Nova knjiga: Circles of Compassion

Kako so povezani sočutje do živali, socialna pravičnost in harmonija med ljudmi?

Kako rutinsko izkoriščanje živali za hrano in druge izdelke prispeva k nepravičnosti in nasilju, ki ju doživljajo ne le živali, temveč tudi mi sami in drugi ljudje?

"Zdi se, da pogosto ne prepoznamo povezave med različnimi oblikami nasilja in zatiranja. Če to povezavo lahko vidimo in razumemo, bo naš skupni trud za pozitivne spremembe uspešnejši,"

pravi Will Tuttle, avtor knjige Hrana za mir in urednik nove knjige Circles of Compassion: Connecting Issues of Justice, zbirke esejev, ki so jih zapisali vodilni avtorji in aktivisti sodobnega časa, ki se trudijo za odpravo različnih vrst nasilja.

To je prelomna knjiga, ki lahko poveže različna gibanja in pomaga pri izbirah, ki vodijo v miroljuben in pravičen svet za vse. Eseji osvetljujejo vezi med nepravičnostjo do živali in različnimi oblikami družbene in ekološke nepravičnosti ter  začrtajo pot do svetovnega miru, sočutja in svobode. Vsebino za knjigo je do zdaj prispevalo 28 avtorjev. Med njimi so Ruby Roth, Melanie Joy, Colleen Patrick-Goudreau, Will Tuttle in drugi, tudi pri nas že dobro znani pisci. Seznam avtorjev pa še ni zaključen, saj knjiga še nastaja.

Urednik knjige je v sodelovanju z ameriško založbo Vegan Publishers na platformi za množično financiranje Indiegogo 21. aprila 2014, na svetovni dan Zemlje, začel projekt zbiranja sredstev za izdajo knjige. Potrebujejo 18.000 ameriških dolarjev, ki jih želijo zbrati do 25. maja letos. Že za 10 dolarjev lahko kupite elektronsko knjigo, za 25 dolarjev tiskano knjigo, obstajajo pa še drugi paketi, z nakupom katerih lahko prispevate k izidu knjige.

Vabimo tudi k ogledu nagovora, ki ga je urednik Will Tuttle pripravil v ta namen.

Poročilo z druge mednarodne konference o pravicah živali

Luksemburg, 13. - 16. september 2012

Vajeni smo se srečevati, združevati in spoprijateljiti preko e-pošte in družbenih omrežij ter v okolici naših domov. Redkejše pa so priložnosti, ko se srečujemo z ljudmi z vseh strani sveta na enem mestu z enim namenom - da se spoznamo, učimo drug od drugega in tkemo prijateljstva. Mednarodna konferenca o pravicah živali v Luksemburgu je bila ravno takšna priložnost. Nekateri smo imeli srečo, da smo jo lahko izkoristili.

Konferenca je bila tokrat že druga po vrsti. Organizacija je bila brezhibna, vsebina odlična in mesto prireditve enkratno. Konferenco je organiziralo luksemburško društvo Save Animals Asbl. Njen namen je bil vzpostaviti mednarodno točko povezovanja aktivistov in aktivistk s področja pravic živali in predstaviti sodobne poglede na temo pravic živali in aktivizma.
 

Štiridnevni program, od četrtka do nedelje, se je odvil v Kulturfabrik v kraju Esch-sur-Alzette v Luksemburgu. Opuščena klavnica, predelana v kulturno središče, je bila v brk svoje zgodovine kraj srečanja vseh, ki se zanimajo ali borijo za pravice živali. Prišli/e so iz Južne Afrike, Brazilije, skoraj iz vseh evropskih držav, Združenih držav Amerike itd. Program je bil sestavljen iz predavanj, poročil o projektih, filmskih predstav, okroglih miz, stojnic in, morda najpomembnejše, odmorov ter kosil. Ker se je vse dogajalo na enem mestu in so organizatorji/ce poskrbeli, da ni bilo nikakršnih skrbi, smo se lahko družili in izmenjevali izkušnje s 300 aktivisti/kami in somišljeniki/cami. Vse to je ustvarilo izjemno vzdušje.

Nepravično je izpostaviti samo določena predavanja ali projekte, vendar bi težko predstavili vseh 50 predstavitev. Zato bomo omenili le tiste vsebine in predstavitve, ki so nam ostale posebno v spominu.

Izjemen vtis so pustile predstavitve neposrednega reševanja živali, kot so jih predstavili Tino Verducci na primeru reševanja beaglov iz podjetja Green Hill v Italiji; Chris deRose je predstavil delo društva Last Chance for Animals, ki ima desetletja dolgo zgodovino razkrivanja trpljenja živali; Sarah Rutherford Smith pa je predstavila, kako poskušajo v Južni Afriki ustaviti krivolov črnih nosorogov, ki jim grozi izumrtje.
 

Malokdo je ostal ravnodušen ob obeh predavanjih, ki jih je s skrajno predanostjo podal Steve Best. S podobnim žarom je o delu z otroki in o leposlovju kot orodju izobraževanja otrok o resničnem življenju živali predstavil Stephen Marcus Finn iz Južne Afrike.
 

O zanimivih in zelo uspešnih projektih, ki predstavljajo vegansko prehrano širši  javnosti  in lajšajo veganski način življenja, sta poročala Felix Hnat iz Avstrijskega veganskega društva in Sebastian Zösch iz Nemške vegetarijanske zveze.
 

Na konferenci se je veliko govorilo tudi o zatiranju človekovih pravic, saj se je v preteklih dveh letih zgodilo precej zaskrbljujočih dogodkov za aktiviste, ki se ukvarjajo s pravicami živali. Felix Hnat je poročal o sodnem procesu proti aktivistom v Avstriji, Sharon Nuñez pa je predstavila obsodbo aktivistov v Španiji.

Nadzor nad aktivizmom in državna represija gibanja za pravice živali sta bili temi, ki sta bili zelo odmevni na vseh štirih dnevih konference. Takšne dogodke, kakršni so se nedavno zvrstili v Avstriji in Španiji, lahko prav kmalu pričakujemo povsod, saj je borba kapitalističnih lobijev proti vsem, ki ovirajo njihove poslovne cilje, zelo močna. O tem so na ločeni razpravi poročali trije znani aktivisti: Sharon Nuñez iz Španije, Felix Hnat iz Avstrije in Brendan McNally iz Velike Britanije, ki so z nami delili svojo izkušnjo o aretacijah na neutemeljenih in lažnih obsodbah. Na to temo smo si ogledali tudi nagrajeni dokumentarni film o avstrijskem sodnem procesu s pomenljivim naslovom - Der Process.
 

Nemalokrat so aktivisti v borbi za boljši svet označeni za državne sovražnike ali celo teroriste. Na svoji koži je represijo doživel tudi izjemni gost konference, nekdanji hollywoodski igralec Chris DeRose, ki se že 30 let posveča aktivni borbi za pravice živali. Prisotne je do joka spravila posneta direktna akcija njegove organizacije Last Chance for Animals, razkritje ilegalne trgovine s psi in osvoboditev mlade opice Britches izpod jarma vivisektorjev.

Na posvetu nas je bilo sedem iz Slovenije. Nekateri prvič (in verjetno ne zadnjič), drugi pa so se z veseljem vrnili že v drugo. Tokrat smo imeli priložnost predstaviti delo Veganske iniciative (Veganska iniciativa rojena v Sloveniji), česar smo bili zelo veseli, saj se je iniciativa vzpostavila ravno na prejšnji luksemburški konferenci. Po enem letu dela smo se vrnili in našli nov zagon za naprej.

Vsak od nas je na konferenci dobil nekaj zase, skupaj pa smo s seboj vzeli naslednja sporočila:

• Veganske kampanje naj bodo organizirane tako, da se doseže in pouči tiste, ki veganstva in pravic živali še ne poznajo. Prepričanih ni potrebno več prepričevati.
• S skupnimi močmi se doseže izjemne zmage - primer italijanskega Green Hilla. Na protestu proti podjetju, ki je vzrejalo beagle za prodajo laboratorijem, ki so jih v imenu znanosti mučili, se je samo v Rimu zbralo 10.000 ljudi. Green Hill je danes zaprt!
• Aktivisti moramo paziti tudi nase. Paziti moramo na medsebojne odnose - vsi se borimo za skupni cilj osvoboditve živali; ne smemo pa pozabiti tudi na lasten počitek, hobije, zdravje in druženje. Uspešni bomo le, če bomo sposobni delovati leta, ne pa le mesece.
• Okolje je pomembno, četudi smo predani le pravicam živali. Uničenje okolja, ki smo mu priča in ki ga tudi sami povzročamo, omejuje življenjski prostor in pogoje vsem živalim.
• Aktivizem ima mnoge obraze - od neposrednih akcij reševanja živali do celo poslovnih idej, ki pripomorejo k lažjemu veganskemu življenju. Poprimi za tisto, kar ti gre najbolje in te izpolnjuje.
• Zavedati se moramo tudi svojih pravic in njihove ranljivosti. Spremljati in podpirati moramo aktiviste/ke, ki so zaradi svoje  legalne in legitimne borbe za pravice živali v nemilosti pravnega sistema.

