12 pomembnih razlogov zakaj v letu 2015 postati vegan

1. Živali hočejo živeti; ljubijo življenje in se bojijo smrti.

O živalih, rejenih za hrano, smo naučeni misliti - če nanje sploh pomislimo - kot o abstraktni kategoriji “rejnih živali” - brezimnih, brezobličnih čredah in jatah, katerih splošne značilnosti so zgolj reciklirane v nepretrganem toku nerazločnih entitet. A živali na farmah so posamezniki z osebnostmi in čustvi, prav kakor psi in mačke. Čutijo veselje, naklonjenost in zadovoljstvo, pa tudi strah, žalost in bolečino. Tako kot mi sklepajo globoka prijateljstva in čustvene vezi in tako kot mi si prizadevajo ohraniti svoje življenje.

Posnetek ni nazoren; prikazuje izkušnjo krave, ki čaka v vrsti na smrt. Primerjajte to s posnetkom verjetno najbolj srečne krave na svetu.

2. Tudi jajčna in mlečna industrija povzročata neizmerno trpljenje in smrt

Splošno prepričanje, da živali v produkciji jajc in mleka ne trpijo, je zmotno. Jajčna in mlečna industrija dejansko povzročata ogromno trpljenja in vsako leto pobijeta milijarde kokoši in piščančkov ter milijone krav in teličkov.

 

Kokoši v jajčni industriji zakoljejo med 18. in 24. mesecem starosti, ko njihova produkcija upade.

V naravi divje kokoši znesejo le od 12 do 20 jajc na leto. Udomačene kokoši pa so genetsko spremenjene, da znesejo od 250 do 300 jajc letno, kar povzroča bolečo in pogosto usodno reprodukcijsko motnjo. Več kot 95% kokoši v jajčni industriji je zaprtih v tako majhne kletke, da ne morejo niti razširiti kril, in večina jajc iz “talne reje” in “proste reje” prihaja od obupanih kokoši, ki so v tisočih natlačene v umazanih skladiščih. Večini kokoši nesnic na boleč načino odrežejo konico kljuna, da bi preprečili kljuvanje zaradi nervoze v prenatrpanem okolju. V valilnicah, kjer valijo mlade kokoši nesnice za jajčne farme - tudi za tiste z oznako “humano,” za male rejce in kokošnjake na domačih dvoriščih in vrtovih - pokončajo 6 milijard piščančkov moškega spola z zadušitvijo ali pa jih žive zmeljejo.

Teličke ženskega spola na tej mali mlečni farmi so ločili od njihovih mater in jih redijo v značilnih utah za teličke.

Podobno je vsa mlečna industrija odvisna od izkoriščanja ženskih reproduktivnih organov in od uničevanja materinstva.

Kot vsi sesalci tudi krave izločajo mleko samo za hrano svojih teličkov.

Na mlečnih farmah, vključno z malimi rejci in farmami z oznako “humano”, teličke za vedno ločijo od njihovih mater le nekaj ur po rojstvu, da lahko ljudje odvzamejo mleko, ki je namenjeno njim. Teleta moškega spola zakoljejo za teletino ali pa jih vzrejajo za poceni govedino. Teleta ženskega spola pa prva 2 do 3 mesece svojega življenja preživijo izolirane v samotnih utah, brez materinske nege v času, ko jo najbolj potrebujejo.

Kokoši za proizvodnjo jajc in krave za proizvodnjo mleka (tudi) zakoljejo, ko njihova produktivnost usahne, na začetku njihove naravne življenjske dobe.

Več o skritem škodovanju jajčne in mlečne industrije: Eggs: What Are you Really Eating? in  10 Dairy Facts the Industry Doesn’t Want You to Know.

3. Znanost potrjuje: ljudje nimamo nobene potrebe po hrani živalskega izvora

 

Uravnotežena veganska prehrana zlahka zagotavlja vsa hranila, ki jih potrebujemo za rast in razvoj. Vladni strokovnjaki za zdravstvo po vsem svetu končno dohitevajo obsežne znanstvene dokaze, ki kažejo, da je vegansko prehranjevanje ne samo izvedljiva izbira za ljudi vseh starosti, temveč tudi, da rastlinska prehrana v nasprotju s hrano živalskega izvora močno koristi našemu zdravju, vključno z zmanjšanjem pojavnosti debelosti, diabetesa, visokega krvnega pritiska, visoke stopnje holesterola, srčnih napadov, kapi in nekaterih vrst raka.

Leta 2009 je tudi Ameriška akademija za prehrano in dietetiko, najštevilčnejša in najpomembnejša avtoriteta za hrano in prehranjevanje, priznala, da ljudje nimamo nobene prirojene potrebe po hrani živalskega izvora. V izjavi o vegetarijanski in veganski prehrani pravijo, da so: “primerno načrtovane vegetarijanske oblike prehranjevanja, vključno s popolnoma vegetarijansko ali vegansko prehrano, zdrave in prehransko ustrezne, in lahko lahko ugodno vplivajo na preventivo in zdravljenje določenih bolezni. Ustrezno načrtovane vegetarijanske oblike prehranjevanja so primerne za ljudi v vseh življenjskih obdobjih, tudi za nosečnice, doječe matere, dojenčke, otroke in mladostnike ter športnike.”

Več o tej tematiki:  Catching Up With Science: Burying the “Humans Need Meat” Argument in Vegan Diets: Sorting Through the Nutritional Myths

4. Vojna prehrambene industrije proti svobodnim živalim

Medtem ko je veliko ljudi seznanjenih z dejstvom, da je za prehrano v ZDA letno pobitih 10 milijard živali, jih veliko manj ve, da je skrivna veja USDA (ameriško ministrstvo za kmetijstvo) samo v zadnjem desetletju brutalno pobila več kot 30 milijonov prostoživečih živali - med njimi veliko ogroženih - ker naj bi ogrožale prehrambeno industrijo.

Rakun, ki so ga pustili umreti ujetega v čeljustni pasti.

Leta 1931 je bil ustanovljen program nadzora škode živali (USDA ADC), da bi nadzoroval in uničil divje živali, ki so škodljive za zahodno industrijo reje živali. Vlada je kasneje po nasvetu strategov za odnose z javnostmi spremenila ime programa v Služba za nadzor prostoživečih živali, svoj moto pa v dobrohotno zvenečega “živeti s prostoživečimi živalmi”.

Mrtev kojot ujet visi z zanke okoli vratu.  
Foto: bivši uslužbenec Službe za nadzor prostoživečih živali

V resnici Služba za nadzor prostoživečih živali vsako leto porabi milijone davkoplačevalskega denarja za pobijanje avtohtonih mesojedih živali in plenilcev - kojotov, volkov, medvedov, pum in mnogih drugih - zavoljo industrije reje živali. Te živali so uničene na najbolj nasilne in grozljive načine, ki si jih je mogoče zamisliti: nanje streljajo iz helikopterjev, jih zastrupljajo, dušijo s plinom, trgajo jih dresirani psi, zadušijo se z zankami okoli vratu ali ulovijo v mučilne čeljustne pasti, v katerih shirajo in počasi umrejo.

Od milijonov živali, ki jih vsako leto uniči Služba za nadzor prostoživečih živali, so morda najbolj brutalno napadani kojoti. Vsako leto na desettisoče kojotov v pasteh počasi umre v agoniji samo zato, ker Služba za nadzor prostoživečih živali ni dolžna preverjati svojih pasti, osebje pa se pogosto tedne dolgo ne vrne k pastem.

Zaposleni ob tem z naključnim in prekomernim lovom s pastmi in zastrupljanjem tudi “nenamerno” pobijejo na desettisoče “živali, ki niso tarče”. Kolateralne žrtve vključujejo tudi zvezno zaščitene zlate in gologlave orle (ki pogosto umirajo v zankah za vrat in noge), bobre, pasavce, jazbece, sove, dihurje, divje prašiče, antilope, ježevce, velike modre čaplje, race, želve, mrhovinarje, podlasice, svizce, golobe, rdečerepe jastrebe, črne medvede, peščene žerjave in divje mačke, več vrst lisic in rečne vidre - živali, ki so v središču naporov za zaščito in obnovo. Vsako leto umre tudi na tisoče udomačenih psov in mačk, ki naletijo na pasti in zastrupljene vabe.

