Splošna predstavitev problematike
Tako
kot se nekateri odpravijo na večerjo v eksotično restavracijo ali na potovanje v eksotične kraje, si drugi radi privoščijo eksotično žival
za domačega »ljubljenčka«. Ključna razlika je seveda v tem, da gre pri
slednjem za živa bitja s svojimi telesnimi, psihološkimi, okoljskimi in
drugimi potrebami, ki jih ujetništvo ne more zadovoljiti.
V
svetovnem merilu pri trgovini z eksotičnimi živalmi letno beležijo v
povprečju 350 milijonov tropskih rib, 4 milijone ptic, 640.000 plazilcev
in 40.000 primatov. Nekateri osebki so rojeni v ujetništvu, številni pa
so še vedno odvzeti iz narave.[1]
Živali prodajajo preko oglasov v tiskanih medijih in na spletu. Internetno oglaševanje je v porastu in ravno to področje, ki predstavlja plodna tla za nezakonito trgovanje, je najtežje oziroma praktično nemogoče regulirati, povejo v organizaciji za zaščito živali v ujetništvu CAPS.[2] Na spletu je mogoče kupiti praktično katero koli žival, še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da do istega cilja pridemo tudi v navadnih trgovinah z malimi živalmi, le vztrajati je potrebno, pojasnjujejo zanesljivi slovenski viri.
Prodajalcev in preprodajalcev navadno tudi ne skrbi, ali kupec dejansko ve, v kaj se spušča, oziroma ali ima vsaj malo znanja o živali, ki jo kupuje. Številni eksotični osebki so ob nakupu mladi in majhni, pojasnjuje CAPS, kmalu pa lahko zrastejo v zelo velike živali, ki jih ni več mogoče nadzorovati. Skalni piton, na primer, lahko zraste do dolžine 5 metrov, legvan pa 1,5 metra in več. Terarij kmalu ni več dovolj, še cela soba je premajhna.[3] Pri plazilcih se lahko zaradi neustrezne vlage in svetlobe razvijejo različne težave od bolezni dihal do glivičnih vnetij, rahitisa in drugih bolezni. Pri številnih plazilcih pride tudi do opeklin zaradi svetil in drugih toplotnih virov.[4] Neustrezno okolje in malomarnost s strani lastnikov pa lahko privedeta do telesnih deformacij in raznih telesnih poškodb (npr. živali s poškodovanimi ali odtrganimi okončinami ipd.), o katerih poročajo zatočišča, ki te zavržene živali sprejmejo v trajno nego in varstvo.[5]
Tako pri plazilcih kot pri drugih živalih, vključno s ptiči, predstavlja težavo tudi neustrezna prehrana. Papige, ki so priljubljena vrsta eksotičnih »ljubljenčkov«, lahko živijo tudi do 80 let. Redki kupci se zavedajo odgovornosti, ki jo prevzemajo ob nakupu te živali, in so se z njo pripravljeni dolgoročno spoprijeti v dobrobit živali.[6] Novejši dokumentarni film Parrot Confidential[7] nazorno predstavi problematiko trgovine s papigami za hišne ljubljenčke in tegobe, s katerimi se srečujejo zatočišča papig, h katerim se prilivajo zavržene živali v številu, ki znatno presega kapacitete teh organizacij.
Enako velja za zatočišča drugih eksotičnih živali. In ravno zatočišča so tista, ki osvetlijo kritičen vidik problematike trgovine z eksotičnimi živalmi: evfemistični in zavajajoči opisi trgovcev, katerih glavni cilj je dobiček, ljudi navdušijo nad nakupom eksotične živali, toda v večini primerov stranke nakup kmalu obžalujejo in se želijo živali znebiti. Nekaj živali najde nov in stalen dom v zatočiščih, veliko pa jih konča v kletki v kaki temni garaži, v naravi, kjer so prepuščene same sebi, ali pa so prodane ali oddane novemu naivnemu lastniku, kjer pa se ponovno sproži začarani krog.
