STOP VIVISECTION v Bruslju dosegla pomemben konsenz

Izjava za javnost

Izredno uspešna evropska državljanska pobuda »STOP VIVISECTION« je 11. maja 2015 dosegla pomemben mejnik, ko je bila v Evropskem parlamentu v Bruslju na sporedu javna razprava, ki so jo v živo lahko spremljali tudi obiskovalci v Evropskem parlamentu ter gledalci na spletu. Razprave v Bruslju se je udeležila tudi predstavnica Veganske iniciative.

Na prvem sestanku, ki se je odvijal v prostorih Evropske komisije za zaprtimi vrati, so Evropsko komisijo med drugimi zastopali podpredsednik Jyrki Katainen, generalni direktor generalnega direktorata za okolje Karl Falkenberg ter drugi, ki so vsi izrazili strinjanje s cilji pobude STOP VIVISECTION (ukinitev poskusov na živalih). Pobudo so zastopali prof. Gianni Tamino, dr. André Ménache, dr. Fabrizia Pratesi, Vanna Brocca, Adriano Varrica in Flavien Deltort. Kljub nekaterim razlikam v mnenju o datumu ukinitve vseh poskusov na živalih, je bilo na tem zgodovinskem sestanku med organizatorji pobude ter najvišjimi odločevalci v Evropski uniji čutiti pozitivno in optimistično vzdušje.

Organizatorji STOP VIVISECTION so predlagali prehodno fazo 5 let, ki bi se končala s popolno ukinitvijo vseh poskusov na živalih (na področju biomedicinskih raziskav). V tem času bi bila uporaba vseh alternativnih metod, ki so že na voljo, obvezna, opravljeni bi bili tudi vsi validacijski postopki, prav tako pa popravki validacijskih postopkov, ki naj temeljijo na primerjavah s podatki, pridobljenimi na človeški vrsti (in ne na primerjavah z živalskim modelom, ki nikoli ni bil validiran!!).

Komisija se je zahvalila vsem, ki so zaslužni za to, da je STOP VIVISECTION ena od treh do danes uspešnih pobud, ter izrazila željo, da bi se ta instrument demokracije uporabljal bolj pogosto.

Istega dne popoldne je v Evropskem parlamentu sledila javna razprava, ki se je je udeležilo več sto ljudi. Razpravo so organizirali štirje parlamentarni odbori: AGRI (kmetijstvo in razvoj podeželja), ENVI (okolje, javno zdravje in varnost hrane), PETI (peticije) in ITRE (industrija, raziskave in energetika).

Po uvodnih pozdravih predsednikov odborov AGRI in ENVI ter nagovoru podpredsednika Evropske komisije ter generalnega direktorja generalnega direktorata za okolje so spregovorili predstavniki znanstvenega odbora STOP VIVISECTION: prof. Gianni Tamino, dr. Claude Reiss in dr. André Ménache. Vsi trije so predstavili razsežnosti pobude in razloge za izredno razširjeno nasprotovanje poskusom na živalih v znanosti.

Sledila je razprava z naslovom "Perspektive obstoječe zakonodaje, vrednost živalskega modela za napovedovanje odziva pri človeku ter alternativne metode." Razprava se je odvila v treh delih, od katerih je vsakega otvoril eden od treh strokovnjakov s področja poskusov na živalih (ki jih je izbral odbor AGRI): dr. Ray Greek (predsednik ameriške organizacije Americans For Medical Advancement), dr. Francoise Barré-Sinoussi (European Federation of Pharmaceutical Industries) in Emily McIvor (Humane Society International).

Dr. Ray Greek in Emily McIvor sta izrecno podprla STOP VIVISECTION. Dr. Ray Greek je predstavil tudi podrobno razlago znanstvenih razlogov za pobudo. Poudaril je, da je celotna družba neposredno in posredno prizadeta zaradi poskusov na živalih, ter pozval k bolj poglobljenim razpravam. Françoise Barré-Sinoussi je, nanašajoč se na svoje življenjsko delo, zavrnila predlog ukinitve vivisekcije. V vsakem delu so mnogi poslanci (edini v publiki, ki so smeli govoriti) izrazili svoje poglede ali govornikom postavili vprašanja. Številke so zgovorne in kažejo na precejšen uspeh STOP VIVISECTION v Parlamentu: od 29 govorcev se jih je 16 izreklo v prid pobudi, 10 proti, 3 pa so ostali nevtralni.  