Gologlavi orel v pasti prijemalki. Foto: wyominguntrapped.org

Milijoni živali, ki jih vsako leto lovi in uniči Služba za nadzor prostoživečih živali, se za preživetje prehranjujejo z drugimi živalmi.

Ljudje pa nimamo nikakršne biološke potrebe, da bi jedli hrano živalskega izvora, in večina nas ima dovolj rastlinske hrane. 

Ubijanje živali za hrano, ko imamo drugo izbiro, in ubijanje nedolžnih divjih svobodnih živali, ki nimajo druge izbire, sta enako nesprejemljivi dejavnosti.

Upoštevati velja, da bi premik od industrijske reje živali k bolj tako imenovani humani, pašni reji živali, samo okrepil napadanje in uničevanje prostoživečih živali. John Robbins opozarja: “Cena, ki jo zahodne dežele in divje živalstvo plačujejo za pašo goveda, bi težko bila večja… razširjanje proizvodnje s travo pitane govedi [in druge hrane živalskega izvora] bi samo povečalo ta že tako uničujoči davek.”

O grozljivem delu Wildlife Services govori raziskovalno poročilo iz 2012.

5. Vpiv industrijske reje živali na svetovno lakoto

Industrijska reja živali, ki zahteva veliko vode, obremenjuje skupnosti, katerim vode že tako primanjkuje. Foto: creative commons

Od skoraj 7 milijard ljudi, ki nas živi na svetu, je približno 1 milijarda podhranjena, 6 milijonov otrok pa vsako leto umre od lakote.

Krmljenje polovice svetovnega pridelka žita rejnim živalim je ne samo zelo neučinkovita poraba beljakovin, temveč tudi osupljiva potrata naravnih virov, ki zahteva veliko več zemlje, vode in energije kot gojenje rastlinske hrane za neposredno človeško porabo.

Odvisnost od reje živali ogroža tudi obubožane skupnosti, kjer so hrana in naravni viri že tako redki, in družine ob tem ne zmorejo oskbovati še rejnih živali s hrano ali vodo.



Več o tem, kako industrijska reja živali prispeva h globalni prehranski negotovosti in lakoti.

6. Vpliv industrijske reje živali na podnebje in okolje

Industrijska reja živali je največji posamezni od človeka povzročeni vir toplogrednih plinov, izkoriščanja tal in uničevanja zemlje; največji onesnaževalec pitne vode in največje gonilo pri uničevanju deževnega pragozda. Prav tako je velik vzrok onesnaževanja zraka, izgube habitatov in izumiranja vrst, hkrati pa pomeni zelo neučinkovito rabo omejenih naravnih virov. Združeni narodi so pozvali k svetovnemu prehodu na vegansko prehrano, kjer koli je to mogoče, kot najbolj učinkovitemu načinu za boj proti podnebnim spremembam, svetovni lakoti in ekološkemu opustošenju. Tudi z intenzivnimi metodami zapiranja živali, ki v globalni industrijski reji živali trenutno prevladujejo, rejne živali še vedno uporabljajo 30 odstotkov celotne zemeljske površine.

Na območju ene same klavnice je lahko na desetine bazenov za odplake. Mešanica bakterij, krvi, poporodnih ostankov, mrtvorojenih pujskov, urina, iztrebkov, kemikalij in zdravil bazene pogosto močno obarva.

Če bi poskušali pasti vseh 100 milijonov krav v ZDA na travi, kot predlagajo zagovorniki humanega trajnostnega kmetovanja, bi te krave potrebovale (če uporabimo najnižjo oceno, da ena krava potrebuje dobre 4 hektarje), skoraj polovico celotnega ozemlja ZDA - kar pa ne vključuje vsega ozemlja, ki bi ga ob tem potrebovali še za vse pujse, kokoši, ovce in koze v prosti reji.

Po nekaterih ocenah krave, ki se pasejo, proizvajajo 4 krat več toplogrednih plinov,kot krave, ki jih redijo zaprte. To je zato, ker krave, ki jedo travo, kot je naravno, rastejo veliko počasneje kot krave, ki jih krmijo z žitom, in zato potrebujejo bistveno več časa, da dosežejo težo za zakol. Dlje kot traja, da krave zrastejo, več metana in dušikovega oksida izpustijo. Živali, ki jih redijo v ZDA in od katerih je 98% rejenih industrijsko, letno ustvarijo milijarde ton gnoja, kar predstavlja neverjetnih 65 odstotkov vseh emisij dušikovega oksida, ki ga na svetu povzročimo ljudje. (Dušikov oksid zadržuje toploto še bolj kot metan).

Okoljska raziskovalna organizacija Worldwatch Institute ugotavlja: "Postalo je očitno, da je človeški apetit po mesu živali gonilna sila praktično vsake večje kategorije okoljske škode, ki zdaj ogroža človeško prihodnost - krčenje gozdov, erozije, pomanjkanje pitne vode, zraka in onesnaževanje voda, podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti, socialna nepravičnost, destabilizacija skupnosti in širjenje bolezni."

7. Veganska hrana je boljša za vaše srce

Vodilni vzrok smrti pri moških in ženskah v ZDA so srčne bolezi. Vsak dan skoraj 2.600 Američanov umre zaradi ene izmed oblik bolezni srca, najpogosteje koronarne srčne bolezni, znane tudi kot bolezen koronarnih arterij ali ateroskleroze. Ateroskleroza se pojavi, ko se trde plasti oblog, pogosto usedline holesterola, nakopičijo v pomembnih arterijah in začnejo ovirati pretok krvi in ​​kisika v srce. Arterijske obloge so tudi glavni vzrok za možgansko kap, četrti najpogostejši vzrok smrti v ZDA.
 
Medtem ko lahko na raven holesterola in bolezni srca vplivajo tudi drugi dejavniki (kajenje, telesna aktivnost, krvni tlak in telesna teža), je eden od najpomembnejših vzrokov za bolezni srca prehranski holesterol. Naša telesa proizvedejo ves holesterol, ki ga potrebujemo, zato uživanje hrane živalskega izvora povzroča previsoko raven holesterola. (V hrani rastlinskega izvora ni holesterola.) Hrana živalskega izvora je obremenjena tudi z nasičenimi maščobami, ki v nasprotju z nenasičenimi povzročajo, da jetra proizvajajo še več holesterola.

Na srečo lahko večina ljudi bolezni srca in ožilja preprosto prepreči tako, da se odpove hrani živalskega izvora, se prehranjuje z zdravo hrano rastlinskega izvora, skrbi za telesno dejavnost in se izogiba kajenju. Poleg tega, da ima varovalne lastnosti, je rastlinska hrana edina terapija, za katero je znanstveno dokazano, da zdravi bolezi srca.

Večkrat se je pokazalo, da veganski način prehranjevanja znižuje raven LDL ali "slabega" holesterola. Po študiji, objavljeni v ameriškem Journal of Cardiology, nemastna vegetarijanska prehrana znižuje raven LDL za 16 odstotkov, polnovredna veganska prehrana pa za 33 odstotkov. Visoka vsebnost vlaknin v hrani rastlinskega izvora pomaga tudi upočasniti absorbcijo holesterola. Hrana živalskega izvora ne vsebuje nobenih vlaknin.

Tudi: Reversing Heart Disease Without Surgery or Drugs.

8. Veganska prehrana lahko varuje tudi pred drugimi boleznimi ali jih celo zdravi

Dejansko lahko polnovredna rastlinska prehrana preprečuje in v nekaterih primerih celo zdravi mnogo najhujših vrst bolezni. Dr. T. Colin Campbell je ameriški biokemik, katerega raziskava se osredotoča na učinke človeške prehrane na dolgoročno zdravje. S sinom je dr. Campbell soavtor mednarodne uspešnice Kitajska študija, ki jo je New York Times označil za "Grand Prix epidemiologije" in ki temelji na ugotovitvah 20-letnega raziskovalnega projekta, izvedenega pod okriljem univerz Cornell in Oxford ter Kitajske akademije za preventivno medicino.