Namen konference je bil prepričljivo uresničen. Dobra organizacija, program in udeleženci so ustvarili vzdušje skupnosti. Le-ta je raznolika, dobro poučena in predana izboljšanju tega sveta za živali in nas same. Upamo, da se bomo lahko naslednje leto spet srečali.

Dr. Melanie Joy naznanja začetek delovanja revolucionarne organizacije

Z velikim navdušenjem naznanjam začetek delovanja Carnism Awareness and Action Network (CAAN). Poslanstvo CAAN je povečati zavedanje o karnizmu, nevidnem sistemu prepričanj, ki ljudem omogoča, da jedo določene živali, in ga izpodbijati. Hkrati bo CAAN deloval kot središče mednarodnih dejavnosti za ozaveščanje o karnizmu. CAAN je prva organizacija, ki se osredotoča izključno na psihološke in družbene dejavnike, ki podpirajo uživanje živali, zaradi česar je inovativna institucija in njena ustanovitev je pomembna prelomnica.

Karnizem je nasilni, zatiralni sistem, ki povzroča vsesplošno izkoriščanje živali in zatiranje ljudi. Vendar pa je veliki večini tistih, ki jedo meso, mar tako za živali kot za njihovo lastno dobrobit, ne zavedajo pa se posledic karnizma za njih same in za njihov svet. Pri CAAN smo prepričani, da ljudje morajo in si zaslužijo poznati resnico o karnizmu, tako da se o hrani lahko svobodno odločajo - kajti brez zavedanja ni svobodne izbire.

Imamo razlog, da smo zelo optimistični o potencialu CAAN, da pripomore k močni in trajni spremembi za vsa bitja, človeška in ne-človeška. Povsod po svetu je odziv na ozaveščanje o karnizmu zelo pozitiven in pristop CAAN k problemu izkoriščanja živali in ljudi na farmah je inovativen in enkraten.

CAAN je prva organizacija, ki:

• se ne osredotoča zgolj na živinorejsko prakso, temveč na njen izvor - sistem prepričanj, ki živinorejo sploh omogoča. Natančneje, CAAN izpodbija same temelje tega sistema prepričanj: družbene in psihološke obrambne mehanizme, ki vzdržujejo karnizem;
• ne postavlja prehranjevanja z živalmi zgolj v okvir preprostega vprašanja osebne etike, temveč kot neizogibni rezultat zatiralnega “-izma”. S tem želi CAAN pokazati, da je jesti živali vprašanje socialne pravičnosti, in pomagati, da se veganstvo uvrsti na zemljevid gibanj za socialno pravičnost;
• se ne osredotoča le na posameznike, temveč na neposredno institucionalno spremembo. CAAN je prva organizacija, katere infrastruktura je zasnovana tako, da se lahko sistematično in strateško osredotoča na institucionalizirano zatiranje in nasprotuje institucijam, ki legalizirajo živinorejo. CAAN bo vodil in podpiral Carnism Awareness Task Forces - CATFs, skupine profesionalcev, ki si bodo skupaj prizadevali za povečano osveščenost in izkoreninjanje karnizma na svojih delovnih področjih, ter tako sistem spreminjali od znotraj;
• zagotavlja ne samo praktično in strateško, temveč tudi psihološko podporo zagovornikom, ki si prizadevajo za spremembo sistema, ter s tem zmanjšuje verjetnost osipa in izgorelosti zagovornikov.

Če bodo prizadevanja CAAN uspešna, bomo močno pripomogli k spremembi načina, na katerega družba razmišlja in govori o vprašanju prehranjevanja z živalmi, in povzročili velik premik v zavesti javnosti.

Upam, da si boste vzeli nekaj trenutkov za ogled naše spletne strani, ki vključuje vire za izobraževanje javnosti o karnizmu, materiale za pomoč aktivistom pri širjenju informacij o karnizmu, informacije o moji mednarodni govorniški turneji za ozaveščanje o karnizmu in najnovejše informacije o globalnem širjenju zavesti o karnizmu.

Prosim, pomagajte nam razširiti informacije o CAAN. Objavite novico o CAAN na svojih družbenih medijih, vključite to obvestilo v novice svojih organizacij, pišite o CAAN na svojih blogih in čim bolj razširite te informacije.

Če ste medijski strokovnjak, lahko še posebej pomagate. Prosim, vzemite si čas za ogled naše strani za medije, ki ponuja medijsko uporabni material, in mi sporočite, če bi se radi dogovorili za intervju o CAAN.

Hvala za vse, kar delate, da bi pripomogli k oblikovanju bolj humane in pravične družbe za vsa bitja.

V miru in solidarnosti,

Melanie Joy

Prevod: Veganska iniciativa.

5 razlogov, zakaj jesti meso ni "stvar osebne izbire"

Od vseh nerazumljivih racionalizacij za uživanje mesa v času, ko meso sploh ni nujno za naše preživetje ali zdravje, dandanes mnogi ljudje radi posežejo po priljubljenem sloganu, ki mu jaz pravim "samoprevara osebne izbire". Gre nekako takole: "Moja odločitev, da jem meso, je osebna izbira." Temu običajno sledi izjava, namenjena veganom in vegetarijancem, da so tudi oni sprejeli osebno odločitev, ki ustreza njim. To se na površju morda sliši odlično, ampak v svojem bistvu je zelo izrojeno in skrb vzbujajoče. Tukaj je pet ključnih razlogov, zakaj.

1. Hranjenje je družabni in multi-kulturni dogodek, dokler za mizo ne prisede vegan.

Najprej si pobliže oglejmo, kaj "osebno" pomeni v kontekstu izrazito družabne človeške dejavnosti prehranjevanja. Osebna izbira hrane nikoli ni bila predmet razprave pri mizi, dokler ni vse večje število veganov in vegetarijancev – samo s svojo prisotnostjo pri mizi – izpostavilo vprašanja legitimnosti prehranjevanja z živalmi. Oseba, ki vam pove, da je prehranjevanje z mesom njena osebna izbira, vam sporoča, da se "ne vtikujte vanjo". Ne želi, da bi dvomili v visoke moralne vzgibe, ki si jih želi pripisati, ali da bi morda izpostavili moralno neskladje med stališčem, ki ga je izrazila, in tem, da je v času, ko je povsem nepotrebno, izkoriščanje in ubijanje živali za hrano nemogoče upravičiti. Z drugimi besedami: to vprašanje je označila za stvar osebne izbire natanko zato, ker ste s svojo prisotnostjo povzročili, da je postalo javno.

2. Ni svobodne izbire brez zavedanja

Ironično je, da se meso-jedci, ki svojo odločitev, da jedo meso, označujejo kot osebno, potrudijo, da jo zagovarjajo javno, kadar so soočeni z veganom ali vegetarijancem. Kakor nekateri belopolti liberalci, ki temnopolti osebi kljubovalno zabrusijo: "Saj imam vendar tudi črne prijatelje!", bodo nekateri meso-jedci na dolgo in široko razlagali, kako globoko razumejo veganstvo, saj imajo veganske prijatelje, so že slišali njihove razloge za veganstvo in jih nadvse spoštujejo.

Zagotovili vam bodo, da so skrbno pretehtali razloge za veganstvo, a prišli do zaključka, da "to pač ni za njih". Toda namesto da bi prišli do neke nove razlage, zakaj naj bi ljudje morali jesti meso, se enostavno vrnejo k tradicionalnim trditvam, osredotočenim na, kot jih imenuje socialna psihologinja Melanie Joy, tri N-je upravičevanja: jesti meso je normalno, naravno in nujno. Toda njihovo razmišljanje razkrije dejstvo, da so popolnoma spregledali pomembno idejo, ki stoji za veganstvom, kar lepo povzame avtorica Jenny Brown v svoji knjigi The Lucky Ones: "Lahko postanemo ujetniki naših prvih indoktrinacij, lahko pa se odločimo kritično presoditi svoje predpostavke in svoje življenje uskladiti s svojimi vrednotami. Odločitev za veganstvo nam to najbolje omogoča."

3. Izbira ima žrtev in žrtev je popolnoma spregledana

Oglejmo si to vprašanje z vidika živalske žrtve, ki je v celoti zapostavljena zaradi meso-jedčeve napačne domneve, da živali nimajo želje po svojem lastnem življenju, ali pa da nimajo razumevanja vrednosti le-tega. Ali je živali, ki so jo vzredili, gojili in zaklali za to, da jo je nekdo pojedel, pomembno, ali je oseba, ki jé njeno telo, pretehtala razloge za veganstvo? Seveda ne.