Dolgo razpravo, ki je trajala od 15. do 18.30 ure, je zaključil prof. Gianni Tamino s prošnjo Komisiji, naj zavrne očitna protislovja, ki jih vsebuje Direktiva 2010/63. Poudaril je, da v današnji družbi obstaja zavedanje o tem, da nas obramba znanosti, zavzemanje za pravico človeštva do zdravja in čistega okolja ter boj za pravice živali vodijo v isto smer – k ukinitvi poskusov na živalih. Izrazil je tudi zahtevo, naj se trditev, da so poskusi na živalih še vedno potrebni za zaščito človeškega zdravja, izbriše iz Direktive 2010/63 ter iz celotne zakonodaje Evropske unije.

Končna ocena uspešnosti pobude STOP VIVISECTION bo možna najkasneje v začetku junija, ko bo znan uradni odgovor Evropske komisije.

V tem trenutku, 11. maja 2015, pa lahko zagovorniki STOP VIVISECTION z veseljem rečemo, da se pozitivna sprememba dogaja in da z veliko mero upanja pričakujemo, da bo Komisija junija letos odgovorila na zahteve pobudnikov na zadovoljiv način.

Preberite še:

Čas zagovornikov poskusov na živalih se izteka

Testiranje zdravil na živalih je pristransko, ugotavlja novo poročilo

Uporaba psov pasme beagle v raziskavah in za testiranje zdravil za ljudi

Živali, znanost in raziskave

Evropska direktiva o vivisekciji (2010/6 3/UE) - bo nov zakon res na vseh področjih korak naprej?

STOP VIVISECTION: 1 milijon veljavnih podpisov

Konferenca Stop Vivisection v Bruslju (26. junij 2013)

53 slovenskih kandidatov za Evropski parlament proti poskusom na živalih

Živali, znanost in raziskave

Dr. Ray Greek je predsednik in soustanovitelj AFMA (Americans For Medical Advancement), neprofitne organizacije, ki se zavzema za medicino in biomedicinske raziskave, ki temeljijo na kritičnem razmišljanju in našem trenutnem razumevanju evolucijske in razvojne biologije, kompleksnih sistemov in genetike.

19. septembra 2011 je na Univerzi v Torontu predaval o uporabi živali v znanosti in raziskavah.

V tem prispevku povzemamo ključne ideje in odlomke iz njegovega predavanja.



V splošnem poznamo 9 načinov uporabe živali v znanosti:

1. živali kot modeli za bolezen
2. živali kot testni subjekti (testiranje zdravil)
3. živali kot rezervni deli (npr. uporaba prašičje srčne zaklopke za zdravljenje ljudi) 
4. živali kot tovarne (npr. produkcija inzulina)
5. živalsko tkivo za študij osnovnih fizioloških principov
6. živali za disekcijo v izobraževanju
7. živali kot vir idej (hevristični modeli)
8. živali v korist drugim živalim
9. za znanost, ki je sama sebi namen

Sporna sta prva dva načina uporabe živali v znanosti. Oba uporabljajo kot napovedna modela in natančneje bomo analizirali prav napovedno vrednost t.i. živalskih modelov. Ta dva načina uporabe živali nista znanstveno veljavna, ker živali ne morejo napovedovati človeških reakcij na zdravila in potek bolezni.
Ostra polemika o uporabi živali v raziskavah poteka okoli dveh glavnih vprašanj:
- etičnega (ali je to dopustno);
- znanstvenega (ali je to znanstveno veljavno, ali je uporaba živalskega modela upravičena).

Tukaj nas zanima zgolj znanstveno vprašanje. Načini uporabe živali 3 - 9 so, čeprav etično vprašljivi, vsi znanstveno veljavni, medtem ko sta 1. in 2. način znanstveno neveljavna in zato škodljiva.