Primati kot hišni ljubljenčki
Vprašanje
primernosti primatov za hišne ljubljenčke buri duhove širom po svetu. V
nadaljevanju na kratko predstavljamo problematiko trgovine z opicami v
tovrstne namene, ki v številnih splošnih potezah (npr. prostoživeče
živali, težave z veterinarsko oskrbo, težave z zagotovitvijo ustreznih
pogojev za dobrobit živali, zavajanje kupcev ipd.) osvetljuje
problematiko trgovine z eksotičnimi živalmi na splošno.
.jpg)
V začetku leta 2012 je Dnevnik na kratko poročal o rastočem trendu kupovanja opic za hišne ljubljenčke med Britanci. V Sloveniji je bilo posedovanje opic popularno pred približno desetimi leti, nato je trend zamrl. V tem času so posamezniki poskušali uvesti nove trende, od hroščev do tigrov, ki pa niso zaživeli ali pa so jih stroka in pristojni organi uspeli preprečiti.
Trenutno
v Sloveniji obstaja en sam licenciran rejec malih opic. Licenca je bila
v skladu s trenutnimi zakoni izdana na naravovarstveni podlagi
(potencialna nevarnost opic za naravo in avtohtone vrste), etični vidik
se praktično ne upošteva.
Nekateri posedovanje opice vidijo kot statusni simbol, drugim predstavlja nadomestek za lastne otroke, ki jih iz različnih razlogov sami ne morejo ali ne želijo imeti,[8] tretji spet nasedejo oglasom rejcev, ki opice predstavljajo kot odlične domače ljubljenčke in tovariše, saj so nam konec koncev opice kot so-primati izmed vseh ostalih živalskih vrst v mnogih pogledih najbližje.
Porast v zasebnem lastništvu opic pa ne polni le žepov rejcev in preprodajalcev teh živali. V Veliki Britaniji, na primer, za marmozetko ženskega spola odštejete najmanj 1200 funtov, za moški osebek pa do 800 funtov,[9] pri slovenskem rejcu marmozetko ženskega spola dobite že za 800 evrov.
Polnijo se tudi zatočišča, ki te opice sprejmejo v nego in varstvo, ko lastniki ugotovijo, da opice še zdaleč niso tako idealni hišni ljubljenčki, kot jim je bilo predstavljeno.
Opice niso idealni domači ljubljenčki
Alison
Cronin, direktorica zatočišča Monkey World v južni Angliji, razloži, da
je njihovo zatočišče prepolno zlorabljenih in zanemarjenih živali, ki
so se jih lastniki želeli znebiti, ter doda: »Čakalni seznam
vznemirjenih lastnikov v stiski je zelo dolg. Povedali so jim, da so
opice čudoviti domači ljubljenčki, dejansko pa so ugotovili, da so opice
lahko agresivne in da se pri njih pojavijo psihološke in telesne
težave, če se jih ne hrani in oskrbuje pravilno.«[10] Neredko se z agresivnostjo lastniki spopadejo tako, da opicam odstranijo vse zobe.[11]
Poleg neustrezne prehrane je največja težava dejstvo, da opice večinoma odraščajo in živijo same (t.j. ne v družbi drugih opic) in v neprimernih kletkah, pove Dr. Ros Clubb iz organizacije RSPCA. Zaradi tega se razvije vrsta psiholoških in telesnih motenj, vključno z rahitisom in diabetesom. Pomanjkanje socializiranosti pri teh opicah in posledična agresivnost povzročita še dodatno težavo za zatočišča, kjer številni tovrstni »domači ljubljenčki« končajo, saj je odrasle, nesocializirane opice težko integrirati v skupine drugih opic, opozarjajo pri mednarodni zvezi za zaščito primatov IPPL.[12]
April
Truitt iz Centra za reševanje primatov (Primate Rescue Center) v