Za tiste, ki so jim življenja ljuba, kot so ljuba nam samim, je nepomembno, ali zavestni meso-jedci menijo, da so s preučitvijo prednosti in slabosti prehranjevanja z živalmi opravili svojo dolžnost. Dejstvo je, da imajo živali, ki jih vzrejamo za meso, vsaj toliko interesa ostati žive, se izogibati bolečinam in trpljenju ter iskati užitek kot hišni ljubljenčki teh meso-jedcev. Kot odlično ubesedi aktivistka Twyla Francois: "Vse živali lahko trpijo enako, razlika med njimi je le v tem, kako jih ljudje dojemamo, in to določa, kaj dopuščamo, da se z njimi dogaja. V zahodnem svetu se nam zdi narobe mučiti in jesti mačke in pse, toda povsem sprejemljivo se nam zdi tako ravnati z živalmi, ki so čuteče in sposobne trpljenja enako kot psi in mačke. Nobeno bitje, ki se ponaša z razumnostjo, ne more podpirati takšnega ravnanja."

4. Veliko osebnih odločitev, ki jih sprejemamo, ima slabe posledice za nas in za druge

Zdaj pa si pobliže oglejmo, kaj pomeni izbira. Samo dejanje izbiranja implicira, da ima tisti, ki izbira, svobodno voljo in se zaveda možnih izbir ter njihovih posledic. Gledano s stališča pravičnosti, živimo v družbi, kjer so naša dejanja in izbire pod vplivom tistega, za kar družba meni, da je sprejemljivo. Lahko se odločimo za osebno izbiro, da nekoga pohabimo, posilimo ali ubijemo, vendar bodo ti ukrepi imeli posledice, ki nas od te odločitve odvračajo. V demokratični družbi je splošno sprejeto, da smo pri svojem početju svobodni, dokler ne škodujemo drugim ali kršimo istih pravic in svoboščin drugih.

Vendar pa je za meso-jedca izbira jesti živali povsem izključena iz tega koncepta pravičnosti, saj po njihovem le-ta ne velja za druge vrste, ampak le za ljudi (kako priročno). Z drugimi besedami, ni vidnih negativnih posledic za uživanje mesa. Žrtve tistih, ki jih jedo, ostanejo nevidne in tihe in to je morda največja prevara, kar jih obstaja.

5. Grozodejstva nikoli niso osebna

V resnici izbira jesti meso zanika sam smisel izbire, saj žival, ki jo je za meso bilo potrebno ubiti, pri tem ni imela nobene možnosti izbire. In označevanje take izbire kot osebne je še bolj problematično, saj ta izbira zahteva odvzem življenja nekomu drugemu, ne osebno žrtvovanje. Nič ne bi moglo biti bolj javno kot odvzem življenja čutečemu bitju, ki mu je lastno življenje ljubo, še posebej, če dejanje ni potrebno in zato ni moralno upravičljivo.

Ko je vsakoletno ubitih 60 milijard kopenskih živali in še približno 60 milijard morskih živali za "osebne" prehranske izbire ene same vrste, ki temeljijo zgolj in edino na užitku okusa, jesti meso ni več stvar osebne izbire, ampak postane socialno-pravično gibanje za zaščito pravic živali. Živalim zanikati pravico do življenja v skladu z njihovimi lastnimi interesi je narobe, poskusiti braniti našo izbiro, da jih jemo, kot osebno, pa zabloda.

Avtor prispevka (v angleškem originalu 5 Reasons Why Eating Meat Can't Be Considered A 'Personal Choice') je Robert Grillo, ustanovitelj organizacije Free From Harm. 

Prevod: Veganska iniciativa.

Razumeti neokarnizem: kako lahko zagovorniki veganstva razumejo pojav “srečnega mesa,” lokavorizma in “paleo diete” ter se odzovejo nanj

Dandanes le malo komentarjev veganom povzroča več obupa kot tisti, ki razglašajo koristi uživanja “humanega” mesa, promovirajo etičnost prehranjevanja s “trajnostnim” mesom ali trdijo, da je meso nujen del prehrane. Razjarjeni vegani se čudijo, čemu bi se, kljub letom navidezno uspešnih kampanj za povečanje zavedanja o vplivu živinoreje na živali, okolje in človeško zdravje, ti isti problemi uporabljali kot razlogi za prehranjevanje z mesom. 

Tovrstno zagovarjanje prehranjevanja z mesom pa je pot v javno razpravo našlo prav zaradi ozaveščanja javnosti s strani veganov in ne navkljub temu. Novi val promesnih argumentov je delno poskus obrambe oslabljenega meso-jedskega sistema proti zelo resnični grožnji, ki jo predstavlja vedno močnejše vegansko gibanje. “Srečno meso”, lokavorizem (prehranjevanje z lokano pridelano hrano) in “paleo dieta” so znaki pripravljenosti družbe, da se sooči z vprašanjem etike uživanja mesa, jajc in mleka, in so dejansko odsev človeške skrbi za živali (ter okolje in zdravje). Hkrati pa kažejo na odpor prevladujoče, meso-jede kulture do tega, da bi resnično sprejela etiko veganstva. Novi argumenti v prid uživanja mesa so del karnističnega nasprotovanja naraščajoči popularnosti veganstva in tako vegani kot ne-vegani jih morajo razumeti, da bi lahko napredovali k bolj humani in pravični družbi.


Karnistično nasprotovanje

Nasprotovanje je obrambna, pogosto nezavedna reakcija, ki nastane, ko so ogroženi dominantni interesi. Karnistično nasprotovanje je reakcija proizvajalcev in potrošnikov mesa, jajc in mlečnih izdelkov na destabilizacijo karnizma.

Karnizem je nevidni sistem prepričanj ali ideologija, ki ljudem omogoča, da jedo nekatere živali. Kadar za preživetje ni nujno jesti živali, je to izbira, in izbire vedno izhajajo iz prepričanj. Niso torej le vegani in vegetarijanci tisti, ki svoja prepričanja prinašajo k mizi. Ker so ideologije, kot je karnizem, utemeljene na nasilju in ker so njihove osnove v nasprotju s temeljnimi človeškimi vrednotami, morajo uporabljati nabor družbenih in psiholoških obrambnih mehanizmov, da bi si zagotovile sodelovanje ljudi, ki jih sicer ne bi podpirali. Večino ljudi skrbi za živali in jim ne želijo povzročati trpljenja, vendar pa je nemogoče jesti živali, ne da bi jim škodovali. Zatorej karnizem v bistvu ljudi uči brezčutnosti.

Primarna obramba karnizma je zanikanje; če v prvi vrsti zanikamo, da problem sploh obstaja, potem nam ni treba ukrepati. Zanikanje se odraža v nevidnosti; žrtve sistema so skrite pred pogledi in s tem udobno izven zavedanja javnosti. In žrtve karnizma niso le živali in okolje, temveč tudi meso-jedi ljudje, katerih telesno in psihološko zdravje je lahko ogroženo z dopuščanjem nepotrebnega nasilja, ki zaznamuje karnizem. Zahvaljujoč internetu in uspehom zagovornikov veganstva je nevidnost karnizma oslabljena. Zatorej se je sistem začel močneje zanašati na svojo sekundarno obrambo: upravičevanje. Obstaja veliko karnističnih izgovorov, a vsi se uvrščajo med tri N-je upravičevanja: uživanje živali je normalno, naravno in nujno. Del karnističnega nasprotovanja lahko torej pripišemo temu, da karnistični sistem breme lastne obrambe premika od zanikanja k upravičevanju. Večina ljudi ne more več zanikati resnice o živinoreji, tako da morajo mesna, jajčna in mlečna industrija svojim potrošnikom zdaj priskrbeti razloge, da bi navkljub takšni resnici še naprej jedli živali.

 

Neokarnizem

Čeprav je karnističnih upravičevanj veliko, pa v javnih razpravah trenutno prevladujejo predvsem tri, ki odražajo širše družbene namene in potrošniške smernice. Celo preobrazila so se v nove ideologije, ki so, ne po naključju, organizirane okoli vsakega izmed treh N-jev. Te nove ideologije imenujem neokarnizem in njihov glavni namen je zagotoviti racionalne argumente (karnistične razloge) za zavračanje veganstva - predvsem z izpodbijanjem treh stebrov veganskega argumenta: pravice/dobrobit živali, okolje in zdravje ljudi.

Neokarnizmi podobno kot tradicionalni karnizem dobijo veliko svoje moči z dajanjem vtisa, da so njihova stališča objektivne resnice in ne ideološko oblikovana mnenja. Toda v nasprotju s tradicionalnim karnizmom, pri katerem etika in dejavnosti živinoreje ostajajo v pretežni meri neraziskane, se neokarnizmi v svojih analizah posvečajo tudi prehrani z živalmi. Kot da bi želeli reči, da, razmislili smo o etičnih posledicah uživanja živali in prišli smo do (racionalnega) zaključka, da rešitev ni v tem, da nehamo jesti živali, temveč v tem, da spremenimo način, na katerega jih jemo. Neokarnizmi želijo spodkopati vsakega izmed stebrov veganstva z zatrjevanjem, da je uživanje živali normalno, naravno in nujno - in ciljajo predvsem na zavestne potrošnike, ki so začeli resno dvomiti v utemeljenost prehranjevanja z živalmi.


