matematik, lahko torej z gotovostjo trdim, da sem vegan že 27 let. Sčasoma je pravilnost moje odločitve za veganstvo potrdilo tudi to, kar sem se naučil o zdravju ter podnebnih spremembah in okolju. Izvedel sem, da je prehranjevanje z mesom, mlečnimi izdelki in jajci v zelo veliki meri odgovorno za razvoj sladkorne bolezni, bolezni srca in ožilja ter raka pri ljudeh. Izvedel sem, da je komercialna reja živali odgovorna za 18-odstotni delež podnebnih sprememb (več kot vsi avtomobili, avtobusi, tovornjaki, ladje in letala skupaj). Izvedel sem, da je za pridelavo 1 kg soje potrebnih 400 litrov vode, za pridelavo 1 kg kravjega mesa pa 3700 litrov. Izvedel sem, da je pridelava krme za rejne živali glavni razlog za krčenje tropskih gozdov. In izvedel sem, da je večina zoonotskih bolezni (SARS, bolezen norih krav, ptičja gripa itd.) rezultat živinoreje. Kot zanimivost naj povem še, da sem izvedel, da je uživanje izdelkov živalskega izvora lahko glavni razlog za impotenco (kot da bi potreboval še dodaten razlog
za veganstvo).

Bolj, kot sem se torej izobraževal o zdravju in okolju, bolj predan sem postal veganstvu. Sedaj mi je nerodno priznati, a šel sem tudi skozi neizogibno vegansko obdobje, ko sem bil nevzdržen vegan in sem vsakič, ko so moji prijatelji jedli meso, kričal nanje. A sčasoma sem spoznal, da če kričim na prijatelje, ti zavoljo tega ne jedo manj mesa, temveč zanje postanem zgolj nadloga, ki je ne želijo povabiti na svoje zabave. Morda sem sebičen, a rad sem povabljen na zabave svojih prijateljev.

Naposled sem ugotovil, da kričanje ni najboljši način, kako pripraviti ljudi do tega, da poslušajo, kar imaš povedati. Ko sem se jezil nanje, so se pričeli braniti in niso hoteli slišati, kar sem jim želel sporočiti. Spoznal sem, da kadar se z ljudmi umirjeno pogovarjam ter jih seznanim z informacijami in dejstvi, lahko dosežem, da me poslušajo in celo razmišljajo o razlogih, zakaj sem vegan.

Naj bom jasen: Ne pravim, da morate postati vegani samo zato, ker sem vegan tudi jaz. Če nočem izvajati nobene prisile nad živalmi, bi bilo ironično, da bi želel v kaj prisiliti ljudi.

Informirajte se, kolikor je le mogoče, ter živite in jejte, kot se vam zdi najbolj prav. Vendar imate, empirično in epidemiološko, vi (in pravzaprav mi vsi) boljše možnosti za dolgo, srečno in zdravo življenje, če se izogibate mesu krav in kokoši in pujsov ter mleku in jajcem. Močno priporočam, da se izogibate vsaj živalskim izdelkom z velikih farm, saj velike farme grozljivo ravnajo z živalmi, meso in mleko s teh farm pa so polni antibiotikov, sintetičnih hormonov, smrtonosnih bakterij itd.

OK, lahko bi povedal še več, in z veseljem bi to naredil, a zdi se mi, da sem navedel že vse razloge zakaj sem postal in ostal vegan.
Nazadnje bi vam - če odmislimo zdravstvene probleme, podnebne spremembe, zoonotske bolezni, odpornosti na antibiotike in impotenco - rad zastavil to enostavno vprašanje: Bi lahko pogledali teličku v oči in mu rekli: "Moj apetit je pomembnejši od tvojega trpljenja?"


Ta prispevek je v angleškem originalu (Opinion: Why I'm Vegan by Moby) bil objavljen 18. marca 2014 v reviji Rolling Stone.

