Svetovni mesec živali v laboratorijih 2013

Že od 1986 je teden, ki obkroža 24. april, svetovni teden živali v laboratorijih, mesec april pa mesec živali v laboratorijih. Tudi letos smo v tem času po vsem svetu opominjali na več sto milijonov živih bitij, ki so v laboratorijih univerz, farmacevtskih podjetij in drugih ustanov vsako leto mučena in ubita v imenu znanosti in napredka. Podatke o tem, koliko živali je trpinčenih in navadno na koncu ubitih, je skoraj povsem nemogoče pridobiti, saj se tovrstni poskusi izvajajo za trdno zaprtimi vrati v skorajda neprebojnem ozračju skrivnostnosti. Uradni evropski statistični podatki za leto 2008 navajajo 12 milijonov žrtev, večinoma miši in podgan, pa tudi psov, zajcev, ptičev, ovac, pujsov, opic ter drugih živali.

Dogodki, ki so v Evropi zaznamovali letošnji mesec za živali v laboratorijih

Nizozemska

V noči z 9. na 10. april je peterica nizozemskih aktivistov vdrla na farmo v mestu Escharen, kjer redijo beagle za poskuse na živalih, in rešila šest mladih psičkov.

Pse so takoj udomili pri primernih, ljubečih družinah, nato so se pa aktivisti sami prijavili na policijsko postajo. Pridržali so jih za 28 ur, potem pa izpustili. 16. julija bodo na sodišču izvedeli, ali in kako bodo za svoje herojsko dejanje kaznovani.

24. aprila pa je 150 aktivistov iz iste organizacije (Anti Vivisection Coalition) z dvema 100 metrov dolgima transparentoma pred podjetjem, ki testira na živalih, jasno in nedvoumno sporočilo, da poskusi na živalih v modernem času nimajo kaj iskati.

Vir: Anti Vivisection Coalition

Velika Britanija

V zadnjih tednih so svetovno javnost osupnili skrivaj posneti prizori v laboratorijih prestižne univerze Imperial College London, ki prikazujejo popolnoma drugačno resnico, kot bi si želeli zakonodajalci in znanstvene avtoritete. Na posnetkih vidimo strokovno slabo usposobljene delavce, ki živalim povzročajo še večje bolečine, kot je bilo prvotno načrtovano, jim namerno poškodujejo organe, vstavljajo cevke v možgane, jih neustrezno anestetizirajo, zadajajo elektrošoke in jih na koncu na brutalen način ubijejo. Pravi izraz za to, kar doživljajo čuteča bitja, ki občutijo bolečino, strah in osamljenost prav tako kot mi, je lahko le nočna mora.

Organizacija BUAV (British Union for the Abolition of Vivisection), katere sodelavec je sedem mesecev skrivaj snemal dogajanje v laboratorijih ILC, je poleg posnetkov objavila tudi izjave vivisektorjev, ki jasno kažejo na otopelost in celo zlohotnost zaposlenih v laboratoriju ter na to, da se jasno zavedajo kršenja že tako ohlapnih predpisov. BUAV je preiskavi namenila posebno spletno stran, na kateri so podrobno predstavili preiskavo.

Vir: BUAV

Novicam iz Londona sta se v medijih kmalu pridružili še škotski University of Edinburgh in University of Glasgow, od katerih so britanski aktivisti šele na podlagi odloka o prostem dostopu do informacij uspeli izvedeti, koliko in katere živali sta uporabili za poskuse v letu 2011. Odgovor je šokanten: univerzi sta v enem letu izvedli skupno 200.000 kontroverznih poskusov na živalih. 

Vir: Daily Record

V soboto, 27. aprila, so se aktivisti iz cele Velike Britanije zbrali na shodu proti vivisekciji v Oxfordu, zaradi česar je, čeprav je bil protest miren, ta dan več collegeov tamkajšnje univerze zaprlo svoja vrata. V laboratorijih univerze v Oxfordu, vsako leto trpi in umre okoli 150.000 živali.

Vir: Lisa Coulter, Twitter

Italija

Na drugem koncu Evrope, v italijanskem Milanu, pa je skupina aktivistov iz združenja Fermare Green Hill (Ustavimo Green Hill, podjetje za vzrejo beaglov za prodajo laboratorijem) ob številčni podpori javnosti zasedla oddelek farmakologije na Univerzi v Milanu, od koder so odnesli precejšnje število miši in enega zajca, zahtevajo pa tudi izpustitev preostalih živali, ki so ostale na inštitutu. S svojim dejanjem želijo dokumentirati razmere, v katerih živijo živali, na katerih se izvajajo poskusi, in celotno javnost  s pomočjo fotografij, posnetkov in zasežene dokumentacije opozoriti na problem vivisekcije. Protesti in poskusi reševanj ujetih živalih se sicer v zadnjem času dogajajo tudi v drugih evropskih mestih.