Živi kompleksni organizmi različnih vrst se na iste dražljaje odzivajo različno. Zaradi tega predstavniki ene vrste drugače reagirajo na zdravila in strupe in imajo različne bolezni od druge vrste. To je tudi glavni razlog, da rezultatov testiranj ni mogoče ekstrapolirati z ene vrste na drugo.

Vprašljiva je tudi sama definicija in pomen termina "napovedovanje." Pomen napovedovanja v biologiji je namreč čisto drugačen kot v fiziki in kemiji, kjer pri napovedovanju uporabljamo zakone, v biologiji pa t.i. zakonov ni, zato uporabljamo statistiko.
 
Poročila o primerjalnih študijah zdravil so pokazala, da je napovedna vrednost živalskih modelov približno 30 odstotna (kar je manj natančno od metanja kovanca). Na primer številna cepiva proti HIV na opicah delujejo, na ljudeh pa niti eno. In tudi če bi le eno izmed njih delovalo, to še vedno ne bi spremenilo dejstva, da živalski modeli pri napovedovanju odzivov človeskega organizma niso uporabni, saj rezultati testiranj preprosto ne prinašajo dovolj velike gotovosti pri napovedih, kakšen bo učinek pri človeku.
 
Na osnovi preglednih študij lahko sklepamo, da je tudi delež prenosljivosti bazičnih raziskav v klinično uporabo zelo zelo majhen. Zato je veliko poskusov na živalih znanost, ki je sama sebi namen - kar potrjujejo tudi prijave na projekte, ki jih financirajo svetovne multinacionalke in državne ustanove (npr. študija o vplivu in posledicah alkoholizma na ribah). Prijave na projekte so pogosto tudi zelo zavajajoče glede potencialne uporabnosti živalskih modelov pri napovedovanju.
 
Izkaže se, da živalski modeli niso uporabni za napovedovanje:
- v toksikologiji,
- pri odkrivanju novih zdravil,
- poteka in zdravljenja bolezni pri ljudeh.
V veliko primerih njihove uporabe gre za površnost, neznanstvenost in slabo razumevanje osnovnih znanstvenih pojmov. Zaradi porabe finančnih sredstev za raziskave na podganah in miših smo morda izgubili/spregledali zdravilo za raka.
 
Slabe metode je potrebno opustiti, tudi če alternative ne obstajajo, ter tako sprostiti sredstva za razvoj novih metod.

Celotno predavanje (v angleškem jeziku) si lahko ogledate na:

Dr. Ray Greek - "Animals, Science, & Research" at the University of Toronto - Sept. 19th, 2011 from decipher films on Vimeo.

Podpišite za ukinitev poskusov na živalih v Evropski uniji (v okviru evropske državljanske pobude Stop Vivisection; zbiranje podpisov se zaključi 1.11.2013).

Testiranje zdravil na živalih je pristransko, ugotavlja novo poročilo

Kaže, da vztrajanje pri uporabi neučinkovitega testiranja na živalih v zdravstvenih raziskavah povzroča vedno večjo pristranskost, vsaj v skladu z novo analizo, ki ugotavlja, da je poročil o "pomembnih" rezultatih poskusov na živalih preveč, da bi lahko bila resnična.

Analiza, objavljena ta mesec v reviji PLoS Biology, je rezultat dela raziskovalcev z Univerze Stanford, ki so pregledali 4445 študij na živalih za 160 potencialnih zdravljenj nevroloških motenj, kot sta Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen.

Raziskovalna skupina je ugotovila, da je imelo 1.719 teh študij "pozitiven rezultat" ali izid, ki bi raziskovalcem omogočil testiranje substance v nadaljnjih fazah kliničnih preskušanj.

To, so ugotovili analitiki, je nenavadno.

Da smo popolnoma jasni, ta tako imenovana meta analiza ni ocenjevala učinkovitosti poskusov na živalih - obstaja že veliko literature, ki razlaga, zakaj se ta dejavnost nadaljuje, in razloži njene neizogibne pomanjkljivosti, slabosti in resne etične probleme.

Vendar pa je dejstvo, da velik del poskusov na živalih ni prenosljiv na učinkovita zdravila za ljudi, tisto, kar je omogočilo raziskovalcem v tem primeru ugotoviti, da bi statistično le pri 919 analiziranih študijah lahko pričakovali "pozitiven rezultat" - in nastalo neskladje seveda daleč presega statističnega toleranco.