Prevod: Veganska iniciativa

torek, 18. marec 2014

Življenje ali životarjenje: živalski vrtovi – živalski zapori

Zgodba nedavno umrle rise Zooje iz ljubljanskega živalskega vrta[1] ponovno vabi k razmisleku o upravičenosti obstoja tovrstnih živalskih zaporov. 

Zoojo so po 33 dneh na prostosti naposled našli in jo z namenom vrnitve v živalski vrt uspavali. Pri tem je prišlo do zloma stegnenice, v sporočilu za javnost pa so zapisali: »Čeprav ima kost le osem milimetrov premera, smo imeli očitno veliko smolo in jo nesrečno zadeli s konico uspavalnega naboja. Grozno! In vendar ne najslabše. Če bi zadeli živec, bi bila lahko žival ob nogo.«[2]

Sledila je operacija, po kateri pa Zooja ni uspešno okrevala. Zaradi »smole« vpletenih Zooja ni izgubila le noge, ampak življenje. 

Kakšno življenje, se lahko upravičeno vprašamo. Svobodno življenje, ki bi ga Zooja v svojem socialno-ekološkem normativnem okolju lahko živela in v polnosti uživala, ali životarjenje, ki ji ga je nudil živalski vrt in ki ga je Zooja na svoj način zelo jasno – žal dolgoročno neuspešno – odločno zavrnila?


Zaradi človeških napak je Zooja izgubila oboje.

V ujetništvu rojena žival težko preživi v naravi. Tako kot pri ljudeh je tudi pri ostalih živalih socializacija in posledično učenje življenjskih modrosti, začenši s pridobivanjem hrane, modrosti, ki se od živalske vrste do živalske vrste seveda razlikujejo, kritičnega pomena za preživetje. Skupine in posamezniki, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo in vračanjem oz. ponovnim uvajanjem prostoživečih živali v naravno okolje, pričajo o težavah, s katerimi se pri tem spopadajo, in o kompleksnih pristopih, ki so potrebni za zagotovitev dolgoročnega preživetja in dobrobiti teh živali.

Živalski vrtovi radi poudarjajo svojo namišljeno vzgojno vlogo v družbi in širijo napačne informacije o pomembnosti svojega delovanja za ohranjanje vrst. Čeprav se razmere od enega do drugega živalskega vrta razlikujejo, gre pri tovrstnih institucijah v končni fazi za biznis, ki kakor ostale veje zasužnjevalne industrije, ki živali zasužnjujejo za hrano, oblačila itd., temelji na kratenju inherentnih pravic živali do svobodnega bivanja in odločanja s posledičnimi telesnimi ter psihološkimi težavami in odkloni, značilnimi za življenje v ujetništvu. 

Naraščajoče prepoznavanje kompleksnosti ostalih živalskih vrst in posameznikov, ki te vrste sestavljajo, stopnjuje pritisk na razstaviščne in zabaviščne ustanove ter kliče po ukinitvi tovrstnih dejavnosti, v katerih se ljudje igrajo bogove na račun drugih živali, kot pove Damian Aspinall, sicer najbolj znani britanski lastnik živalskih vrtov.[3]

»Ukiniti moramo vse živalske vrtove,« pravi Aspinall, ki je pozval vlado, naj mu pomaga uresničiti svoje dolgoletne sanje.

Približno 80 odstotkov živali v živalskih vrtovih ne pripada ogroženim vrstam, opozarja Aspinall. Analiza treh slovenskih živalskih vrtov, ki jo je opravila Born Free Foundation, pa kaže, da je osebkov iz ogroženih ali ranljivih živalskih vrst pri nas le 6 odstotkov. Trgovanje z življenjem in utilitaristični odnos živalskih vrtov jasno ponazarja zgodba nedavno usmrčenega in pred očmi radovedne javnosti razkosanega mladega žirafjega samca Mariusa, ki je bil popolnoma zdrav, toda brez uporabne vrednosti za danski živalski vrt.[4] Mariusova nesrečna zgodba je hkrati razkrila, da so tovrstni pristopi v tej industriji ustaljena praksa.