Sočutni karnizem: prehranjevanje z živalmi je normalno

Sočutni karnizem obravnava vprašanja dobrobiti živali. Njegovo stališče je, da je dobrobit živali sicer problematična, vendar je veganstvo ekstremno in zato nepraktično, torej je bolj praktično jesti “humano” (“srečno”) meso, kot pa ga sploh ne jesti. Rešitev moralne dileme o skrbi za živali na eni strani ter o prehranjevanju z njimi na drugi je torej zmernost - kar ni preveč oddaljeno od karnistične norme - in uživanje mesa, jajc in mlečnih izdelkov od živali, s katerimi naj bi se domnevno lepo ravnalo.

Problem je v tem, da čeprav v nekaterih primerih sočutni karnizem predstavlja korak proti veganstvu, pogosto velja ravno nasprotno: uživanje “srečnega mesa” pomiri posameznikovo vest, tako da veganstvo ne predstavlja več smiselne alternative. Še več, sočutni karnizem večinoma obstaja le kot filozofija; glede na to, da več kot 99% mesa, ki ga pojedo v Ameriki, izhaja iz intenzivne živinoreje, se je za večino ljudi verjetno težje (in torej bolj “ekstremno”) dosledno izogibati “nesrečnemu mesu” kot pa preprosto nehati jesti meso. Sočutni karnizem dejansko nakazuje, da je nekomu, ki je pripravljen jesti “humano meso”, kadar je le-to na voljo, v vseh drugih primerih dopuščeno jesti “nehumano meso”.


Ekokarnizem: prehranjevanje z živalmi je naravno

Ekokarnizem je osnovan okoli okoljskih vprašanj. Stališče ekokarnizma je, da živinoreja sama po sebi ni problematična; problematična je industrijska živinoreja. Rešitev ekokarnizma torej ni v tem, da prenehamo jesti živali, temveč da jemo živali, ki so bile vzrejene in ubite “trajnostno”. To pomeni podpiranje majhnih, lokalnih kmetij, ter da posamezniki za lastno prehrano - kadar so zmožni v zadostni meri čustveno otopeti - sami ubijajo živali.

Ekokarnizem si prizadeva izpodbijati veganstvo na več načinov. Najprej veganstvo predstavlja kot nenaravno in netrajnostno naravnano. Izpostavlja vegane, ki se prehranjujejo z (nenaravno) predelanimi posebnimi vrstami hrane, ki so odvisne od ekološko neodgovornih (netrajnostnih) načinov proizvodnje. Nadalje zatrjuje, da je odpor ljudi do ubijanja živali posebnost modernega časa; veganstvo pojmuje kot sodobno gibanje zgornjega srednjega razreda iz mest in predmestij, ki je postal pomehkužen in ločen od narave. Rešitev je v vrnitvi k našim koreninam in bližje k viru naše hrane.

Argumenti ekokarnizma vsebujejo nekaj temeljnih protislovij, ki porajajo kritična vprašanja. Prvič, veliko veganov podpira polnovredno in trajnostno prehrano. In zakaj ekokarnizem resno ne obravnava alternativ ubijanju? Zakaj cilj ekokarnizma ni izključno trajnostni razvoj? In še pomembneje, zakaj človeške občutljivosti do ubijanja ne vidi kot znak moralnega razvoja in integritete namesto kot slabost? Glede na to, da prebivalcem industrializiranega sveta ni več potrebno ubijati ljudi ali drugih živali, da bi preživeli, je ubijanje dobilo etično razsežnost. Verjetno je, da naša povečana občutljivost do škodovanja drugim ne izhaja iz naše nepovezanosti, temveč prav iz večje povezanosti - z našo etiko in z drugimi. V okviru ekokarnizma sta empatija in sočutje - ki sta po nauku mnogih psiholoških in duhovnih tradicij temeljna za zdrav duševni in moralni razvoj - lastnosti, ki ju je potrebno presegati in ne negovati. Takšno zasmehovanje empatije spominja na odnos vojske do veteranov, preden je bila priznana motnja post-travmatičnega stresa; za vojake, ki jih je ubijanje pretreslo, so menili, da imajo šibek moralni značaj, in po psihiatričnem protokolu jih je bilo potrebno “utrditi”, da bi se lahko vrnili na bojišča in opravili svoje naloge.


Biokarnizem: prehranjevanje z živalmi je nujno

Biokarnizem, t.j. ideologija, po kateri je uživanje živali nujno, je podoben ekokarnizmu, vendar se osredotoča na preživetje ljudi in ne okolja. Zagovorniki biokarnizma so pogosto bivši vegani ali vegetarijanci, ki so se zaradi zdravstvenih težav ponovno pričeli prehranjevati z živalmi. Sporočilo biokarnizma je, da ni smiselno razmišljati o etiki veganstva, saj je uživanje živali nujno in kot táko izvzeto iz etične obravnave; veganstvo kot razširjena filozofija in praksa je enostavno nemogoče. Popularnost knjig kot je The Vegetarian Myth je ironični primer nasprotovanja veganstvu in vegetarijanstvu, prav tistima gibanjema, ki razblinjata mite o mesu.

Biokarnizem se za potrditev svoje veljavnosti opira na medicinske izjave in si želi veganstvo prikazati kot nezdravo. (Ni neobičajno, da  tiste, ki nasprotujejo statusu quo, označujejo za bolne; ženske, ki so nasprotovale moški prevladi, so včasih označevali za “histerične”.) Razlog proti veganstvu temelji na argumentu, da je “človek - vsejedi lovec” prototip človeških vzorcev prehranjevanja. Vendar pa se biokarnizem za dokaze človeške fiziologije ne ozira na človeško, temveč karnistično zgodovino. Zakaj za referenco ne bi uporabljali naših prednikov, ki so jedli sadje, namesto njihovih potomcev, ki so lovili živali? Poleg tega biokarnizem ne upošteva uradnega stališča ameriške Akademije za prehrano in dietetiko, ki pravi, da so vegetarijanski načini prehranjevanja celoviti in so lahko celo bolj zdravi od prehrane, ki temelji na živalskih produktih, ter da je ameriško Ministrstvo za kmetijstvo po tem, ko je priznalo veljavnost veganskega načina prehranjevanja, v zadnji različici prehranske piramide besedo “meso” zamenjalo z besedo “beljakovine”.


Variacije na temo

Nevarnost neokarnizmov je v tem, da sami sebe ponujajo kot rešitev problema, ki ga ne morejo rešiti, in tako postanejo privlačne alternative za tiste, ki bi sicer podpirali veganstvo. Neokarnizmi delujejo kot karnistična varnostna mreža: kdor želi izstopiti iz karnizma, pristane v drugi različici istega sistema in si dela utvare, da je s tem premagal nepremostljivo protislovje med skrbjo za druga bitja in škodovanjem le-tem.

Žal pa so neokarnizmi le variacije na temo, temelječe na isti paradoksalni miselnosti, ki omogoča tradicionalni karnizem. Na primer, večina zagovornikov sočutnega karnizma ne bi zagovarjala zakola povsem zdravega 6 mesecev starega zlatega prinašalca zgolj zato, ker imajo njegova stegna dober okus, tako kot zagovorniki ekokarnizma ne predlagajo uživanja lokalno rejenih in zaklanih konjev. In zagovorniki biokarnizma ne vztrajajo na nujnosti prehranjevanja z vsem mesom, temveč le s tistim mesom, ki je pridobljeno od “užitnih” živali, kot so pujsi, piščanci, krave in ribe. (Čeprav se vrste živali za prehrano razlikujejo glede na kulturo, so v meso-jedih kulturah po svetu kot užitne običajno označene le določene živali. Zauživanje teles drugih živali se doživlja kot tabu, kot odvratno ali žaljivo.) Medtem ko se torej ideologije lahko spreminjajo, karnistična mentaliteta v glavnem ostaja enaka.


Ideje ali ideologije?

Kako vemo, da neokarnizmi niso le ideje o tem, kako jesti, temveč obrambne ideologije, vzpostavljene za ohranitev karnizma? Odgovor se nahaja tako v vsebini - idejah samih - kot v procesu - načinu, kako so ideje medsebojno povezane. Vsebina neokarnizmov razkriva iracionalni argument za prehranjevanje z živalmi, neokarnistični procesi pa razkrivajo obrambni prenos teh idej.