Iz povzetka analize:

Študije so pokazale, da rezultatov biomedicinskih poskusov na živalih ni mogoče prenesti na klinične poskuse na ljudeh, kar lahko pripišemo bodisi dejanskim razlikam v osnovni biologiji med ljudmi in živalmi, bodisi pomanjkljivostim v načrtu poskusa, lahko pa tudi pristranskosti pri poročanju o rezultatih poskusov na živalih. Z uporabo statistične tehnike smo ugotovili, da je število objavljenih študij na živalih s "pozitivnimi" (statistično pomembnimi) rezultati preveliko, da bi bilo resnično.

[...]

Skratka, sodimo, da je v literaturi o nevroloških motnjah preveč študij na živalih s "pozitivnimi" rezultati in razpravljamo o razlogih tega pojava ter potencialnih rešitvah.

S podrobnejši pregledom objavljenih študij so analitiki ugotovili, da bi le osem od 160 zdravljenj smelo napredovati do poskusov na ljudeh. 

Poleg tega se številne prednosti, za katere so študije trdile, da so razvidne iz poskusov na živalih, niso uresničile v poskusih na ljudeh. Podatki na primer kažejo, da se je v poskusih na živalih zdelo obetavnih na desetine zdravil, povezanih z zdravljenjem kapi, večina pa je bila neučinkovita pri ljudeh.

Kljub temu se raziskovalce še vedno spodbuja, naj v velikem obsegu testirajo na živalih in rezultate uporabijo kot prag za prehod na človeške poskuse,  čeprav je splošno znano, da so poskusi na živalih slabo merilo za napovedovanje primernosti zdravil za ljudi.

Kaj se torej dogaja? Je to goljufija? Ne, previdno odgovarjajo raziskovalci, in se v svoji analizi nagibajo k mnenju, da gre za institucionalizirano pristranskost in da se poskusi na živalih, čeprav so omejitve le-teh dobro znane, uporabljajo kot del "sistema" obročev, skozi katere je potrebno skočiti, da bi substanca napredovala v nadaljnje faze preizkušanja. Pretiravanje pri poročanju o dobrih rezultatih in izginjanju slabih je morda le vprašanje denarja. Pozitivni rezultati so videti boljše in bodo bolj verjetno pritegnili sredstva za prihodnje projekte, to pa vodi k pretiranemu poročanju o pozitivnih rezultatih.

Vendar pa raziskovalci namigujejo, da v nekaterih primerih gre za namerno zavajanje, ki presega preprosto pretiravanje in prirejanje številk:

"Enostavno preveč je 'pomembnih' rezultatov," je povedal epidemiolog John Ioannidis, glavni avtor študije. "Nekaj ​​je očitno narobe. Očitno je, da je veliko študij, o katerih poročajo selektivno; bodisi zamolčijo negativne rezultate ali pa analizo predstavijo na način, ki rezultate prikaže kot pozitivne, čeprav so zelo negativni ".

To ni novo področje za Ioannidisa, ki je leta 2005 objavil članek z naslovom “Why Most Published Research Findings Are False” (Zakaj je večina objavljenih rezultatov raziskav neresničnih), v katerem je predstavil številne možne načine, kako so znanstveni rezultati  lahko pristranski.

Ioannidisovi rezultati se pridružujejo številnim podobnim analizam, vključno s študijo iz leta 2008 o učinkovitosti antidepresivov, kjer je bilo za 94% le-teh rečeno, da imajo pozitivne rezultate, vendar so kasnejše analize, ki jih je opravila ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA), ugotovile, da le za nekaj več kot polovico obstajajo pokazatelji pozitivnih rezultatov.

Številne druge metaanalize so pokazale tudi pretirano in napihnjeno poročanje o pozitivnih rezultatih.

Medtem ko se, še enkrat poudarim, ta metaanaliza ne posveča etičnim vprašanjem poskusov na živalih, pa da še dodatno ostrino dejstvu, da so poskusi na živalih zastarel, nenatančen in krut način za preizkušanje zdravil, namenjenih ljudem  - in fundamentalno izpostavi resne etične napake v današnjem testiranju zdravil in postopkov zdravljenja.