Vir: Fermare Green Hill

Slovenija

19. aprila je skupina Pes - moj prijatelj v sodelovanju z organizacijo LAV (Lega Anti Vivisezione) in s podporo Veganske inicative v Kopru organizirala slovensko premiero dokumentarnega filma Green Hill: zgodba o svobodi, ki prikazuje zgodbo o uspehu italijanskih aktivistov pri reševanju psov pasme beagle iz podjetja za vzrejo in poskuse na živalih Green Hill v Italiji. Vseh 2600 psov danes, eno leto po osvoboditvi, živi v novih domovih, velika zmaga aktivistov in podpornikov gibanja po vsem svetu pa predstavlja enega od mejnikov v prizadevanjih za osvoboditev vseh živali.

Vir: Pes - moj prijatelj

Film Green Hill: zgodba o svobodi bomo predvajali tudi 23. maja 2013 na veganski večerji v Škofji Loki.

Ob koncu tedna živali v laboratorijih smo sodelavci in podporniki Veganske iniciative na slovenski Obali izvedli uspešno akcijo osveščanja in zbiranja podpisov podpore evropski državljanski pobudi Stop Vivisection. Mnogi mimoidoči so informacije o dogajanju v laboratorijih sprejeli s presenečenjem in ogorčenjem, saj je še vedno široko sprejeto zmotno prepričanje, da so takšna grozodejstva osamljeni primeri ali ostanki iz preteklosti, ki naj se ne bi več dogajala, še najmanj pa v civilizirani Evropi. 

Aprila je konec. Kaj pa zdaj?

Kljub očitnemu nasprotovanju tako laične kot strokovne javnosti je Evropska unija septembra 2010 sprejela novo direktivo o zaščiti živali, ki se jih uporablja v poskusne in znanstvene namene (Direktiva 2010/63/EU). Ta ne le dopušča še več poskusov na živalih kot prejšnja, temveč ob tem niti ne zapoveduje obvezne uporabe alternativnih metod, kadar le-te obstajajo in so na voljo. 

Raziskava Eurispes iz leta 2006 je pokazala, da kar 86% evropskih državljanov nasprotuje trpljenju živali v laboratorijih, pridružuje pa se jim tudi vse večje število znanstvenikov, ki še bolj kot etične razloge navajajo pomanjkanje znanstvene veljavnosti uporabe živalskih modelov pri napovedovanju odzivanja človeškega organizma na določeno snov ali zdravljenje. Poudarjajo, da so razlike pomembnejše od podobnosti, saj ravno zaradi razlik v delovanju različnih kompleksnih organizmov nobena živalska vrsta ne more biti model za drugo vrsto. Dober dokaz za to je dejstvo, da kar 92% zdravil, ki se v poskusih na živalih izkažejo za varna, ne prestane kliničnih študij na ljudeh, škodljivi stranski učinki zdravil pa predstavljajo četrti najpogostejši vzrok smrti v razvitem svetu.  Poskusi na živalih zato ne samo kratijo pravice živali kot čutečih bitij, temveč tudi ogrožajo človekovo dobrobit, ovirajo napredek znanosti in porabljajo javna sredstva. Več o tem lahko preberete v naših prejšnjih prispevkih, na primer v prispevku Uporaba psov pasme beagle v raziskavah in za testiranje zdravil.

Iz naše zavrnitve omenjene direktive in iz želje, da bi se zakonodaja prilagodila volji in dobrobiti državljanov in živali, se je rodila evropska državljanska pobuda STOP VIVISECTION. S tem novim inštrumentom, ki ga omogoča Evropska unija, lahko evropski državljani vplivamo na sprejemanje evropske zakonodaje. Državljani Evropske unije zahtevamo, naj Evropska komisija pripravi nov predlog, s katerim se bodo odpravili poskusi na živalih in se bo v biomedicinskih ter toksikoloških raziskavah uvedla obvezna uporaba podatkov, ki se nanašajo neposredno na človeka. Državljani Slovenije smo v podporo tej pobudi do danes zbrali že skoraj 6.000 podpisov, kar je tudi uradni minimum (določen na podlagi števila poslancev v evropskem parlamentu) za našo državo. Podpisi podpore državljanski pobudi se bodo na spletni strani www.stopvivisection.eu zbirali do 1. novembra letos. Da bi bila pobuda uspešna, je potrebno v Evropski uniji zbrati 1 milijon podpisov.