povprečju prejme dva telefonska klica dnevno s strani ljudi, ki se
želijo znebiti svojih »ljubljenčkov«. Kličejo jo tudi študentje
primatologije, ki želijo proučevati opice v zatočišču. Študentje želijo
proučevati normalno vedenje opic, vendar tega je v zatočišču zelo malo,
pove Truitt, in doda: »Vse naše živali so nekdanji ljubljenčki ali
laboratorijske živali, ki so bile vzgojene v izolaciji. (…) Pri njih ni
nič normalnega. Ne njihovo prehranjevanje ne njihov odnos do drugih.«[13]
Rachel Hevesi, direktorica angleškega zatočišča za opice Wild Futures, je mnenja, da ljudje niso načrtno kruti do opic, večinoma gre za nevednost. »Ker so marmozetke zelo majhne, ljudje mislijo, da jih je enostavno oskrbovati, vendar [marmozetke] so visoko specializirane za določen življenjski slog in hrano. Tudi v živalskih vrtovih imajo težave z ohranjanjem marmozetk pri dobrem zdravju.«[14] S tem se strinja tudi sodelavka RSPCA in primatologinja Dr. Lisa Riley, ki poziva k ukinitvi te trgovine.[15]
Rejci zavajajo kupce
Rejci
mlade opice odvzamejo staršem in jih začnejo navajati na ljudi, s čimer jih pripravljajo za prodajo. Za nakup opice ne potrebujete nikakršnega
dovoljenja niti znanja. Rejci oz. prodajalci, katerih glavni cilj je
dobiček, stranki dajo nekaj osnovnih informacij in navodil, s tem pa je z njihove
strani zgodba zaključena. Strank ne preverjajo, ne zanima jih, kakšen
življenjski slog imate, koliko časa boste lahko posvečali opici ipd.,
kot ugotavlja novinarska ekipa, ki je pod krinko obiskala britanskega
rejca marmozetk.[16] Še več, britanski rejec je celo v popolnem
nasprotju s strokovnim mnenjem na tem področju, ki opozarja na pomen
socializiranja opic z drugimi opicami, odsvetoval nakup dveh opic z obrazložitvijo: »Ena je ljubljenček (…) dve
nista več ljubljenčka. Na dan, ko dodaš še eno [opico v kletko],
izgubiš obe. In ni pomembno, če vidva oba delata, samo da imata čas jo nahraniti dvakrat dnevno.«
Kot so nam povedale osebe, ki so se zanimale za nakup opic pri nas, se je podobno odzval tudi slovenski rejec. Potrdil je, da se ena opica lažje navadi na človeka, in s tem posredno spodbudil nakup enega samega osebka. Na vprašanje, ali je opico potrebno peljati k posebnemu veterinarju, je povedal, da naj opice ne bi potrebovale posebne veterinarske oskrbe. Dejstvo, da bi bili potencialni kupci večino dneva odsotni, se mu tudi ni zdelo problematično. Hkrati je povedal, da so opice nenapadalne, ampak vseeno svetoval, da mora biti ob izpustu iz kletke prisotna odrasla oseba.
Nenapadalnosti
opic različnih vrst pa ne potrjujejo nešteta pričevanja posameznikov,
ki imajo ali so kdaj imeli opice za hišne ljubljenčke, kakor tudi ne
izkušnje iz zatočišč. Tudi kastracija in sterilizacija nista zagotovilo,
da opica ne bo postala agresivna, opozarjajo v organizaciji Monkey
Island Rescue & Sanctuary.[17] Ista
organizacija na svoji spletni strani ponuja vrsto uporabnih informacij
za ljudi, ki razmišljajo o nakupu opice za hišnega ljubljenčka. Med
drugim toplo priporočajo, da je zaradi varstva ljudi in opic samih
potrebno preprečiti stik opice z neznanci, vključno s sorodniki,
prijatelji, prijatelji otrok ipd., in sprašujejo, kdo vam bo čuval
opice, ko greste na dopust.