Kitajska študija preuči povezavo med prehranjevanjem z mesom, jajci in mlečnimi izdelki, ter kroničnimi boleznimi, vključno z boleznimi srca, sladkorno boleznijo, rakom dojke, rakom prostate in rakom debelega črevesa. Na osnovi meta-analize prehrane in pojavnosti bolezni pri več tisoč podeželskih prebivalcih Tajvana in Kitajske, dr. Campbell zaključi, da se lahko ljudje, ki se prehranjujejo s polnovredno hrano rastlinskega izvora - popolnoma brez hrane živalskega izvora - izognejo, zmanjšajo in v veliko primerih obrnejo potek številnih bolezni, vključno z večino vodilnih smrtnih bolezni na Zahodu.

"Kar je ta projekt naredilo res izjemen, je, da je veliko pomembnih združenj na področju prehrane in bolezni izpostavilo isto ugotovitev: ljudje, ki so pojedli največ hrane živalskega izvora, so imeli največ kroničnih bolezni. Tudi relativno nizek vnos hrane iz živali je bil povezan z neželenimi učinki. Ljudje, ki so pojedli največ rastlinske hrane, so bili najbolj zdravi in niso imeli toliko kroničnih bolezni. Teh rezultatov ni bilo mogoče spregledati. "

Leta 2013 je vodilni ameriški ponudnik zdravstvenih storitev Kaiser Permanente, ki ima več kot 9 milijonov naročnikov zdravstvenega zavarovanja, v svoji strokovni medicinski reviji objavil članek, ki zdravnikom predlaga, naj razmislijo o priporočanju hrane rastlinskega izvora vsem svojim pacientom. Članek poudarja, da "zdravo prehranjevanje lahko najbolje dosežete s hrano rastlinskega izvora, kar opredeljujemo kot režim, ki vzpodbuja polnovredno rastlinsko hrano in odsvetuje meso, mlečne izdelke in jajca, kot tudi vso rafinirano in predelano hrano ... Zdravniki naj razmislijo o tem, da bi rastlinsko prehrano priporočali vsem svojim pacientom, še posebej tistim z visokim krvnim tlakom, sladkorno boleznijo, boleznimi srca in ožilja ali debelostjo."
 
Zanimivo O Kitajski študiji v glasilu zdravniške zbornice Slovenije.

9. Nismo levi

"Poglejmo še enkrat anatomijo mesojedcev in vsejedcev, vključno z velikansko ustno odprtino, čeljustnim sklepom, ki deluje kot tečaj, bodalom podobnimi čekani in ostrimi kremplji. Vsaka od teh lastnosti levu ali medvedu omogoči uporabljati svoje telo, da bi ubil plen. V nasprotju s tem pa imajo rastlinojede živali mesnate ustnice, majhno ustno odprtino, debel in mišičast jezik in veliko manj stabilen, mobilen čeljustni sklep, ki omogoča žvečenje, drobljenje in mletje. Rastlinojedci na splošno tudi nimajo ostrih krempljev. (14) Te lastnosti so dobro prilagojene prehranjevanju z rastlinami, ki zagotavljajo hranilne snovi, ko se njihove celične stene razgradijo, proces, ki zahteva drobljenje hrane z gibanjem s strani na stran, in ne zgolj požiranje v velikih kosih na način, kot mesojed ali vsejed požirata meso.

Prebavni sistemi rastlinojedcev imajo manj prostoren želodec kot mesojedci ali vsejedci, značilnost, ki ustreza rednemu prehranjevanju v manjših obrokih na osnovi rastlinske hrane (ki ostane na mestu in jo je zato lažje pogoltniti), ne pa občasnemu nažiranju plenilca s svojim plenom. (15) Želodec rastlinojecev ima tudi višji pH (kar pomeni, da je manj kisel) kot pri mesojedcih ali vsejedcih, morda delno tudi zato, ker rastline običajno ne prenašajo nevarnih bakterij, ki so prisotne v razpadajočem mesu.

Tanko črevo rastlinojedih živali je precej dolgo in omogoča dolgotrajno in zapleteno razgradnjo ogljikovih hidratov v rastlinah. Človekova anatomija je praktično v vseh pogledih bolj podobna rastlinojedim živalim (kot sta gorila in slon) kot pa mesojedim in vsejedim vrstam. (16) Naše ustne odprtine so majhne, naši zobje niso posebej ostri (tudi naši "podočniki" ne) in naše ustnice in jeziki so mišičasti. Naše čeljusti niso posebej stabilne (in bi jih v bitki s plenom bilo lahko izbiti), vendar so zelo mobilne in omogočajo gibanje v stran, kar omogoča drobljenje in mletje rastlin."

- celoten odlomek o primerjalni anatomiji Sherry F. Colb preberite v njeni knjigi: Mind if I Order the Cheeseburger? and Other Questions People Ask Vegans

Glej tudi: 9 Reasons Your Canine Teeth Don’t Make You a Meat-Eater

10. Tudi kmetje, ki redijo živali za meso in mleko, postajajo vegani

Harold Brown

Harold Brown je nekdanji rejec krav za meso in mleko. Rodil se je na kmetiji s kravami v zvezni državi Michigan in več kot pol svojega življenja preživel v kmetijstvu. Ko ga je osebna zdravstvena kriza prisilila soočiti se s pojavnostjo bolezni srca v njegovi družini, je postal vegan.

Zdravo življenje ob veganski hrani ga je vodilo v pretehtanje svojih prejšnjih predpostavk o prehranjevanju z živalmi in kmalu je postal globoko prepričan, da je izkoriščanje in ubijanje živali za hrano nemoralno. Zdaj je, kot veganski aktivist, ustanovitelj organizacije Farm Kind in eden od nastopajočih v dokumentarnem filmu Peaceable Kingdom: The Journey Home.

O vprašanju takoimenovane humane reje živali Harold piše:
"Pogosto sem slišal besedo "humano" uporabljeno v zvezi z mesom, mlekom in mlečnimi izdelki, jajci in drugimi izdelki... To mi je vedno bilo čudno, saj sam razumem, da humano pomeni delovati prijazno, nežno in usmiljeno. Kot nekdanji rejec živali vam lahko povem, da je morda res, da si lahko do živali na kmetijah prijazen in zanje skrbiš, a usmiljenje je druga zadeva. … Le redko sem podvomil v opravila na kmetiji: prevoz živali, kastracija, odstranjevanje rogov, opravil sem tudi svoj delež klanja. Danes se sprašujem s perspektive starega in novega sebe, kaj humano pomeni pri načinu, na katerega se uporablja? Stari jaz pravi: "Čudno, da bi to besedo povezovali z mesom, mlekom in jajci, ampak hej, če se več proda, zakaj pa ne?" Novi jaz pa sprašuje: "V starih časih bi lahko, in tudi sem, živali vzgajal prijazno in skrbno, kako pa sem jim kazal usmiljenje?" Usmiljenje - to enkratno človekovo lastnost, da se vzdrži nasilnega ravnanja."

Več o bivših rejcih živali za meso in mleko, ki so postali vegani, si lahko ogledate tukaj.

11. Humana reja živali ne obstaja

Pujsi v zadnjih trenutkih svojega življenja, na tovornjaku, ki jih bo raztovoril v klavnici. Foto: Toronto Pig Save

Sam obstoj oznak, kot so "iz proste reje," "talna reja" in "certificirano humano" dokazuje povečano skrb družbe za dobrobit živali, ki jih redijo za hrano. Toda vsakič, ko porabniki mesa, jajc ali mleka zagovarjajo "humano" ravnanje z živalmi na kmetijah, se soočijo z neizogibnim paradoksom: gibanje za boljše ravnanje z živalmi temelji na ideji, da živalim ne smemo povzročati nepotrebnega trpljenja; ubijanje živali, ki jih nimamo nobene potrebe jesti, pomeni višek nepotrebnega nasilja.

Za razliko od živali, ki ubijajo druge živali za hrano, imamo mi izbiro. One ubijajo iz potrebe, medtem ko nas večina to počne za užitek okusa ali ker je to najbolj enostavno. Moralna razlika med ubijanjem iz potrebe in ubijanjem iz užitka je ogromna. Kadar lahko izbiramo, ali bomo življenje ohranili ali vzeli, povzročanje nasilja in ubijanje drugih samo zato, ker nam je všeč okus, in zato, ker se ne morejo braniti, ni niti zdaleč humano. Moč ne pomeni/daje tudi pravice.