Neokarnizmi so upravičevanja pod krinko racionalnosti: ponujajo na prvi pogled prepričljiv razlog za prehranjevanje z živalmi, ne pa dejanskega razloga za uživanje živali. Dejanski razlog pa je v tem, da nasilna ideologija vpliva na odnos in vedenje ljudi do bitij, ki se jih naučijo videti kot hrano, tako da nevede delajo izjemo pri tem, kar bi bilo sicer zanje neetično. Danes je velika večina ljudi prepričanih, da imajo živali svoje lastne interese in da jih moramo zaščititi pred škodovanjem; glede na ta odnos ubijanje živali iz katerega koli razloga razen bona fide samoobrambe, ni niti upravičeno niti racionalno. (Celo biokarnizem ne raziskuje alternativ ubijanju ali vsaj zmanjšanja škodovanja).

Neokarnistični postopki so razvidni iz njihovega namena: namen vsakega posameznega argumenta ni soočenje z vprašanjem veganstva, temveč obramba pred njim. Argumenti ne odražajo odprtosti za nadaljnje raziskovanje tega vprašanja ali želje po iskanju alternativ ubijanju. Ne služijo kot vabilo k dialogu, temveč za ustavljanje razprave z izpodbijanjem veganstva kot nenormalnega, nenaravnega in nepotrebnega. Proces odseva črno-belo, togo reaktivnost namesto niansirane in fleksibilne odzivnosti - zdrav proces vzpodbuja resno preiskovanje posameznikovih lastnih predpostavk ter opazovanje in tehtanje različnih stališč. (Ideologije, katerih načela so v nasprotju s temeljnimi človekovimi vrednotami, so odvisne od obrambnih procesov, s katerimi svojim zagovornikom onemogočijo prepoznavanje neskladij med njihovimi vrednotami in ravnanji. Ideologije, ki so v skladu s temeljnimi človekovimi vrednotami, niso zgrajene okoli obrambnega procesa; če so izražene na obrambni način, je to zaradi posameznikove, ne pa ideološke obrambne naravnanosti.)


Streljanje (veganskega) kurirja in sporočila

Zavračanje zagovornikov družbenega gibanja je tipična značilnost nasprotovanja: če ustrelimo kurirja, nam njegovega sporočila ni potrebno jemati resno. V neokarnističnem nasprotovanju so vegani krivi prav za tiste težave, ki jih želijo rešiti: “radikalni” vegani, ki zahtevajo konec živinoreje, naj bi bili tisti, ki z nepodpiranjem “humanih” metod reje ohranjajo problem; vegane, ki jih skrbi za okolje, obtožujejo netrajnostnega življenjskega sloga; tiste vegane, ki promovirajo zdravje, pa prikazujejo kot bolehne.

In ker se na veganstvo gleda kot na (subjektivno) ideologijo, medtem ko naj bi bili neokarnizmi (objektivne) ideje, veganske argumente diskreditirajo kot pristranske. Vegani “propagirajo,” medtem ko drugi “informirajo.” Vegani “spreobračajo,” drugi “razpravljajo.” Ta neuravnoteženi prikaz veganstva in argumentov v prid mesu tako veganom kot ne-veganom odvzema možnost za razumne in produktivne pogovore o vprašanju prehranjevanja z živalmi.


Prepoznati vrednost neokarnizmov

Čeprav so neokarnizmi obrambne ideologije, pa v vsaki izmed njih najdemo ideje, vredne premisleka: kako pristopiti k vprašanjem dobrobiti živali v ogromnem karnistično-industrijskem kompleksu, medtem ko se borimo za njegovo odpravo? Ali obstajajo načini, da bi vegani jedli na okolju še bolj prijazne načine? Kateri so zdravstveni izzivi za nove vegane in kako lahko povečamo zavedanje o teh vprašanjih, da bi na primer zdravstveni delavci bolj podpirali veganstvo?

Poleg tega je bistvenega pomena, da vegani razlikujejo zagovornike neokarnizma od samih ideologij. Tiste, ki podpirajo neokarnizem, nedvomno resnično skrbijo vprašanja, ki naj bi jih te ideologije obravnavale. Ti ljudje se spoprijemajo z zapletenimi izbirami v zapletenem sistemu. Vegani bi morali pozdraviti pripravljenost velikega števila zagovornikov neokarnizma “povzročati manj škode”, hkrati pa jih vzpodbujati h globljemu razmisleku o njihovih izbirah. 


Neokarnizem in družbeni napredek

Družbena gibanja ne rastejo premočrtno; družbene spremembe so počasne, nepredvidljive in nestalne. Veganstvo je revolucionarno gibanje, ki zahteva temeljit premik v družbeni zavesti in radikalno spremembo v odnosu do nas samih, drugih bitij in planeta. Tovrstne spremembe pa se ne zgodijo brez velikega odpora. Takšen odpor se pokaže na različne načine: zmeraj bolj represivni zakoni, ki ščitijo izkoriščevalce živali, povečanje karnistične propagande in pojav novih ideologij, ki trdijo, da ponujajo privlačne rešitve za neprijetno realnost.

Kot vegani moramo prepoznati in osvetliti neokarnizme, da bi ustvarili pristnejši dialog o vprašanju prehranjevanja z živalmi. Takšen dialog je v veliki meri odvisen od tistih, ki smo vegani, da smo vzor za lastnosti in načine ravnanja, ki jih želimo - izogibati se je potrebno obrambni drži ter ceniti in upoštevati skrbi zagovornikov neokarnizma. Zagovorniki neokarnizma so zavezniki veganov, ne naši nasprotniki; naredili so korak naprej na karnističnem kontinuumu in njihovo pripravljenost na razmislek o izbiri hrane ter željo, da bi povzročali manj škode, je potrebno pozdraviti. Nenazadnje se vegani lahko veselimo neokarnizmov kot pokazateljev premika v družbeni zavesti in kot znanilcev boljšega sveta.

Avtorica tega prispevka je Dr. Melanie Joy, znana po svoji knjigi Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave. 

Prispevek (v angleškem originalu) je objavljen na One Green Planet. Prevod (z dovoljenjem avtorice in One Green Planet): Veganska iniciativa.

V branje priporočamo tudi predhodno objavljene članke Melanie Joy: Kaj je karnizem?, Karnizem za meso-jedce, Pristop vegetarijancev in veganov do karnistov ter Karnizem: zakaj je uživanje živali vprašanje socialne pravičnosti.

Karnizem: zakaj je uživanje živali vprašanje socialne pravičnosti

Karnizem in socialna pravičnost

Ne jem jagnjetine ... Počutiš se krivega. Občutek je kot … zelo so nežni. No, krave so tudi (nežne), a vendar jih jemo. Ne vem, kako bi to opisal … Zdi se, da vsi jedo krave. Niso drage in veliko jih je, a jagenjčki so preprosto drugačni … Zdi se, da je jesti kravo v redu, ni pa v redu jesti jagenjčka … razlika je čudna.
Intervjuvanec: 43-letni meso-jedec

Ne (vidim živali, rejenih za meso, kot posameznike). Ne bi bil sposoben opravljati svojega dela, če bi se tako zbližal z njimi. Ko pravite “posamezniki,” mislite kot enkratna oseba, kot enkratna stvar z lastnim imenom in značilnostmi, z lastnimi igricami, ki se jih igra? Ali ne? Ja, resnično raje ne bi vedel tega. Gotovo jih ima, a jih raje ne bi poznal.
Intervjuvanec: 31-letni mesar

Razmislite o zgornjih izjavah. Mesar ne bi bil sposoben opravljati svojega dela, če bi mislil o tem, kar počne. Meso-jedec je ljubeč do ene vrste živali, drugo pa jé, in ne ve zakaj. Preden sta bila naprošena, da razmislita o svojem ravnanju, nista niti pomislila, da bi bil njun odnos do živali, ki postanejo njuna hrana, čuden, in po tem razmisleku je njuno zavedanje hitro “zbledelo”. Mesar je neprijetno resničnost svojega dela potisnil v ozadje in tako nadaljeval s predelavo živali, meso-jedec pa je potlačil svoj miselni paradoks in jih jedel še naprej.

Kar je ob zgornjih občutenjih morda najbolj nenavadno, je to, da za večino ljudi - vključno s tistimi, ki smo se posvetili kritičnemu razmisleku o naših prepričanjih in ravnanjih ter vplivu naših odločitev na druge - sploh niso nenavadna. Vsi, ki smo rojeni v prevladujočo, meso-jedo kulturo, smo podedovali to paradoksalno mentaliteto: vemo, da so živali, ki jih jemo, posamezniki, a tega raje ne bi vedeli. Če bi jedli določene živali, bi se počutili krive, a kljub temu uživamo, ko jemo druge. Ob soočenju s podobami trpečih živali se zdrznemo, vendar pa njihova telesa obedujemo večkrat na dan. Ljubimo pse in jemo pujse, a ne vemo, zakaj.

 
Razširjeni protislovni, nelogični odnosi do skupine drugih so skoraj vedno znamenje zatiralne ideologije. Zatiralne ideologije zahtevajo od razumnih, humanih ljudi, da sodelujejo v neracionalnih, nehumanih dejavnostih in da se teh protislovij ne zavedajo. Izbire tistih, ki zavračajo sodelovanje v tej ideologiji, označujejo kot “osebne izbire” namesto ugovor vesti.