Vira:

• European Commission (2010) Sixth Report on the Statistics on the Number of Animals used for Experimental and other Scientific Purposes in the Member States of the European Union
• http://www.mrmcmed.org/Critical_Look.pdf

Čas zagovornikov poskusov na živalih se izteka

Poskusi na živalih so etično in znanstveno neutemeljeni

Veljavnost vsakršnega argumenta, ki si prizadeva utemeljiti smotrnost poskusov na živalih, je neizogibno časovno omejena. Traja lahko namreč le do trenutka, ko človek prepozna absurdnost prepričanja, da je življenje enega bitja mogoče »izboljševati« in »reševati« s sistematičnim prizadevanjem trpljenja in smrti drugemu bitju, ali do trenutka, ko trditev o ekskluzivnosti brezpogojne vrednosti življenja, ki naj bi veljala izključno za človeka, ne pa tudi za ostala čuteča bitja, sooči z v sebi pogosto zastrto globljo etičnostjo in sočutnostjo.

Da so zagovornikom poskusov na živalih šteti dnevi, nam v članku z naslovom »Vivisektorji z Oxforda plavajo proti toku« (»Oxford Vivisectionists are Swimming Against the Tide«) pojasnjuje tudi Marius Maxwell, oxfordski diplomant, nevrokirurg in eden izmed vodilnih nevroznanstvenikov z dvema desetletjema raziskovalnih izkušenj. Čeprav je članek v prvi vrsti napisan kot kritičen odgovor na ugotovitve Weatherallove komisije o znanstveni in etični utemeljenosti poskusov na nečloveških primatih, Maxwell svojo argumentacijo razvija na primeru vseh živali in ne le nečloveških primatov. Opirajoč se na izčrpen Perelov pregledni znanstveni članek, s katerim je bila preverjena veljavnost testiranja zdravil na živalih, ugotavlja, da vivisekcija ne vzdrži temeljite etične in znanstvene presoje, saj z ozirom na slednjo živali niso model, ki bi omogočal sklepanje na človeka. »Analiza je pokazala, da so bili rezultati, pridobljeni z naknadnimi preizkusi na ljudeh, pravilno napovedani le v treh od šestih kategorij... . Ali z drugimi besedami, nič boljše, kot če bi metali kovanec.« V metaanalizo je bilo vsega skupaj vključenih kar 228 raziskav na več tisoč preizkusnih živalih, tudi ne-človeških primatih, s področja kapi, poškodb glave, telesnih krvavitev, neonatalnega respiratornega distresnega sindroma in osteoporoze. To pa je tudi »le zadnja v dolgi vrsti raziskav, ki razkrivajo slabo napovedovalno moč poskusov na živalih v zvezi s človekovo zdravstveno problematiko, v nekaterih primerih s tako nepredstavljivo nizkimi stopnjami ujemanja, kot je 5%.«

Na podlagi ugotovljene neučinkovitosti živalskih modelov za napovedovanje rezultatov pri ljudeh pa postane očitno, da poskusi na živalih niso nesprejemljivi le z vidika dobrobiti živali, ampak tudi ljudi. Kajti, »končna posledica takega netočnega znanstvenega raziskovanja na živalih je več deset tisoč nepotrebnih človeških smrti, dokler sporna zdravila niso dokončno umaknjena. To se je zgodilo v primeru uporabe steroidov pri poškodbah glave in hrbtenice, amrinona pri popuščanju srca, hormonskega nadomestnega zdravljenja in v primeru Vioxx-a – največje svetovne katastrofe, povezane z zdravili, ki je v letih 2000 - 2004 zahtevala do 140.000 človeških življenj. Preostala zdravila, katerih škodljivost in neučinkovitost je ugotovljena na ljudeh, ki se prostovoljno odločijo za sodelovanje v kliničnih preizkusih, pa so opuščena, še preden pridejo na tržišče.«

Hkrati svoj davek zahtevajo tudi odobrena in domnevno povsem varna zdravila. »Zdravniki, farmacevti in skupine bolnikov na Nizozemskem zahtevajo ukrepanje vlade, potem ko je nacionalna študija pokazala, da je hospitalizacij zaradi težav, povezanih z jemanjem zdravil, dvakrat toliko kot tistih, ki so posledica nesreč z motornimi vozili.« Zavajanje javnosti glede varnosti na živalih preizkušenih zdravil je zato mogoče primerjati, pravi Maxwell, z donedavnimi taktikami tobačne industrije, ko je večdesetletno namerno prikrivanje dejstev o nevarnosti kajenja povzročilo nešteto smrti.