Mnogo najhujših okrutnosti, ki jih živalim povzročajo na farmah za industrijsko rejo, je tudi vsakodnevna praksa na malih kmetijah s prosto rejo živali, celo na najboljših, tistih s certifikatom "humano". Te vključujejo: spolno nasilje in izkoriščanje reproduktivnega cikla, sistematično uničevanje materinstva, strašno boleča pohabljanja brez anestezije ter onemogočanje osnovnih nagonov in vzgibov, ki so za osnovno dobrobit živali bistvene.

Več o tem na: A Closer Look at What So-Called Humane Farming Means.

12. Živeti naše vrednote pomeni živeti vegansko

Colleen Patrick-Goudreau in vol Linus v zatočišču Farm Sanctuary. Foto: Connie Pug

“Delaj drugim, kar želiš, da bi drugi delali tebi. Če se strinjate s tem rekom, potem že sprejemate veganstvo.” — Andrea Kladar

Ocenjujejo, da 98% človeškega nasilja do živali izhaja iz naše izbire hrane. Vendar pa je znanost neizpodbitno dokazala, da za razvoj ne potrebujemo mesa, mleka ali jajc. Ko enkrat razumemo, da prehranjevaje z živalmi ni pogoj za dobro zdravje, in če imamo dostop do polnovredne rastlinske hrane, pa se kljub temu odločimo za prehranjevanje z živalmi, je to odločitev za nasilje in ubijanje živali iz užitka - samo zato, ker mi je všeč okus.

Nasilje nad živalmi pa je v nasprotju z osnovnimi skupnimi vrednotami - kar je tudi razlog, da na primer pasjim bojem nasprotujemo iz principa. Nasilja nad živalmi, v prvem primeru za užitek, v drugem za denar, ne moremo razlikovati.

Edini način, da naše vrednote res nekaj pomenijo - edini način, da naše vrednote dejansko postanejo naše - je njihovo uresničevanje v svobodnih izbirah. Vsak dan imamo možnost živeti svoje vrednote ob izbiranju naše prehrane. Če nam prijaznost pomeni več kot nasilje, če nam sočutje pomeni več od povzročanja nepotrebnega nasilja in trpljenja, je edini dosledni izraz naših vrednot veganstvo.
_________________________________________

Opomba avtorice: Pomembno je prepoznati, da veganstvo ni zgolj prehrana. Naša družba je dobesedo zgrajena na izkoriščanju živali, od oblačil in kozmetike, hišnih čistil in krutih poskusov na živalih v medicini, do komercialne reje hišnih živali. In čeprav živeti vegansko vključuje izogibanje uporabi živali na vseh področjih življenja, so odločitve o tem, katero hrano bomo jedli, pomembno izhodišče.

Več o veganskem načinu prehranjevanja v vodnikih Guide to Going Dairy Free in Guide to Veganizing Your Favorite Egg Dishes (z nasveti za kuhanje in pečenje brez jajc). Oglejte si tudi osnovni pregled hranljivosti veganske hrane. Vprašanja o B12?


Če želite izvedeti več o načinih  izkoriščanja živali in kaj lahko naredite, da se stanje izboljša, si oglejte dokumentarna filma The Ghosts In Our Machine in Zemljani. Obiščite tudi vegankit.com.


Ashley Caps


V izvirniku: 12 Important Reasons to Go Vegan in 2015 objavljeno na FreeFromHarm.org
Prevod z dovoljenjem avtorjev: Veganska iniciativa 

Moby: Zakaj sem vegan

"Zdravo, jaz sem Moby in sem vegan."

(Na kar se, predvidevam, odzovete z: "Zdravo, Moby." Tudi, če se nikoli niste udeležili srečanja v okviru programa dvanajstih korakov, ste kakšnega najbrž videli na televiziji. Skoraj vsaka nadaljevanka vključuje prizor s tovrstnega srečanja. Vsaj zdi se tako.) No, tukaj so moje kvalifikacije oziroma kako sem postal vegan.

Ko sem bil star dva tedna, me je mama fotografirala v otroški kadici v našem kletnem stanovanju na 130. ulici v Harlemu. Na sliki sem jaz (majhen dvotedenski črviček) v kadici, opazujejo pa me:

Naš pes (Jamie).
Naša mačka (Charlotte).
Naši podgani iz laboratorija (neimenovani).

Na sliki gledam to četvorico živali, one si pa čez rob kadi ogledujejo mene. Videti sem precej zadovoljen in tudi one so videti precej zadovoljne. In prepričan sem, da se je v tistem trenutku v nevrone v mojem limbičnem sistemu vtisnila matrica, da so živali prijazne in izjemne. Ko sem odraščal, je z nama z mamo živela cela vrsta živalskih ljubljenčkov. V obdobju kakšnih 15-ih let je ta menažerija vključevala štiri pse, 12 mačk, okoli 1000 mladih miši, iguano, tri skakače, hrčka in majhno kačo.

Naše živali sem imel zelo rad. Ko je katera izmed njih umrla, se mi je zlomilo srce. Neutolažljivo sem jokal ob žalostni in trpko nepravični smrti psa, mačke, miši ali plazilca, ki je umrl (in ob toliko živalih je bilo veliko umiranja in jokanja). Ne želim izbirati, katere živali so mi bile najljubše, a najbolj mi je bil pri srcu Tucker, maček, ki sem ga našel na smetišču. Ko sem imel 10 let, sem šel mimo mestnega odlagališča in slišal mijavkanje, ki je prihajalo iz škatle. Odprl sem jo in v njej našel tri mrtve in enega komaj še živega mačjega mladiča (tako majhen je bil, da je imel še zaprte oči).

Pobral sem mladiča, ki se je še komaj oklepal življenja, in pohitel domov. Z mamo sva skočila v avto (ne dobesedno; bolj sedla sva kot skočila) in mačka odpeljala k veterinarju. Le-ta je bil sočuten, a nič kaj vzpodbuden. "Tako mlade mucke le redko preživijo brez mame," je rekel, "zato je bolje, če se nanj ne navežeš preveč." Tuckerja sva odpeljala domov (v avtu sem mu dal ime), pripravljena na to, da bo kmalu umrl. Na najino presenečenje ga je naš jazbečar George nemudoma posvojil. George je postal Tuckerjeva nadomestna mama, ga umival in grel, in Tucker je živel dolgih 18 let.

Nekega dne, ko je bil Tucker star 9 let, jaz pa 19, sem z njim sedel na soncu na stopnicah pred našo hišo v predmestju v Connecticutu, kjer smo takrat živeli. Bil je popoln trenutek; maček in deček na soncu, idilično in toplo je bilo in rekel sem: popolno. In ko sem sedel tam, sem doživel razodetje. Veliko mojih razodetij je precej očitnih, in morda se vam bo tudi to zdelo táko.

Kakor koli že, tu je razodetje: Sedeč na stopnicah sem razmišljal: "Rad imam tega mačka. Vse bi naredil, da bi bil varen in srečen in da se mu nikoli ne bi zgodilo nič hudega. Ima štiri tačke in dvoje oči in neverjetne možgane in izjemno bogato čustveno življenje. Nikoli, tudi v trilijonu let, ne bi niti pomislil na to, da bi mu storil kaj zlega. Zakaj torej jem druge živali, ki imajo štiri tace (ali pa dve), dvoje oči, neverjetne možgane in bogata čustvena življenja?" In tedaj, sedeč na stopnicah pred hišo v Connecticutu z mačkom Tuckerjem, sem postal vegetarijanec.

To je bilo leta 1985, pred 29 leti.

Razlog, da sem postal vegetarijanec, je bil preprost: rad sem imel živali (in še jih imam) in ne želim sodelovati pri ničemer, kar povzroča njihovo trpljenje. Sprva sem zaradi tega prenehal jesti krave in kokoši. Zatem ribe (če kadar koli opazujete ribe, hitro ugotovite, da občutijo bolečino in so veliko bolj zadovoljne, če jih ne lovimo s trnkom, harpuno ali mrežo). Potem sem pomislil: "Nočem prispevati k trpljenju živali. A krave in kokoši trpijo na farmah za mleko in jajca, zakaj torej še zmeraj jem jajca in pijem mleko?" Tako sem leta 1987 opustil vse izdelke živalskega izvora in postal vegan. Preprosto zato, da di lahko jedel in živel v skladu s svojimi prepričanji, da imajo živali svoja lastna življenja, da so do njih upravičena in da ne želim prispevati k njihovemu trpljenju.