Slovenci, ki so se imeli možnost srečati z opico kapučinko po imenu Ficko, ki je nekoč služil kot razstavni eksponat v večji slovenski trgovini za živali, so tudi dobili vse prej kot vtis nenapadalnosti. Na posnetku,[18] ki ga je Veganski Iniciativi poslala neznana oseba, je mogoče slišati trgovko iz omenjene trgovine, ki stranki pripoveduje o težavah, s katerimi se soočajo, in med drugim razlaga, kako je Ficko neki obiskovalki razparal prst. Nekaj izsekov pogovora:
Slovenci, ki so se imeli možnost srečati z opico kapučinko po imenu Ficko, ki je nekoč služil kot razstavni eksponat v večji slovenski trgovini za živali, so tudi dobili vse prej kot vtis nenapadalnosti. Na posnetku,[18] ki ga je Veganski Iniciativi poslala neznana oseba, je mogoče slišati trgovko iz omenjene trgovine, ki stranki pripoveduje o težavah, s katerimi se soočajo, in med drugim razlaga, kako je Ficko neki obiskovalki razparal prst. Nekaj izsekov pogovora:
Stranka [S]: A res. A se ga da pobožat?
Trgovina [T]: Ne, to pa ne. Ker je tako agresiven, da ne gre, ne. (…) Ne, ne, ne. Sej luškan je, samo.. ma ugrizne takoj, ne. Ker ni bilo dolgo nazaj, ko je eno žensko tako hudo ugriznu, da ji je razparal prst, ne.
S: Kok imajo pa življenjsko dobo drugače?
T: Okoli 50, 55 let, ne.
T:
Se jih sploh ne da več dobit pravzaprav. Ker so zaščitene, ne. Drugače
pa vsakemu odsvetujemo, pravzaprav, imet opico. Ker to je tako huda,
agresivna žival, da… Ker to ni tako, da..tisto kot bi bil mucek..pa
tisto božanje pa to.. (…) Nam na primer dostikrat uni kanarček pobegne,
pa se mu gor na rešetke usede. Takoj zagrabi in odtrga glavo.
S: Ja.. kaj pa.. zakaj pa v zavetišče se ga ne da? Ne v zavetišče.. v živalski vrt?
T: Zato ker ni socializiran. Ali prestar za socializirat.
S: Socializacija ja…
T: On je navajen na šefico, go. Mileno, na poslovodjo, pa še na eno iz /.../ in to je to. Nobenega drugega ne spusti noter.
S: Aja da gre prov lahko notri?
T: Ja, ja. In tudi ne pusti se hranit, ne pusti pit pa nič, ne. Tak da je kar zakomplicirana zadeva to.
S: Eno tako malo bitje pa…
T: Sam problemi, ne.
S: Ja zanimivo. Tako k sem bila čist tako kaj…
T: Lep. Vizualno je zelo lep in vse ampak on ima..toliko problemov lahko prinese zraven.
S: A to je verjetno agresiven od prej še? K ste ga dobil?
T: Na splošno to je opica. To je agresivno tudi po naravi. To ni mucek tisto a ne…
S: Zanimivo… A ne obstaja kakšna… te ki jih… ki majo opice pa da jih potem socializirajo? Ali kakorkoli…
T: Pri takih letih ne. To lahko pri parih mesecih, pa še to morajo bit zelo, zelo, zelo hitri
S: Aha. Ja glej ga. A še kej drugega rabiš, a ne? Še enega?
T: O ne, bog ne dej.
S: Zakaj?
T: Bi bilo vse krvavo tu noter. Ja pobili bi se, ne. Sploh pa ni, ni vajen ničesar imet notri, razen samega sebe. Ker karkoli bi dali…
S: Ja.. kaj pa.. zakaj pa v zavetišče se ga ne da? Ne v zavetišče.. v živalski vrt?
T: Zato ker ni socializiran. Ali prestar za socializirat.
S: Socializacija ja…
T: On je navajen na šefico, go. Mileno, na poslovodjo, pa še na eno iz /.../ in to je to. Nobenega drugega ne spusti noter.
S: Aja da gre prov lahko notri?
T: Ja, ja. In tudi ne pusti se hranit, ne pusti pit pa nič, ne. Tak da je kar zakomplicirana zadeva to.