Bistveno je, da vsi, ki sprejemamo napredne vrednote in s tem podpiramo iniciative za socialno pravičnost, prepoznamo paradoksalno mentaliteto mesa. Saj, čeprav je ta mentaliteta prevladujoča, ni inherentni del naše vrste - je rezultat zatiralne ideologije, ki je tako zakoreninjena, da je nevidna, njena načela pa so prikazana kot univerzalne resnice in ne ideološko gnane domneve. Ta ideologija oblikuje in je oblikovana z isto vrsto mentalitete, ki omogoča druga zatiranja, zato je nujno, da jo obravnavamo, če želimo ustvariti bolj pravičen družbeni red. Uživanje živali ni zgolj vprašanje osebne etike; je neizogibni rezultat globoko zakoreninjenega, zatiralnega -izma. Uživanje živali je vprašanje socialne pravičnosti.


Karnizem: ideologija mesa

Karnizem je nevidni sistem prepričanj, ali ideologija, ki nam omogoča, da jemo nekatere živali. Karnizem je nasprotje veganstva; navadno menimo, da le vegani (in vegetarijanci) svoja prepričanja prinašajo k mizi. Toda kadar živali za preživetje ni nujno jesti, in to danes velja skoraj za ves svet, potem to je izbira – in izbire vedno izhajajo iz prepričanj. Razlog za to, da nas večina jé na primer pujse, psov pa ne, ni odsotnost sistema prepričanj o uživanju živali.

Vendar pa se nas večina ne zaveda, da, kadar jemo živali, dejansko izbiramo. Ko odraščamo in oblikujemo svojo identiteto in vrednote, nas nihče ne vpraša, ali želimo jesti živali, kako se počutimo, ko jih jemo, in ali verjamemo v uživanje živali. Nikoli nas ne vzpodbujajo k premisleku o tem vsakodnevnem ravnanju, ki ima tako globoke etične razsežnosti in osebne posledice. Uživanje živali je samoumevno; stvari tako pač so. Ker karnizem deluje onstran našega zavedanja, nas oropa zmožnosti svobodnega odločanja - brez zavedanja namreč ni svobodne izbire.

Karnizem mora, tako kot druge zatiralne ali nasilne ideologije, katerih načela so v nasprotju s temeljnimi človeškimi vrednotami, uporabljati skupek družbenih in psiholoških obrambnih mehanizmov, ki nas psihološko in čustveno ločujejo od resnice naših izkušenj. S tem nam karnizem omogoča, da podpiramo nepotrebno nasilje proti drugim, brez moralnega nelagodja, ki bi ga sicer čutili. Skratka, ker je za nas naravno, da smo do živali sočutni, in ne želimo, da trpijo, a vendar jih jemo, nam mora karnizem zagotoviti orodja, ki nam omogočijo, da ne upoštevamo svoje vesti ter tako podpiramo zatiralni sistem, ki bi mu sicer nasprotovali.


Zanikanje: zla ne vidim, ne slišim, in o njem ne govorim

Primarna obramba karnizma je zanikanje: če že v prvi vrsti zanikamo, da problem sploh obstaja, potem ni potrebno ukrepati. Zanikanje se izraža preko nevidnosti: karnizem z neimenovanjem ostaja neviden, tako da se uživanje živali pojmuje kot nekaj danega in ne izbira, kot nepristransko dejanje in ne ideološko ravnanje. Poleg tega so žrtve sistema očem skrite in s tem praktično izven zavedanja javnosti. Živalske žrtve se, na primer, rutinsko in legalno prisilno osemenjuje in kastrira, režejo se jim kljuni, rogovi in repi - vse brez kakršnekoli anestezije. Vse življenje preživijo zaprte v halah brez oken, v tako majhnih stajah, da se komaj premikajo, in ni redko, da jim režejo vratove, ko so še pri zavesti, ali pa jih žive kuhajo. Razkosana telesa zaklanih bitij so praktično povsod, kamor se obrnemo, a vendar teh živali takorekoč nikoli ne vidimo živih.


Upravičevanje: konzervatizem v preobleki progresivizma

Sekundarna obramba karnizma je upravičevanje; ko nevidnost neizogibno odpove, nam je potrebno zagotoviti dober razlog, da še naprej jemo druga bitja. Karnizem nas uči upravičevati uživanje živali tako, da nas uči verjeti, da so miti o mesu, pravzaprav dejstva o mesu. Meso obdaja obširna mitologija, vendar se vsi miti na tak ali drugačen način uvrščajo pod enega izmed treh N-jev upravičevanja - uživanje mesa je normalno, naravno in nujno. In ti isti miti se uporabljajo za upravičevanje nasilnega vedenja in prepričanj skozi vso človeško zgodovino, od vojn do suženjstva in vseh oblik fanatizma proti ljudem (npr. misoginija, homofobija itd.).

Trije N-ji so v nasprotju s progresivnimi vrednotami. Progresivisti so po definiciji tisti, ki izzivajo utrjene družbne norme, dvomijo v prevladujoče definicije človeške narave in zgodovine ter želijo spremeniti obstoječe zatiralno stanje. Zgodovinsko se trije N-ji uporabljajo za diskreditacijo naprednih gibanj in ideologije, ki jih ta gibanja zagovarjajo, označujejo za nenormalne, nenaravne in nepotrebne. (Pomislimo, na primer, na reakcijo na gibanje sufražetk: splošno prepričanje je bilo, da je volilna pravica žensk v nasprotju z naravnim redom in bo uničila narod.) A večina dobronamernih progresivistov nevede sprejema tri N-je karnizma, bodisi s tem, ko v celoti ignorirajo vprašanje izkoriščanja rejenih živali, ali v najboljšem primeru s tem, ko podpirajo vedno bolj popularna gibanja za t.i. “humano” in “trajnostno” meso, gibanja, ki odsevajo isti konzervativni tradicionalizem, ki se zmeraj uporablja za upravičevanje ideologij, ki izkoriščajo nemočne skupine drugih.


Prehranjevanje z mesom je normalno: nasilje v zmernih količinah

Kar imenujemo normalno, so preprosto prepričanja in ravnanja prevladujoče kulture. To je karnistična norma. In karnizem kot družbena norma je tako utrjen, da nas zaslepi in ne vidimo, da je “humano meso” protislovje pojmov. Večina nas, na primer, ne bi nikoli dopustila uboja popolnoma zdravega šest mesecev starega zlatega prinašalca, ki je “imel dobro življenje”, preprosto zato, ker imamo radi okus njegovih stegen, kljub temu pa karnizem preprečuje, da bi videli nemoralnost popolnoma enakih dejanj nad kravami, pujsi, kokošmi in drugimi rejenimi živalmi. Katerokoli moralno razlikovanje med vrstami živali, v katero nas uči verjeti karnistična kultura, je čista racionalizacija.


Prehranjevanje z mesom je naravno: nasilje kot tradicija

Kar imenujemo naravno, je preprosto interpretacija zgodovine s strani prevladujoče kulture. Ne odseva človeške zgodovine, temveč karnistično zgodovino; ne nanaša se na naše prednike, ki so jedli sadje, temveč na njihove potomce, ki so jedli meso. In kar je še bolj pomembno, detomor, uboj in posilstvo so prav tako starodavni kot uživanje živali in potemtakem domnevno prav tako naravni - vendar jih ne upravičujemo s sklicevanjem na dolgotrajnost tovrstnega ravnanja. Z besedami avtorice Colleen Patrick-Goudreau, ali res želimo vedenje neandertalcev uporabljati kot merilo za naše sedanje moralne izbire?

Argument, da je prehranjevanje z mesom naravno, je ključna predpostavka gibanja za trajnostni razvoj. Mnogo zagovornikov tega gibanja trdi, da je razlog za to, da meso kupujemo v trgovinah, namesto da bi sami lovili in ubijali živali, v tem, da so nas moderne metode proizvodnje hrane odmaknile od (naravnega) procesa ubijanja, tako da smo postali preobčutljivi za škodovanje živalim. Tak argument spominja na prikazovanje zagovornikov odprave suženjstva kot “sentimentalnih.” Argument “trajnostnega mesa” je utemeljen na tradicionalističnem pogledu na svet, ki napredne vrednote empatije, sočutja in vzajemnosti prikazuje kot lastnosti, ki jih je potrebno preseči, ne pa razvijati.


“Toda v ___ jedo ___!”: kulturni karnizem

Karnizem je globalni pojav. V meso-jedih kulturah po vsem svetu so ljudje zadovoljni, kadar jedo samo tiste vrste, ki so se jih naučili uvrščati med užitne; vse ostale imajo za neužitne in pogosto za gnusne (npr. pujsi na Bližnjem Vzhodu) ali pa je uživanje teh vrst celo neetično (npr. psi in mačke v ZDA, govedo v Indiji). Vse kulture pojmujejo lastno klasifikacijo užitnih živali kot racionalno in vidijo klasifikacije drugih kultur kot gnusne in/ali žaljive. Medtem, ko se torej vrste živali za prehranjevanje spreminjajo od kulture do kulture, ostajajo izkušnje ljudi ob zauživanju živali presenetljivo podobne.