To je bilo pred 27 leti. Ker sem dober matematik, lahko torej z gotovostjo trdim, da sem vegan že 27 let. Sčasoma je pravilnost moje odločitve za veganstvo potrdilo tudi to, kar sem se naučil o zdravju ter podnebnih spremembah in okolju. Izvedel sem, da je prehranjevanje z mesom, mlečnimi izdelki in jajci v zelo veliki meri odgovorno za razvoj sladkorne bolezni, bolezni srca in ožilja ter raka pri ljudeh. Izvedel sem, da je komercialna reja živali odgovorna za 18-odstotni delež podnebnih sprememb (več kot vsi avtomobili, avtobusi, tovornjaki, ladje in letala skupaj). Izvedel sem, da je za pridelavo 1 kg soje potrebnih 400 litrov vode, za pridelavo 1 kg kravjega mesa pa 3700 litrov. Izvedel sem, da je pridelava krme za rejne živali glavni razlog za krčenje tropskih gozdov. In izvedel sem, da je večina zoonotskih bolezni (SARS, bolezen norih krav, ptičja gripa itd.) rezultat živinoreje. Kot zanimivost naj povem še, da sem izvedel, da je uživanje izdelkov živalskega izvora lahko glavni razlog za impotenco (kot da bi potreboval še dodaten razlog za veganstvo).

Bolj, kot sem se torej izobraževal o zdravju in okolju, bolj predan sem postal veganstvu. Sedaj mi je nerodno priznati, a šel sem tudi skozi neizogibno vegansko obdobje, ko sem bil nevzdržen vegan in sem vsakič, ko so moji prijatelji jedli meso, kričal nanje. A sčasoma sem spoznal, da če kričim na prijatelje, ti zavoljo tega ne jedo manj mesa, temveč zanje postanem zgolj nadloga, ki je ne želijo povabiti na svoje zabave. Morda sem sebičen, a rad sem povabljen na zabave svojih prijateljev.

Naposled sem ugotovil, da kričanje ni najboljši način, kako pripraviti ljudi do tega, da poslušajo, kar imaš povedati. Ko sem se jezil nanje, so se pričeli braniti in niso hoteli slišati, kar sem jim želel sporočiti. Spoznal sem, da kadar se z ljudmi umirjeno pogovarjam ter jih seznanim z informacijami in dejstvi, lahko dosežem, da me poslušajo in celo razmišljajo o razlogih, zakaj sem vegan.

Naj bom jasen: Ne pravim, da morate postati vegani samo zato, ker sem vegan tudi jaz. Če nočem izvajati nobene prisile nad živalmi, bi bilo ironično, da bi želel v kaj prisiliti ljudi.

Informirajte se, kolikor je le mogoče, ter živite in jejte, kot se vam zdi najbolj prav. Vendar imate, empirično in epidemiološko, vi (in pravzaprav mi vsi) boljše možnosti za dolgo, srečno in zdravo življenje, če se izogibate mesu krav in kokoši in pujsov ter mleku in jajcem. Močno priporočam, da se izogibate vsaj živalskim izdelkom z velikih farm, saj velike farme grozljivo ravnajo z živalmi, meso in mleko s teh farm pa so polni antibiotikov, sintetičnih hormonov, smrtonosnih bakterij itd.

OK, lahko bi povedal še več, in z veseljem bi to naredil, a zdi se mi, da sem navedel že vse razloge zakaj sem postal in ostal vegan. Nazadnje bi vam - če odmislimo zdravstvene probleme, podnebne spremembe, zoonotske bolezni, odpornosti na antibiotike in impotenco - rad zastavil to enostavno vprašanje: Bi lahko pogledali teličku v oči in mu rekli: "Moj apetit je pomembnejši od tvojega trpljenja?"

Ta prispevek je v angleškem originalu (Opinion: Why I'm Vegan by Moby) bil objavljen 18. marca 2014 v reviji Rolling Stone.

Prevod: Veganska iniciativa

Testiranje zdravil na živalih je pristransko, ugotavlja novo poročilo

Kaže, da vztrajanje pri uporabi neučinkovitega testiranja na živalih v zdravstvenih raziskavah povzroča vedno večjo pristranskost, vsaj v skladu z novo analizo, ki ugotavlja, da je poročil o "pomembnih" rezultatih poskusov na živalih preveč, da bi lahko bila resnična.

Analiza, objavljena ta mesec v reviji PLoS Biology, je rezultat dela raziskovalcev z Univerze Stanford, ki so pregledali 4445 študij na živalih za 160 potencialnih zdravljenj nevroloških motenj, kot sta Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen.

Raziskovalna skupina je ugotovila, da je imelo 1.719 teh študij "pozitiven rezultat" ali izid, ki bi raziskovalcem omogočil testiranje substance v nadaljnjih fazah kliničnih preskušanj.

To, so ugotovili analitiki, je nenavadno.

Da smo popolnoma jasni, ta tako imenovana meta analiza ni ocenjevala učinkovitosti poskusov na živalih - obstaja že veliko literature, ki razlaga, zakaj se ta dejavnost nadaljuje, in razloži njene neizogibne pomanjkljivosti, slabosti in resne etične probleme.

Vendar pa je dejstvo, da velik del poskusov na živalih ni prenosljiv na učinkovita zdravila za ljudi, tisto, kar je omogočilo raziskovalcem v tem primeru ugotoviti, da bi statistično le pri 919 analiziranih študijah lahko pričakovali "pozitiven rezultat" - in nastalo neskladje seveda daleč presega statističnega toleranco.

Iz povzetka analize:

Študije so pokazale, da rezultatov biomedicinskih poskusov na živalih ni mogoče prenesti na klinične poskuse na ljudeh, kar lahko pripišemo bodisi dejanskim razlikam v osnovni biologiji med ljudmi in živalmi, bodisi pomanjkljivostim v načrtu poskusa, lahko pa tudi pristranskosti pri poročanju o rezultatih poskusov na živalih. Z uporabo statistične tehnike smo ugotovili, da je število objavljenih študij na živalih s "pozitivnimi" (statistično pomembnimi) rezultati preveliko, da bi bilo resnično.

[...]

Skratka, sodimo, da je v literaturi o nevroloških motnjah preveč študij na živalih s "pozitivnimi" rezultati in razpravljamo o razlogih tega pojava ter potencialnih rešitvah.

S podrobnejši pregledom objavljenih študij so analitiki ugotovili, da bi le osem od 160 zdravljenj smelo napredovati do poskusov na ljudeh. 

Poleg tega se številne prednosti, za katere so študije trdile, da so razvidne iz poskusov na živalih, niso uresničile v poskusih na ljudeh. Podatki na primer kažejo, da se je v poskusih na živalih zdelo obetavnih na desetine zdravil, povezanih z zdravljenjem kapi, večina pa je bila neučinkovita pri ljudeh.

Kljub temu se raziskovalce še vedno spodbuja, naj v velikem obsegu testirajo na živalih in rezultate uporabijo kot prag za prehod na človeške poskuse,  čeprav je splošno znano, da so poskusi na živalih slabo merilo za napovedovanje primernosti zdravil za ljudi.

Kaj se torej dogaja? Je to goljufija? Ne, previdno odgovarjajo raziskovalci, in se v svoji analizi nagibajo k mnenju, da gre za institucionalizirano pristranskost in da se poskusi na živalih, čeprav so omejitve le-teh dobro znane, uporabljajo kot del "sistema" obročev, skozi katere je potrebno skočiti, da bi substanca napredovala v nadaljnje faze preizkušanja. Pretiravanje pri poročanju o dobrih rezultatih in izginjanju slabih je morda le vprašanje denarja. Pozitivni rezultati so videti boljše in bodo bolj verjetno pritegnili sredstva za prihodnje projekte, to pa vodi k pretiranemu poročanju o pozitivnih rezultatih.

Vendar pa raziskovalci namigujejo, da v nekaterih primerih gre za namerno zavajanje, ki presega preprosto pretiravanje in prirejanje številk:

"Enostavno preveč je 'pomembnih' rezultatov," je povedal epidemiolog John Ioannidis, glavni avtor študije. "Nekaj ​​je očitno narobe. Očitno je, da je veliko študij, o katerih poročajo selektivno; bodisi zamolčijo negativne rezultate ali pa analizo predstavijo na način, ki rezultate prikaže kot pozitivne, čeprav so zelo negativni ".