S: Eno tako malo bitje pa…
T: Sam problemi, ne.
S: Ja zanimivo. Tako k sem bila čist tako kaj…
T: Lep. Vizualno je zelo lep in vse ampak on ima..toliko problemov lahko prinese zraven.
S: A to je verjetno agresiven od prej še? K ste ga dobil?
T: Na splošno to je opica. To je agresivno tudi po naravi. To ni mucek tisto a ne…
S: Zanimivo… A ne obstaja kakšna… te ki jih… ki majo opice pa da jih potem socializirajo? Ali kakorkoli…
T: Pri takih letih ne. To lahko pri parih mesecih, pa še to morajo bit zelo, zelo, zelo hitri
S: Aha. Ja glej ga. A še kej drugega rabiš, a ne? Še enega?
T: O ne, bog ne dej.
S: Zakaj?
T: Bi bilo vse krvavo tu noter. Ja pobili bi se, ne. Sploh pa ni, ni vajen ničesar imet notri, razen samega sebe. Ker karkoli bi dali…
Vodilne organizacije za zaščito živali in primatologi zahtevajo prepoved trgovine s primati
V
zadnjih letih je v Veliki Britaniji prišlo do številnih obravnav in
kazenskih pregonov lastnikov zaradi mučenja opic. Polovica vseh prijav,
ki jih je prejela RSPCA med leti 2001 in 2010, pa se je nanašala ravno na
marmozetke.[19]
RSPCA
se je zato skupaj z drugimi vodilnimi organizacijami in posamezniki,
kot so med drugimi Born Free Foundation, Humane Society International,
zatočišče primatov Wild Futures, britansko združenje veterinarjev ter
vrsta eminentnih primatologov, jasno opredelila in pozvala k prepovedi
prodaje opic in drugih primatov kot domačih ljubljenčkov.[20]
Slovenska javnost ozaveščena o problematiki?
Slovenski
strokovnjaki so kritični do trgovine z opicami in drugimi eksotičnimi
živalmi za hišne ljubljenčke. Hiter sprehod po slovenskih spletnih
forumih, kjer si ljudje med drugim izmenjujejo tudi informacije glede
vprašanja opic kot domačih ljubljenčkov, pokaže, da problematika
trgovine s primati tudi slovenski javnosti ni povsem tuja.[21]
Smiselno se je zavedati dejstva, da če se v primeru nakupa opice
razmerje ne bi obneslo, opice ni mogoče odpeljati v zavetišče kot npr.
psa ali muco. V Sloveniji zatočišč za opice ni, britanska so pa že čez
mejo zmogljivosti. Izpust v naravo pa je v primeru izsledljivosti
kazniv.
Hkrati je upoštevanja vredno dejstvo, da je na veterinarski fakulteti izpit iz eksotičnih živali le izbiren in zaradi števila eksotičnih vrst razumljivo ne posebej poglobljen, kot nam je povedala absolventka veterine, ki je želela ostati neimenovana. V nasprotju z rejčevo trditvijo opice namreč potrebujejo posebno veterinarsko oskrbo in lokalni veterinar brez ustrezne specializacije lahko pregled odkloni, kar se po poročilih relevantnih organizacij pogosto zgodi v Veliki Britaniji.
Biblio:
[6]
V naslednji razpravi avtorici obširnejše predstavita problematiko
dobrobiti papig v ujetništvu in trgovine s papigami: G.A. Bradshaw &
M. Engebretson (2013). Parrot Breeding and Keeping: The Impact of Capture and Captivity. Animals & Society Institute. http://www.upc-online.org/thinking/parrot_captivity_impact.pdf
[8] Primer gospe Rose tukaj: http://junglefriends.org/surrogate.shtml
[9],[10],[16] http://www.dailymail.co.uk/news/article-2530146/Thanks-stars-like-Justin-Bieber-pet-monkeys-rage-fad-cruelty.html
[18] Celoten zvočni posnetek hrani Veganska Iniciativa.