Omenjena znanstvena spoznanja izpodbijajo zaključek Weatherallove komisije (poročilo je dostopno na tej povezavi) o znanstveni in etični nujnosti poskusov na nečloveških primatih. »Weatherallova komisija je zapisala, da poskusi na živalih, vključno na ne-človeških primatih, lahko zmanjšajo ˝trajno trpljenje velikega števila ljudi...˝. A sedaj je jasno, da testiranje zdravil na živalih v resnici ogroža nešteta človeška življenja.« »Vsakdo, ki se potrudi natančno, iskreno in objektivno proučiti problematiko, spozna, da je znanstvena upravičenost poskusov na nečloveških primatih neutemeljena.«

Na podlagi povedanega se postavlja vprašanje, zakaj se vivisekcija, navkljub izsledkom o njeni neveljavnosti, do katerih prihajajo številne znanstvene raziskave, nadaljuje. Razlogov je več – od finančnih interesov, miselne togosti in nizke etične občutljivosti vpletenih, pristranskosti medijev, pa vse do nepoznavanja alternativnih tehnik.

»Tehnike in jezik napredne tehnologije molekularne genetike, na primer, so v glavnem nerazumljivi tistim, ki niso izobraženi o njihovi uporabi, in posledično predstavljajo oviro interdisciplinarnemu znanstvenemu razumevanju,« pojasnjuje Maxwell, ki v tem vidi možno razlago, zakaj se številni vivisektorji ne zavedajo uporabnih odkritij drugih vidikov raziskovanja iste bolezni in se prehitro spuščajo v odločno zatrjevanje, da alternativ ni in jih v bližnji prihodnosti tudi ne bo. Hkrati se mu ne zdi zanemarljiv naravni človeški odpor, ki se pojavi, ko se od znanstvenikov pričakuje, da obrnejo hrbet dolgoletnemu prizadevanju in se na novo naučijo sodobnih znanstvenih protokolov.

Medijska predstavitev problematike poskusov na živalih je prav tako pogosto sporna. Pristranskost poročila v korist vivisekciji, podprta s čustveno obarvanimi prizori hudo bolnih pacientov v dokumentarnem filmu Opice, podgane in jaz (Monkeys, Rats and Me) iz leta 2006 je požela številne kritike znanstvenikov in družboslovcev, poroča Maxwell, ki so bili osebno zaprepadeni ob spoznanju, da lahko majhna skupina medijsko pismenih vivisektorjev dobesedno ugrabi javno razpravo in jo usmeri na svoj mlin. Glede na kontroverznost poskusov na živalih, ki so etično sporni zaradi trpljenja živali in ljudi samih, je takšen pristop, naslovljen na širšo javnost, ki se je tematika neposredno dotika, zagotovo neustrezen. Iz strahu pred rekriminacijo s strani univerze in organov financiranja se večina tovrstnih kritik izgubi v zasebni komunikaciji in nikoli ne doseže javnosti.

Neredko se nasprotnikom poskusov na živalih s pomočjo naivnih in pristranskih medijev tudi očita, da so proti znanosti. To nikakor ne drži, pojasnjuje Maxwell in se sprašuje, kako lahko raziskovalec, ki izvaja poskuse na živalih, še vedno trdi, da je sam za znanost, hkrati pa ignorira obsežno sodobno znanstveno gradivo, ki dokazuje, da so poskusi na živalih nezanesljiva znanost, ki v končni fazi ogroža človeška življenja.

»Širša javnost, katere večina nasprotuje poskusom na živalih, ima pravico poznati tveganja negativnih reakcij na zdravila, ki so posledica šibkih in zastarelih raziskovalnih protokolov, ki temeljijo na poskusih na živalih, in ima pravico do zaščite pred njimi. Če znanstveniki kot skupina ne zmorejo služiti družbi z ustreznim in transparentnim nadzorom nevarnosti in nedoslednosti svojih raziskav, bo moral parlament posredovati in vztrajati, da se ovrednotenje vseh vidikov postopka testiranja varnosti zdravil izvaja temeljito objektivno,« dodaja Maxwell.    

Poskusi na živalih so vzrok nepredstavljivega trpljenja in smrti živali. Mit, da je to trpljenje potrebno za dobrobit človeka, se po hitrem postopku razblinja. Obsežna in rastoča dokumentacija dokazuje, da so poskusi na živalih nezanesljiva raziskovalna metoda, ki ogroža življenje ljudi ter troši sredstva, ki bi se sicer lahko uporabila za razvoj bolj natančnih, učinkovitih in etičnih metod. Za lastno dobrobit in za dobrobit živali, ki se pri poskusih sistematično krši v našem imenu, je naša dolžnost in pravica zahtevati transparentnost delovanja znanosti ter spodbujanje metod, ki bodo resnično varne in učinkovite, kar poskusi na živalih jasno niso.   