To ni novo področje za Ioannidisa, ki je leta 2005 objavil članek z naslovom “Why Most Published Research Findings Are False” (Zakaj je večina objavljenih rezultatov raziskav neresničnih), v katerem je predstavil številne možne načine, kako so znanstveni rezultati  lahko pristranski.

Ioannidisovi rezultati se pridružujejo številnim podobnim analizam, vključno s študijo iz leta 2008 o učinkovitosti antidepresivov, kjer je bilo za 94% le-teh rečeno, da imajo pozitivne rezultate, vendar so kasnejše analize, ki jih je opravila ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA), ugotovile, da le za nekaj več kot polovico obstajajo pokazatelji pozitivnih rezultatov.

Številne druge metaanalize so pokazale tudi pretirano in napihnjeno poročanje o pozitivnih rezultatih.

Medtem ko se, še enkrat poudarim, ta metaanaliza ne posveča etičnim vprašanjem poskusov na živalih, pa da še dodatno ostrino dejstvu, da so poskusi na živalih zastarel, nenatančen in krut način za preizkušanje zdravil, namenjenih ljudem  - in fundamentalno izpostavi resne etične napake v današnjem testiranju zdravil in postopkov zdravljenja.

Avtor prispevka (v angleškem originalu Drug Tests on Animals are Biased, Says New Report) je Steve Williams.

Prevod: Veganska iniciativa

DEJSTVO! Testiranje zdravil na živalih ljudem ne koristi

Več sto tisoč ljudi vsako leto umre od zdravil, ki delujejo na živalih

V nedavnem eseju sem vprašal naslednje: »Bi bilo treba živali testirati za droge, ki se uporabljajo na zabavah?« Prišel sem do zaključka, da je odgovor »ne«, in ugotovil, da obstaja veliko različnih mnenj o tem, ali naj bi se ne-človeške živali (živali) izkoriščale za testiranje zdravil, ki so namenjena za uporabo ljudem. In ravno tu leži dober razlog za razpravo in skepticizem.

Znano je, da večina zdravil, ki je preizkušena na živalih, ne deluje na ljudeh. Citat iz tega poročila: "FDA (ameriška Agencija za hrano in zdravila) poroča, da celo 92 odstotkov zdravil, odobrenih za testiranje na ljudeh, ni odobrenih za človeško uporabo. Ta stopnja napak se je povečala s 86 odstotkov v letu 1985 kljub vsemu »napredku in izboljšavam«, ki naj bi pripomogle k večji natančnosti poskusov na živalih." Če pogledamo te podatke še z druge strani, lahko vidimo, da le okoli 8 odstotkov zdravil, ki so testirana na živalih, deluje tudi na ljudeh. Če bi mi nekdo rekel, da imam le 8 odstotkov možnosti, da zapustim svoj dom in pridem do mesta, se najverjetneje ne bi odločil za to, da bi se sploh kam odpravil.

Več sto tisoč ljudi vsako leto umre od zdravil, ki delujejo na živalih.

Nedolgo nazaj sta znanstvenika Kathy Archibald in Robert Coleman v reviji New Scientist objavila članek z naslovom »Kako lahko človeška biologija prepreči z zdravili povezane smrti?«. V prispevku sta predstavila nekaj posodobljenih podatkov, ki so avtorja vodili do ugotovitve, da lahko storimo veliko več za zaščito ljudi, če za preizkušanje zdravil ne uporabljamo živali.

V začetku zapišeta, da so »neželeni učinki oziroma reakcije na zdravila eden večjih vzrokov smrti, ki terja kar 197.000 življenj letno v Evropski Uniji in več kot 100.000 v ZDA. Tem zaskrbljujočim statističnim podatkom vlade in farmacevtske družbe ne posvečajo veliko pozornosti, tako da bolniki in njihovi zdravniki niso dovolj pozorni, neželeni učinki pa še vedno ostajajo podcenjeni in se o njih premalo poroča.«

Avtorja ponovno navedeta neuspeh v 92 odstotkih zaradi strupenosti zdravil ter dodajata: »Leta 2006 je bilo 6 ljudi vključenih v raziskavo britanskega zdravila TGN1412 in vsi so bili hospitalizirani po tem, ko je prišlo do odpovedi več organov. V Indiji, kjer trenutno poteka veliko novih kliničnih poskusov, je po poročanju časopisa India's Tribune v tovrstnih poskusih med letoma 2007 in 2011 umrlo vsaj 1725 ljudi. Jasno je, da potrebujemo za napovedovanje varnosti zdravil boljše metode, tako za bolnike kot tudi za prostovoljce v kliničnih poskusih.« Poleg tega je nedavna študija pokazala, da je bilo pri 43 zdravilih 81 odstotkov resnih neželenih učinkov zdravil pri poskusih na živalih spregledanih, ta zdravila pa so nato škodovala ljudem.

Raziskovalca Archibald in Coleman se sprašujeta, zakaj vlade in farmacevtska podjetja še naprej uporabljajo in zagovarjajo svoje neverjetno slabe rezultate poskusov na živalih, medtem ko so na voljo nove tehnologije, ki se lahko ponašajo z večjo varnostjo za bolnike in z manjšim izkoriščanjem živali. Britansko ministrstvo za zdravje in britanski premier sta organizaciji Safer Medicines (Varnejša zdravila), katere direktorica je Kathy Archibald, dejansko povedala, da "glede na rezultate, testi, ki temeljijo na človeški biologiji, niso boljši pri napovedovanju neželenih učinkov pri ljudeh kot testiranje na živalih."

Medtem ko je Nacionalni raziskovalni svet v ZDA priznal, da je potrebno nadomestiti poskuse na živalih z »bolj učinkovitimi in-vitro testi in računalniškimi tehnikami«, je v Veliki Britaniji očitno to še velik problem, saj vlade in farmacevtska podjetja zanikajo problematiko poskusov na živalih.

Če bi bile vlade in farmacevtska podjetja bolj pozorni na podatke, bi bila to zmagovalna kombinacija za vse živali, tako človeške kot ne-človeške.

Esej iz New Scientista, na katerega se sklicujem, je zelo pomemben, saj kaže na to, da neustreznosti poskusov na živalih ne poudarjajo le zagovorniki pravic živali, temveč tudi ugledni znanstveniki, ki si želijo videti, da bi zdravila delovala tako, kot morajo, za vse tiste, ki jih potrebujejo in ki se prav tako zavzemajo za živali, ki so po nepotrebnem ubite zaradi trmastega zanikanja neustreznosti poskusov na živalih tistih, ki se še naprej zavzemajo za poskuse ne glede na močno nasprotujoče si podatke. Torej, če bi bile vlade in farmacevtska podjetja bolj pozorni na podatke, bi bila to zmagovalna kombinacija za vse živali, tako človeške kot ne-človeške.

Avtor prispevka (v angleškem originalu Fact! Testing Drugs On Animals Does Not Work to Help Humans) je Marc Bekoff. Prevod: Veganska iniciativa

Prehrana, otroci in prihodnost

John McDougall, dr. med. 

Otroci, odstavljeni od materinih prsi, so, kar se tiče prehrane, kot pomanjšani odrasli. Za ohranjanje dobrega zdravja morajo večino kalorij, ki jih zaužijejo, sestavljati škrobna živila (krompir, koruza, riž, sladki krompir, fižol, itd.). Meso in mlečni izdelki, podobno kot maščobe in enostavni sladkorji, tudi pri njih povzročajo debelost in bolezni. Pri otrocih, ki se prehranjujejo s škrobno dieto po mojih priporočilih, vam ni potrebno skrbeti, ali bodo dobili dovolj beljakovin, esencialnih aminokislin, kalcija, železa, cinka in esencialnih maščob. Več pozornosti je potrebno posvetiti le zagotavljanju zadostne količine kalorij za dobro rast.