Večina ljudi prav zato, ker je prehranjevanje z živalmi univerzalno, domneva, da ni ideološko. Velika raznolikost vrst, ki jih uživajo v različnih kulturah - namesto, da bi bila pojmovana kot dokaz karnizma - pogosto vodi v predpostavljanje, da je uživanje živali moralno relativno (in zatorej moralno nevtralno) ravnanje. Vendar pa, tako kot na primer poročanje 12-letnih deklic v Sudanu ni razlog, da bi imeli spolne odnose z otroci za moralno nevtralne, tudi uživanje psov v Koreji ni razlog, da bi imeli uživanje pujsov (ali drugih živali) za moralno nevtralno. Če bi zgolj obstoj podobnih navad v drugih kulturah etično upravičeval naše lastno ravnanje, ne bi imeli razloga, da bi dvomili v etičnost tudi najbolj groznih zločinov. Medtem, ko seveda ne smemo obsojati tradicij drugih kultur kot nemoralnih, lahko, kot pozorni opazovalci, poizkuse naše lastne kulture, da bi upravičila uživanje določenih živali, proučimo na osnovi tega širšega kulturnega ozadja.


Prehranjevanje z mesom je nujno: nasilje je samoumevno

Kar imamo za nujno, je preprosto to, kar je nujno za ohranitev prevladujoče kulture. Dandanes obstaja ogromno dokazov, da je hrana brez živalskih proizvodov prehransko zadovoljiva (in verjetno celo bolj zdrava kot karnistična prehrana). Za tiste, ki imamo ekonomsko in geografsko možnost izbirati, kaj jemo, je uživanje mesa nujno samo za vzdrževanje obstoječega karnizma. Označevanje prehranjevanja z živalmi kot biološko nujno demoralizira to, kar je v temelju moralno vprašanje. Z drugimi besedami, če smo prepričani, da je uživanje mesa neizogibno, potem smo tudi prepričani, da je to amoralno in smo oproščeni odgovornosti za refleksijo o etičnosti naših izbir.


Institucionalizirani karnizem: sistemsko zatiranje

Razlog za to, da tako veliko napredno mislečih ljudi ni zavrnilo treh N-jev karnizma, je v tem, da je karnizem strukturen; vgrajen je v same temelje družbe in je torej oblika institucionaliziranega zatiranja. Kadar je ideologija institucionalizirana, je tudi ponotranjena. Z drugimi besedami, napredno misleči ne nasprotujemo trem N-jem, ker jih ne vidimo takšnih, kot so, saj smo bili naučeni gledati na svet skozi prizmo karnizma.


Kognitivna popačenost: ponotranjeni karnizem

Kot druge nasilne ideologije tudi karnizem uporablja nabor kognitivnih obramb, ki popačijo naše dojmanje tistih, ki so na drugi strani naših izbir. Te obrambe delujejo kot psihološki in čustveni mehanizmi distanciiranja. Karnizem nas na primer uči, da ob Božiču purana na krožniku  omenjamo kot nekaj, namesto nekoga. Karnizem nas tudi uči, da živali vidimo kot abstrakcije, brez individualnosti ali osebnosti in zatorej zgolj kot člane abstraktne skupine, o kateri imamo posplošne domneve: pujs je pujs, in vsi pujsi so enaki. Tako kot drugim žrtvam nasilnih ideologij jim namesto imen dajemo številke. Karnizem nas uči živali v našem mišljenju uvrščati v toge kategorije, tako da lahko gojimo zelo različna čustva in se do različnih vrst vedemo zelo različno: psi in mačke so družina, piščanci in krave so hrana.


Od absurdnosti do grozodejstev: mentaliteta zatiranja

Kadar gledamo na svet skozi prizmo karnizma, ne vidimo absurdnosti tega sistema. Tako na primer vidimo reklamo s pujsom, ki drži mesarski nož in veselo pleše nad ognjiščem, kjer bo skuhan (“prosi” da ga ubijemo in zaužijemo), in temu ne posvečamo nobene pozornosti, temveč sprejmemo žalitev. Ali pa nam korporacije, ki služijo s telesi tistih, katerih jajca in mleko zauživamo, zatrjujejo, da se živalim v njihovih dobro skritih tovarnah na dogaja nič hudega, mi pa te trditve brezpogojno sprejemamo - kljub temu, da je civilistom zakonsko prepovedan dostop ali (v ZDA) celo fotografiranje teh poslopij od daleč.

Kot je prikladno dejal Voltaire, če verjamemo absurdnosti, bomo zagrešili grozodejstva. Karnizem je le eno od mnogih grozodejstev, ena izmed mnogih nasilnih ideologij, ki so obžalovanja vreden del človeške dediščine. In čeprav bo izkušnja vsake skupine žrtev vedno na nek način enkratna, so si ideologije same strukturno podobne. Mentaliteta, ki omogoča tako nasilje, je enaka.

To je mentaliteta dominacije in pokoritve, privilegiranosti in zatiranja. To je mentaliteta, ki povzroča, da nekoga spreminjamo v nekaj, da življenje ponižamo v enoto produkcije, da zbrišemo obstoj nekoga. To je mentaliteta “moč ima prav,” ki nam daje občutek, da imamo pravico do popolnega nadzora nad življenjem in smrtjo tistih, ki imajo manj moči - samo zato, ker lahko. In da upravičimo svoja dejanja, saj oni so samo … divjaki, ženske, živali. To je mentaliteta mesa.


Nepravičnost poraja nepravičnost: karnizem kot trdno prepleten -izem

Veliko progresivistov ceni izjavo Martina Luthra Kinga ml., da je nepravičnost, kjerkoli se godi, grožnja pravičnosti povsod, saj se zavedamo, da so zatiralni sistemi povezani in se med sabo krepijo. Za napredne družbene spremembe torej ni potrebna le osvoboditev določenih skupin, temveč je potrebno izpodbijati same temelje zatiranja. Če ne izberemo skupnih tem, ki povezujejo vse nasilne ideologije, bomo obsojeni na ustvarjanje grozodejstev v novih oblikah, na zgolj zamenjavo ene oblike zatiranja z drugo. Da bi torej ustvarili resnično humano in pravično družbo, moramo v svoji analizi upoštevati karnizem.

Vključevanje karnizma v progresvne analize zahteva spremembo paradigme: potrebno je prepoznati sistemsko naravo prehranjevanja z živalmi. Razumeti moramo, da tako kot na primer feministi, ki nasprotujejo patriarhatu, družbi zgolj ne “vsiljujejo svojih osebnih stališč”, tudi tisti, ki nasprotujejo karnizmu, drugim zgolj ne “vsiljujejo svojih osebnih stališč”. Uživanje živali ne more biti nič bolj zreducirano zgolj na vprašanje osebne etike, kot je lahko prepoved vstopa temnopoltim ljudem na posest ali v trgovino v zasebni lasti.


Pravičnost poraja pravičnost: inkluzivni socialni analizi naproti

Če prej omenjeno izjavo Martina Luthra Kinga obrnemo, pomeni, da je pravičnost, kjerkoli se pojavi, grožnja nepravičnosti povsod. Zatiralne moči so odvisne od mentalitete “deli in vladaj”, ki zatirane skupine ščuva drugo proti drugi, kot da bi zatiranja bila letvice na hierarhični lestvici in ne napere na kolesu. Medtem, ko je nemogoče, da bi se kdorkoli boril proti vsem vzrokom zatiranja, pa lahko in bi morali ceniti vsak razlog, zaradi katerega se nekdo trudi ustvariti bolj pravično in sočutno družbo. Etik Peter Singer premišljuje: “Ne morem, da se ne bi čudil, kaj točno je to, kar [ljudje, ki delujejo za dobrobit ljudi] delajo za ljudi, da jih zavezuje k nadaljnjemu podpiranju … izkoriščanja rejenih živali.”

Napredne družbene spremembe ne pomenijo zgolj spreminjanja načel, temveč spreminjanje čutenja in mišljenja. Pristna in trajna sprememba zahteva premik paradigme, preobrazbo mentalitete, ki je podpirala stari red. Spodkopati moramo temelje zatiranja in razvijati vrednote, ki sooblikujejo temelje pravičnosti, vrednote kot so sočutnost, integriteta in vzajemnost. Da bi povsod nasprotovali nepravičnosti, moramo povsod udejanjati pravičnost: na cesti, na sodišču - in na naših krožnikih.

Avtorica tega prispevka je Dr. Melanie Joy, znana po svoji knjigi Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave. 

Prispevek (v angleškem originalu) je objavljen na One Green Planet.

Prevod (z dovoljenjem avtorice in One Green Planet): Veganska iniciativa.