Aspinall meni, da bi se sredstva, ki se uporabljajo za širjenje živalskih vrtov s trenutno politiko delovanja, morala nameniti razmnoževanju ogroženih vrst in vračanju teh osebkov v naravo, kakor to sam počne. Želodec se mu obrača ob misli, da nekateri živalski vrtovi organizirajo živalske predstave. Hkrati se zaveda dejstva, da so živalski vrtovi ujeti v past: pritegniti morajo javnost, da bi lahko preživeli; da bi pa pritegnili javnost, izvajajo živalske predstave, ki jih javnost enostavno obožuje in praktično zahteva. Če bi bil cilj živalskih vrtov dobrobit živali in ne dobrobit javnosti, bi bile te ustanove zelo drugačne v primerjavi s tem, kakršne trenutno so, še dodaja Aspinall, ki se mu hkrati zdi nedoumljivo, da tako inteligentno bitje, kot bi naj bil človek, potrebuje živali za zabavo svojih otrok oziroma da sploh lahko verjame, da so živali tu za našo zabavo.     

Na spletni strani Veganske iniciative si je mogoče prebrati nekoliko obširnejšo obravnavo tematike živalskih vrtov,[5] vključno s kritiko slovenskih živalskih vrtov iz poročila, ki ga je leta 2011 pripravila organizacija Born Free Foundation. Med drugim se v poročilu omenjajo neustrezne življenjske razmere slonice Gange. Ne le, da Ganga trpi zaradi prostorske stiske, prikrajšana je tudi za socializacijo z istovrstnimi osebki, kar je za slone kritičnega pomena. To dejstvo prepoznavajo tudi v Evropski zvezi živalskih vrtov in akvarijev, ki priporoča nastanitev slonov v skupinah. Neupoštevanje tega priporočila pa je med drugim razlog za nedavno sproženo akcijo in peticijo za premestitev romunske slonice Tanie.[6]


Vprašanje etičnosti ujetništva zelo dobro osvetli tudi trenutna situacija v ukrajinskem živalskem vrtu. Zaradi kriznih razmer in preusmeritve sredstev v politične namene so živali ostale brez hrane in jim zato grozi izstradanje do smrti.[7]

Ujete in popolnoma odvisne od ljudi, v doživljenjskem zaporu, ki si ga niso z ničimer zaslužile, živali ostajajo žrtve človeškega pohlepa in slepe ideologije speciesizma. Živalski vrtovi in parki, v katerih živali živijo kot razstavni eksponati ali so celo prisiljene sodelovati v predstavah, spodbujajo tovrstno ideologijo, poglabljajo razkol med človekom in drugimi živalskimi vrstami, otroke in odrasle pa učijo, da je človek večvreden ter da so živali na svetu za zadovoljitev njegovih muh.

S tem se izobraževalna vloga živalskih vrtov začne in konča.

Biblio:
[1]http://www.delo.si/novice/slovenija/risa-zooja-poginila.html
[2]http://www.rtvslo.si/okolje/svet-zivali/tragicen-konec-risine-zgodbe-po-operaciji-poginila/332167
[3]http://www.express.co.uk/news/uk/416277/We-need-to-abolish-all-zoos-says-Britain-s-most-famous-zoo-owner-Damian-Aspinall
[4]http://www.theguardian.com/world/2014/feb/09/marius-giraffe-killed-copenhagen-zoo-protests
[5]http://www.veganstvo.net/ali-ves/razstavljanje-zivali
[6]http://www.thepetitionsite.com/956/417/286/free-tania-the-elephant-from-tirgu-mures-zoo-in-romania/
[7]http://www.thepetitionsite.com/449/814/234/urgent-ukraine-do-not-let-your-zoo-animals-starve-to-death/

Slike:
http://www.rtvslo.si/okolje/risa-brez-zob-in-z-zlomljeno-nogo-po-operaciji-pa-skoraj-poginila/332117
http://www.siol.net/trendi/potovanja/novice/2012/07/ste_ze_kdaj_bozali_slona.aspx