Prehranska industrija je pridobila večino svojih potrošnikov z oglaševalskimi strategijami »edinstvenih lastnosti,« s katerimi velika podjetja poskušajo svoje prehranske izdelke predstaviti kot boljše na podlagi pretiranega izpostavljanja enega hranila, ki je v večji meri prisoten v živilu. Ta prizadevanja so bila zelo učinkovita in kot posledica le-teh je kalcij postal sinonim za mlečne izdelke, beljakovine sinonim za meso, perutnino in jajca, železo sinonim za govedino in esencialne omega-3 maščobe sinonim za ribe. Javnost, tako laična kot tudi strokovna,  je začela verjeti, da ljudje, predvsem pa otroci, brez teh živil v vsakodnevni prehrani v telo ne bodo vnesli dovolj hranil. Ta prepričanja so znanstveno neutemeljena, kar sem podrobno razložil v svoji knjigi »The Starch Solution.«

Neizpodbitna posledica takšnih oglaševanj nezdrave hrane, ki stanejo več milijard dolarjev, je pandemija kroničnih bolezni med otroki v zahodnih državah. V ZDA vsak tretji otrok trpi za prekomerno telesno težo ali debelostjo – večja količina telesne maščobe pa povzroča bolezni. Povečanje telesne teže je razlog za razvoj sladkorne bolezni tipa 2. Na žalost se pričakuje, da bo kar ena tretjina vseh otrok, rojenih leta 2000, tekom svojega življenja razvila sladkorno bolezen. V otroštvu se prav tako začnejo bolezni arterij (ateroskleroza), ki vodijo v kapi in srčne napade, in pogoste vrste raka, kot so rak na dojki, rak na črevesju in rak na prostati. Sodeč po teh trendih sklepamo, da bo imela trenutna generacija krajšo življenjsko dobo od svojih staršev. Zavajanje glede prehranskih potreb otrok je prva in najbolj sporna ovira, ki jim preprečuje, da bi ponovno pridobili izgubljeno zdravje in videz.

Industrija skupaj z vlado aktivno širi laži o superiornosti hranil živalskega izvora. Primer: živinorejka in ameriška predstavnica Cynthia Lummis iz Wyominga je 21. septembra 2012 predstavila zakonski osnutek, v katerem prosi Ameriški predstavniški dom, da: »(1) poudari pomembnost živalskih beljakovin kot sestavni del uravnotežene prehrane večine Američanov in (2) da spodbudi Ministrstvo za kmetijstvo k nadaljnjemu oglaševanju zdravstvenih koristi živalskih beljakovin na podlagi znanstvenih prehranskih smernic za Američane iz leta 2010.« Svojo družino morate zaščititi sami, saj pomoči od zunaj verjetno ne boste deležni.

Pogoste skrbi staršev

Za trenutek postavimo na stran vaše osebne preference pri prehrani z živalmi in velikanske dobičke prehranske industrije in zdravstva. Znanstveno je utemeljeno, da bo vaš otrok zdrav in brez bolezni, ki so trenutno zelo pogoste med njegovimi vrstniki, če bo užival škrobno prehrano brez živalskih produktov. Starši in otroci se morajo seznaniti s prehranskimi dejstvi, da se bodo lahko izognili pogostim težavam.

Beljakovine:

Najpomembnejši čas za otrokovo rast sta prvi dve leti življenja. Idealna prehrana v tem prehransko zahtevnem obdobju je materino mleko. Delež beljakovin v človeškem mleku je zgolj 5 % glede na celotno kalorično vrednost. To nizko vsebnost beljakovin presežemo s prehrano z nepredelano rastlinsko hrano (škrobnimi živili in zelenjavo), saj ima večina rastlinske hrane višjo vsebnost beljakovin. Sladki krompir ima 6 %, riž 8 %, krompir 10 % in fižol 28 % beljakovin. Rastline lahko proizvedejo vse esencialne aminokisline (živali lahko izgradijo le polovico od teh gradnikov življenja), zato vam ni potrebno skrbeti, da otroci na škrobni prehrani, ki jo priporočam, ne bi dobili dovolj beljakovin.

Kalcij:

Ta mineral izvira iz zemlje in živali ga v svoje telo vnesejo neposredno ali posredno preko rastlin. Krepki konji in močni sloni dobivajo kalcij iz rastlinske hrane. Jasno je, da lahko potrebam otrok po mineralih zlahka zadostimo z rastlinsko hrano. Nedaven članek, objavljen v reviji Pediatrics, staršem zagotavlja, da uživanje mlečnih izdelkov ni potrebno za zadosten vnos kalcija pri otroci. Meso, perutnina in jajca ne vsebujejo praktično nič kalcija. Pomanjkanje kalcija pri škrobni prehrani, ki jo priporočam, ni problematično.

Omega-3 maščobne kisline:

Maščobno tkivo možganov v otroštvu zelo hitro raste. Zaradi tega so ljudje začeli verjeti, da otroci v tem obdobju potrebujejo zelo koncentrirane vire esencialnih maščob iz hrane. Osnovne esencialne maščobe (omega-3 in omega-6) lahko proizvedejo samo rastline. Res je, da živali (na primer ribe) podaljšujejo te osnovne gradnike rastlinskega izvora in tvorijo druge maščobe (kot sta EPA in DHA), vendar enaki procesi potekajo tudi pri otrocih, ki so pri tem enako učinkoviti kot živali. Nobena riba ali žival pri teh procesih ne potrebuje pomoči. Pomanjkanje esencialnih maščob pri škrobni prehrani, ki jo priporočam, ni problematično.

Železo:

Ta mineral izvira iz zemlje in živali ga v svoje telo vnesejo neposredno ali posredno preko rastlin. Zaradi skrbi o pomanjkanju železa, še posebej pri najmlajših, je kanadska zdravstvena organizacija (Health Canada) izdala priporočilo, da se dojenčkom kot prva trdna hrana začne dajati meso.Upoštevati je potrebno dejstvo, da so člani te organizacije povezani s farmacevtsko in prehransko industrijo. Namesto, da bi iz prehrane umaknili kravje mleko, ki je povzročitelj skoraj vsakega pomanjkanja železa pri dojenčkih, so priporočali dopolnjevanje prehrane z več železa iz mesa.

Kravje mleko skoraj ne vsebuje železa. Razpoložljivost železa je skupaj z mlekom slabša zato, ker kalcij in kazein iz kravjega mleka preprečujeta absorpcijo železa pri otrocih. Izguba železa je še tretji mehanizem, ki povzroča pomanjkanje železa: kravje mleko povzroča približno 40 % krvavitev iz črevesja sicer zdravih dojenčkov. Dajanje mesa kot prvo hrano dojenčkom ne odpravi tega problema, temveč ustvari mnogo drugih (debelost, sladkorno bolezen tipa 2, arterijske bolezni, raka, itd.). Pomembna razlika med kravjim in človeškim mlekom je, da človeško mleko pospeši absorpcijo železa, zato se pri dojenčkih, ki so izključno dojeni, pomanjkanje železa ne pojavlja. Rastline so bogate z železom iz zemlje in zlahka zadostijo otrokovim prehranskim potrebam (če hkrati ne uživajo mlečnih izdelkov). Pomanjkanje železa pri škrobni prehrani, ki jo priporočam, ni problematično.

Vitamin D:

Dojenčki in otroci potrebujejo sonce iz več razlogov in eden izmed njih je tvorba vitamina D. Izpostavljanje soncu je odvisno od več faktorjev, kot so obarvanost kože, zemljepisna širina, letni čas in čas v dnevu. V splošnem za otroke s svetlo kožo zadostujeta približno dve uri izpostavljenosti obraza in rok na teden. Dodatki vitamina D ne morejo nadomestiti sonca in imajo več neželenih učinkov. Jemanja dodatkov vitamina D v obliki obogatene hrane ali prehranskih dodatkov ne priporočam (razen v ekstremnih primerih). Pomanjkanje vitamina D pri škrobni prehrani, ki jo priporočam, ni problematično.

Vitamin B12:

Vitamin B12 proizvajajo bakterije v okolju in človeškem črevesju. Meso vsebuje vitamin B12, ki so ga proizvedle bakterije. Delni razlog za tveganje pomanjkanja vitamina B12 v današnji moderni družbi so visoka higiena in pogosto rabljeni antiseptiki ter antibiotiki. Da preprečimo to redko pomanjkanje, bi morali otroci jemati dodatke vitamina B12. Zadostuje pet mikrogramov (mcg) na dan; neškodljive so celo visoke doze iz dodatkov na trgu (500 do 5000mcg na odmerek). Pomanjkanje vitamina B12 pri škrobni prehrani, ki jo priporočam, ni problematično.