Pristop vegetarijancev in veganov do karnistov

Predstavljamo načela in orodja, ki vegetarijancem in veganom omogočajo učinkovitejše sporazumevanje s karnisti v različnih okoliščinah. Učinkovita komunikacija pomaga povečati verjetnost, da bo vaša interakcija s karnisti vzajemno zadovoljiva in da bo vaše sporočilo sprejeto tako, kot je bilo mišljeno.

Upoštevajte karnistično mentaliteto:

• V pogovoru s karnisti pričakujte nekaj defenzivnosti.
• Govorite karnistu, ne njegovim obrambam.
• Zavedajte se, da dejstva ne utemeljujejo ideologije.
• Zavedajte se, da prositi nekoga, naj neha jesti živali, ne pomeni le prošnje za spremembo vedenja, temveč za spremembo zavesti.

Ustvarite varno okolje:

• Izogibajte se drži moralne večvrednosti.
• Zavedajte se, da dobri ljudje lahko ravnajo škodljivo in to tudi počno.
• Na karniste glejte kot na žrtve.
• Ne enačite karnista z njegovimi dejanji.
• Izogibajte se sramotenju in obtoževanju.
• Na karnizem glejte kot na kontinuum.
• Ne zadušite poslušalca z “resnico”.
• Osredotočite se bolj na potek kot vsebino pogovora.
• Bodite sočutne priče.
• Poiščite in poudarite skupna stališča.
• Pogovarjajte se o vprašanju prehranjevanja z živalmi tako, da delite lastne izkušnje.
• Bodite takšni, kot želite, da bi bili drugi. 

Poslušalca vzpodbujajte k dejanjem:

• Ne predstavljajte vegetarijanstva kot življenjskega sloga "vse ali nič".
• Vzpodbujajte poslušalca k posameznim spremembam, ki jih lahko naredi in so v skladu z njegovim lastnim življenjskim slogom.
• Pojasnite, da postati vegetarijanec osebno opogumlja, pa čeprav samo to ne bo rešilo neobvladljivega problema izkoriščanja rejenih živali.

Poskrbite za lastne potrebe:

• Poskrbite zase. 
  
• Ne dovolite, da so karnisti v svoji obrambni drži nespoštljivi do vas. 
• Ne verjemite negativnim sporočilom, ki jih morda slišite o sebi kot vegetarijancu.
• Naučite se čimveč o vegetarijanstvu in karnizmu.

Celotno besedilo na (pdf):

http://www.veganstvo.net/wordpress/wp-content/uploads/2011/10/Pristop-vegetarijancev-in-veganov-do-karnistov.pdf

Z dovoljenjem avtorice

Prevod: Veganska iniciativa

Vir: http://www.carnism.com/caan-vegetarians-and-vegans-relating-to-carnists.pdf

Karnizem za meso-jedce

Večina izmed nas, ki smo že od malega jedli meso, se ne zaveda, da vsakič, ko sedemo k jedi, delujemo v skladu z nevidnim sistemom prepričanj, ki je vplival na oblikovanje našega mišljenja, izbir, občutkov in obnašanja. Ne zavedamo se, kako smo bili pogojevani jesti živali, ne da bi pomislili na posledice naših odločitev za nas ali za druge, ali se sploh ovedli, da odločamo. Ta nevidni sistem prepričanj, karnizem, je ustvaril iluzijo, da so naše odločitve pri zauživanju mesa svobodne. A karnizem je zasnovan tako, da humanim ljudem omogoča soudeležbo pri nehumanih dejavnostih, ne da bi se zavedali, kaj počnejo, in da blokira naše zavedanje, tako da nevede delujemo proti našim lastnim interesom ter interesom drugih. Če jeste meso, potem morate in zaslužite poznati resnico o karnizmu, da se boste lahko svobodno odločali, saj brez zavedanja ni svobodne izbire.

Kako karnizem vpliva na vas in vaš svet

Prehranjevanje je ena naših najpogostejših in najpomembnejših dejavnosti. Naša izbira hrane ima neposreden in močan vpliv na naše telo in um, na druge ljudi, na milijarde živali in na naš planet:

• Uživanje živalskih izdelkov je danes v zahodnem svetu vodilni vzrok nekaterih najbolj resnih bolezni, vključno z boleznimi srca in ožilja, diabetesom in rakom. Ameriško dietetično združenje zagovarja rastlinsko prehrano ne le kot ustrezno, temveč celo bolj zdravo od karnistične.

• Živalski proizvodi na naših krožnikih vsebujejo nevarne kemikalije, med drugim arzen, amoniak in živo srebro; zdravila, kot so sintetični hormoni in antibiotiki, ki lahko povzročijo na zdravila odporne infekcije; ter pesticide in velike količine fekalij.

• Devetindevetdeset odstotkov mesa, jajc in mlečnih izdelkov, ki jih poje povprečen Američan, prihaja iz obratov za intenzivno rejo živali, v katerih je tisoče živali natlačenih skupaj v umazaniji in  nehigienskih pogojih. Takšni obrati so vodilni vzrok pandemskih grip – vključno s H1N1, azijsko gripo ter boleznijo norih krav – in potencialno smrtonostnih okužb s hrano, kot so E. coli, salmonela in listerija.

• Živali, katerih telesa izkoriščamo za meso, jajca in mlečne izdeke, živijo in umrejo v bedi in trpljenju. Rojene so v velikanskih, umazanih, prenatrpanih tovarnah, ki so pogosto brez oken; materam jih odvzamejo kmalu po rojstvu; brez anestetikov jih kastrirajo, jim režejo kljune in rogove ter jih žigosajo; milijone samic celo njihovo življenje nasilno osemenjujejo v “posiljevalnih stajah”. Te živali pokončajo na neusmiljenem tekočem traku za razstavljanje, s tempom, pri katerem je živali nemogoče temeljito omamiti – tako da se mnogim vklenenjenim in obešenim “pušča kri” pri polni zavesti – nato, če preživijo puščanje krvi, se jih še žive vrže v vrelo vodo. Vsak obrok, ki vsebuje živali, dejansko prihaja od čutečega bitja, ki je živelo in umrlo v agoniji.

• Čeprav so znanstveniki pokazali, da ribe in druge morske živali čutijo bolečino, se vsako leto milijarde teh bitij, ki so natrpana v prepolnih bazenih, bogatih s paraziti, bakterijami ter zdravili in kemikalijami za nadzor bolezni, brutalno pokolje za človeško porabo. “V divjini ujete” morske živali prav tako neznosno trpijo, prekomerno ribarjenje pa je odgovorno za poškodbe ali smrt 30 milijonov ton nenamerno ujetih morskih živali (delfinov, ptic, želv itd.) letno in za dejstvo, da je 70% svetovne populacije rib ali popolnoma izkoriščene ali uničene.

• Živalsko kmetijstvo je med najpomembnejšimi povzročitelji nekaterih nabolj kritičnih okoljskih težav 21. stoletja, ki obsegajo onesnaževanje vode, krčenje gozdov, erozijo, izumiranje vrst, uničenje biotske raznolikosti oceanov, emisije toplogrednih plinov, pomanjkanje čiste vode in kopičenje kemičnih odpadkov. Združeni narodi so pred kratkim izdali poročilo, v katerem pozivajo h globalnemu prehodu na vegansko prehrano kot ključnemu ukrepu proti okoljski krizi.

• Pogoji v (ameriških) tovarnah za pakiranje mesa in v klavnicah so tako nevarni in nasilni, da po mnenju organizacije Human Rights Watch kršijo osnovne človeške pravice.

• Da bi lahko jedli meso in izločke nekoč živega bitja, se moramo psihološko in čustveno odklopiti od resnice naše izkušnje. Naša čustva in resnične misli morajo otopeti, da lahko blokiramo svoje zavedanje (t.j. misliti moramo, da jemo “meso” in ne mrtve živali) in empatijo do živali, ki je postala naša hrana – zavedanje in empatija pa sta sestavni del našega dojemanja sebe.

• Kadar jemo živali, ne spoštujemo svoje lastne integritete. Integriteta je povezanost naših vrednot in ravnanja. Za večino od nas, naš sistem temeljnih vrednot ne dopušča neupravičenega nasilja do drugih čutečih bitij, tako da takrat, ko uživamo izdelke iz njihovih teles, delujemo v nasprotju z našimi najglobljimi vrednotami.

Karnizem je dominanten, utrjen sistem; v dobrem in slabem smo vsi udeleženci v tem sistemu. Naša izbira ni, ali naj sodelujemo, temveč, kako naj sodelujemo. Z zavedanjem karnizma lahko izberemo, da smo aktivne priče in ne pasivni gledalci, da smo informirani potrošniki in usposobljeni državljani. Z zavedanjem lahko izberemo tisto, kar je v najboljšem interesu nas samih, živali in našega planeta, ter živimo bolj pristno in svobodno izbrano življenje.

Z dovoljenjem avtorice.

Prevod Veganska Iniciativa, oktobra 2011.

Vir:

http://carnism.com/meateaters.htm