Vir fotografij: Brian Gunn / IAAPEA

Kdaj pomagati mladičkom in kdaj jih pustiti pri miru

Spet je tisti čas v letu, ko žvrgolijo ptički, cvetijo rože in so živalski mladički povsod. To je lepo, a kaj storiti, če najdemo mladega ptička, srno ali kakšno drugo žival, za katero se zdi, da je izgubila mamo? Naš prvi instinkt nam morda pravi, naj mladičku pomagamo, a včasih s tem lahko naredimo več škode kot koristi.

Tu je kratek vodič, kaj narediti, če naletimo na mladička, za katerega se zdi, da je brez spremstva odrasle živali.

Najprej si situacijo pobližje ogledamo. Ali nas je k mladiču pripeljal naš pes ali maček? Ali mladič krvavi, težko diha, ali je vidno v bolečinah (drgeta, joče ali se giblje kakor da bi imel zlomljeno kost)? Je v bližini mrtva odrasla žival? Če je odgovor na katero izmed zgornjih vprašanj pritrdilen, je verjetno, da žival potrebuje pomoč. V tem primeru pokličemo lokalno zavetišče za divje živali*, ki nam da informacije, kaj storiti.

Srne in lisice

Če gre za mladiča srne ali lisice, moramo vedeti, da odrasle živali mladiče del dneva običajno pustijo same in da najden mladiček morda le čaka, da se mama vrne. Če ste se dotaknili srnjega ali lisičjega mladiča, vzemite brisačo, jo podrgnite ob travo, nato pa z njo obrišite mladiča, da ga očistite svojega vonja. Če vas za mladiča skrbi, ga opazujte; če se opoteka, joče ali je očitno zapuščen, je verjetno, da potrebuje vašo pomoč.

Ptiči

Če gre za mladega ptička, ne verjemite mitu, da ptiči ne bodo sprejeli mladička, ki se ga je dotikal človek. Če najdete zelo majhnega ptička, ki je padel iz gnezda, ga poskusite položiti nazaj v gnezdo. Če gnezda ne najdete ali pa je uničeno, na mesto, kjer je gnezdo prej bilo, nastavite pleteno košarico in nekaj časa od daleč opazujte, ali so se ptičkovi starši vrnili. Če se po eni uri še ne vrnejo, bo ptiček verjetno potreboval pomoč zavetišča za divje živali.

Če pa je najden ptiček že dobro operjen, poskakuje naokoli in ima bistre, pozorne oči, se najbrž uči leteti. Takšni ptički se lahko zdijo nerodni in še nerazviti, a se pripravljajo, da bodo zapustili gnezdo, in starši pazijo nanje. Takšne ptičke, razen če so na nevarnem kraju, pustimo pri miru.

Kosmatinčki na dvorišču

Zajčki in veveričke se osamosvojijo že zelo mladi, zato niso nujno v nevarnosti, čeprav so videti majhni. Preden se odločite za reševanje, opazujte, ali mladič kaže znake bolečin, izčrpanosti ali nezadostne razvitosti za samostojno življenje, in čakajte, če se bodo vrnili njegovi starši. Če ne kaže, da se bodo starši vrnili, pokličite lokalno zavetišče za divje živali.

Veverice posvojijo osirotele ali zapuščene mladičke.
Foto: Ryan W. Taylor

Dihurji in rakuni navadno nadzorujejo svoje mladiče in če opazite zelo mlade živali brez spremstva odraslih, jim je potrebno pomagati. Poskusite jih pokriti z veliko mrežasto košaro za perilo in opazujte, ali se bodo njihovi starši vrnili. Matere se lahko hitro razjezijo, zato košaro dvignite počasi in previdno, da jih ne prestrašite. 

Povzetu po prispevku avtorja S.E.Smitha (v angleškem originalu When to Help Baby Animals and When You Should Leave Them Alone)

Prevod: Veganska iniciativa

*Koristni naslovi:

• Azil za divje živali na Muti; telefon 02 876 12 85 in 041 518 939, spletna stran www.golob-veterina.si
• Animalia, klub študentov veterine za pomoč živalim; Facebook stran in elektronski naslov klub.animalia@gmail.com
• osebje Veterinarske ambulante Koper poskrbi tudi za prvo pomoč divjim živalim na Obali; telefon 040 662 850
• Ornitofon, ptičja urgenca in nasveti strokovnjaka, telefon 01 426 58 75, spletna stran www.ptice.si