Telesna višina in zadostna količina kalorij:

Če otrokova prehrana vsebuje dovolj kalorij, lahko pričakujemo normalno rast in razvoj. Otroci za rast potrebujejo energijo (beljakovine, kalcij in esencialne maščobe niso nikoli problem). Škrobna živila (riž, koruza, krompir, itd.) so bogat vir energije. Kalorični vnos lahko dodatno povečamo z dodajanjem kalorično bogatejše hrane, kot so suho sadje, oreščki, semena, maslo iz oreščkov in avokado. S kalorijami so izjemno bogati tudi sadni sokovi (imajo pa tudi veliko enostavnih sladkorjev, zato poskrbite, da si otrok spere in umije zobe kmalu po pitju, tako da ne pride do razvoja zobne gnilobe).

Dosežena telesna višina je odvisna od kaloričnega vnosa v otroštvu, vendar je pomembno, da te kalorije pridejo iz rastlin in ne iz živalskih virov. Odvisnost od živalske hrane povzroča mnoge zdravstvene probleme, vključno s prezgodnjo puberteto. Prezgodnje spolno dozorevanje povzroči hitrejšo spolno aktivnost, pogostejšo nenačrtovano najstniško nosečnost, pogostejšo revščino med žensko populacijo in več bolezni v odraslosti (npr. rak na dojki). Nedoseganje primerne telesne višine pri škrobni prehrani, ki jo priporočam, ni problematično.

Prehrana pri različnih starostih

Novorojenček do 6. meseca starosti:

Do šestega meseca starosti bi morali biti dojenčki hranjeni izključno z materinim mlekom (brez soka, vode, formul itd.). Pri šestih mesecih starosti otrok razvije zobe za žvečenje trdne hrane in koordinacijo rok, ki mu omogoča, da vzame hrano iz materinih rok. (Dojenje v prvih šestih mesecih je lahko zdravo tako za mater kot tudi za dojenčka).

Bistvena je tudi prehrana matere. Njen vnos hranil in ne-hranil vpliva na njeno mleko. Beljakovine iz kravjega mleka, ki jih zaužije, pridejo v njeno mleko in otroku povzročajo težave, kot so črevesni krči. Mleko lahko zastrupijo tudi škodljive kemikalije iz hrane. Dodatke vitamina B12 bi morale jemati tudi doječe matere.

Od 6. meseca do 2. leta starosti (uvajanje trde hrane):

Otroci imajo po naravi radi sladko hrano (konica jezika ima brbončice za zaznavanje sladkega okusa). Prva hrana, ki jo pričnemo uvajati pri šestih mesecih, lahko vključuje riž, koruzo, oves, ostala žita in moko, zmečkan krompir in sladki krompir. Majhni otroci imajo radi kuhano in zmečkano sadje, kot so jabolka, banane in hruške. Kuhana in zmečkana zelenjava ima pogosto grenak okus, zato je uvajanje brokolija, cvetače, ohrovta in špinače nekoliko težje. Kuhan fižol, zeleni grah in koščki tofuja se lahko začnejo dajati med 7. in 8. mesecem starosti. Kot enostaven in zdrav prigrizek lahko služita ekspandirana koruza in riž.

Zmečkan avokado in maslo iz oreškov ali semen, namazano na kruhu ali krekerjih, se lahko začneta uvajati pri približno prvem letu starosti. Pogosto se pojavljajo alergije na arašide in ostale oreške. Če imate skrbi, povezane s preteklostjo ali zaradi primerov v družinski zgodovini, je najbolje, da otroku ne dajete vprašljive hrane. V splošnem otroci bolje prenašajo kuhano hrano, saj kuhanje razbije beljakovine in ogljikove hidrate, tako da postanejo lažje prebavljivi in manj alergeni. Nevarnost, da bi se hrana otroku zaletela, zmanjšajte s pasiranjem ali rezanjem hrane na majhne koščke.

Hrano lahko enostavno in poceni pripravite doma, vendar mnogi starši raje kupujejo že pripravljeno otroško hrano. Preverite sestavine. Otroška hrana bi morala vsebovati le zmečkane in kuhane žitarice, zelenjavo in sadje brez dodatkov soli ali sladkorja.

Od 2. do 10. leta starosti:

Pogosti obroki in prigrizki ter velike porcije pomagajo zagotoviti zadosten vnos energije. Maščobe so najbolj koncentriran vir kalorij. Zdravi majhni otroci lahko pojedo poljubne količine maščob. Otroci s prekomerno težo in debeli otroci pa naj ne bi jedli rastlinske hrane z visoko vsebnostjo maščob, kot so oreški, semena in avokado, dokler ne izgubijo odvečne telesne teže.

Najljubša hrana mojih otrok in vnukov je bila: hladne in vroče žitarice, posute s polovico čajne žličke sladkorja, palačinke in vaflji, preliti z malo javorjevega sirupa, prepečenec s tanko plastjo marmelade, testenine s paradižnikovo omako (zelenjave so se tako bali, da jo je bilo treba zmiksati v omako), zelenjavna in fižolova juha s kruhom, sendviči z arašidovim maslom in tanko plastjo marmelade, sendviči s fižolovim namazom, fižolov zavitek, zdrava pica in riž, krompir ali testenine z različnimi omakami. Radi so imeli tudi škrobna živila (riž, koruzo, krompir, sladki krompir, grah, fižol, testenine, kruh itd.) brez dodatkov. (Na moji spletni strani lahko brezplačno dostopate do tisočih receptov moje žene Mary, prav tako v mojih knjigah. Na spletni strani www.drmcdougall.com lahko najdete tudi brezplačen 12-dnevni program za družino.) Enostavni sladkorji, sol in začimbe se dodajajo za boljše sprejemanje hrane, vendar v razumnih, majhnih količinah. Najboljša pijača je voda. Sprejemljivi so tudi zeliščni čaji. Sadni sokovi vsebujejo sladkor in vodo, zato je potrebno po pitju spirati in umivati zobe.

Starši bi morali popolnoma nadzirati prehrano otrok te starosti. Na policah in v hladilniku shranjujte le zdravo hrano in otrok jo bo užival. (Nezdravo hrano je potrebno odstraniti.)

Od 11. leta starosti do odraslosti:

Najstništvo je pomembno obdobje nagle rasti. Večino kalorij, ki jih zaužijejo najstniki, morajo sestavljati škrobna živila, dodatno energijo pa naj dobijo iz suhega sadja in rastlinske hrane z visoko vsebnostjo maščob (oreškov, semen, avokada itd.). Debelost je v zadnjih letih vse večji problem.

Izobraževanje je bistveno za spodbujanje starejših otrok k zdravemu prehranjevanju. Razložite jim, kako lahko nepravilna prehrana negativno vpliva na njihov fizični videz (povzroča akne, neprijeten telesni vonj in debelost). Poučite jih o tem, da se vsi vrhunski športniki prehranjujejo s škrobnimi živili (z rižem, koruzo, krompirjem itd.). Mladim, občutljivim ljudem, ki jih skrbi prihodnost, so teme pravic živali in problematike okolja zelo blizu.

Dobra prihodnost za naše otroke

Svoje otroke moramo zaščititi in jih pozdraviti. To odgovornost imamo mi, starši in stari starši, in mnogi izmed nas imamo dovolj znanja, da takoj ukrepamo. Na žalost večina ljudi še vedno ne vidi, kako pomembno je pomagati debelim ljudem. Ne sprevidijo trpljenja debelega otroka, ki je enako boleče kot trpljenje podhranjenega otroka. Vendar to je resnica. Razširjeno trpljenje v današnjem svetu, katerega prehrana temelji na mesu in mlečnih izdelkih, si zasluži enako pozornost (ali večjo), kot so jo ZDA namenile stradajočim otrokom iz zahodne Evrope po 2. svetovni vojni. Škrobna prehrana, ki jo priporočam, je 100 % učinkovita ter poceni in je neškodljiv način, s katerim bomo dosegli svet, naseljen z dobro prehranjenimi, močnimi in zdravimi otroki. 

Povzeto po: www.drmcdougall.com/misc/2012nl/sep/children.htm
Fotografije: www.veganhealth.org/articles/realveganchildren