Avtor prispevka (v angleškem originalu Drug Tests on Animals are Biased, Says New Report) je Steve Williams.

Prevod: Veganska iniciativa

Svetovni mesec živali v laboratorijih 2013

Že od 1986 je teden, ki obkroža 24. april, svetovni teden živali v laboratorijih, mesec april pa mesec živali v laboratorijih. Tudi letos smo v tem času po vsem svetu opominjali na več sto milijonov živih bitij, ki so v laboratorijih univerz, farmacevtskih podjetij in drugih ustanov vsako leto mučena in ubita v imenu znanosti in napredka. Podatke o tem, koliko živali je trpinčenih in navadno na koncu ubitih, je skoraj povsem nemogoče pridobiti, saj se tovrstni poskusi izvajajo za trdno zaprtimi vrati v skorajda neprebojnem ozračju skrivnostnosti. Uradni evropski statistični podatki za leto 2008 navajajo 12 milijonov žrtev, večinoma miši in podgan, pa tudi psov, zajcev, ptičev, ovac, pujsov, opic ter drugih živali.

Dogodki, ki so v Evropi zaznamovali letošnji mesec za živali v laboratorijih

Nizozemska

V noči z 9. na 10. april je peterica nizozemskih aktivistov vdrla na farmo v mestu Escharen, kjer redijo beagle za poskuse na živalih, in rešila šest mladih psičkov.

Pse so takoj udomili pri primernih, ljubečih družinah, nato so se pa aktivisti sami prijavili na policijsko postajo. Pridržali so jih za 28 ur, potem pa izpustili. 16. julija bodo na sodišču izvedeli, ali in kako bodo za svoje herojsko dejanje kaznovani.

24. aprila pa je 150 aktivistov iz iste organizacije (Anti Vivisection Coalition) z dvema 100 metrov dolgima transparentoma pred podjetjem, ki testira na živalih, jasno in nedvoumno sporočilo, da poskusi na živalih v modernem času nimajo kaj iskati.

Vir: Anti Vivisection Coalition

Velika Britanija

V zadnjih tednih so svetovno javnost osupnili skrivaj posneti prizori v laboratorijih prestižne univerze Imperial College London, ki prikazujejo popolnoma drugačno resnico, kot bi si želeli zakonodajalci in znanstvene avtoritete. Na posnetkih vidimo strokovno slabo usposobljene delavce, ki živalim povzročajo še večje bolečine, kot je bilo prvotno načrtovano, jim namerno poškodujejo organe, vstavljajo cevke v možgane, jih neustrezno anestetizirajo, zadajajo elektrošoke in jih na koncu na brutalen način ubijejo. Pravi izraz za to, kar doživljajo čuteča bitja, ki občutijo bolečino, strah in osamljenost prav tako kot mi, je lahko le nočna mora.

Organizacija BUAV (British Union for the Abolition of Vivisection), katere sodelavec je sedem mesecev skrivaj snemal dogajanje v laboratorijih ILC, je poleg posnetkov objavila tudi izjave vivisektorjev, ki jasno kažejo na otopelost in celo zlohotnost zaposlenih v laboratoriju ter na to, da se jasno zavedajo kršenja že tako ohlapnih predpisov. BUAV je preiskavi namenila posebno spletno stran, na kateri so podrobno predstavili preiskavo.

Vir: BUAV

Novicam iz Londona sta se v medijih kmalu pridružili še škotski University of Edinburgh in University of Glasgow, od katerih so britanski aktivisti šele na podlagi odloka o prostem dostopu do informacij uspeli izvedeti, koliko in katere živali sta uporabili za poskuse v letu 2011. Odgovor je šokanten: univerzi sta v enem letu izvedli skupno 200.000 kontroverznih poskusov na živalih. 

Vir: Daily Record

V soboto, 27. aprila, so se aktivisti iz cele Velike Britanije zbrali na shodu proti vivisekciji v Oxfordu, zaradi česar je, čeprav je bil protest miren, ta dan več collegeov tamkajšnje univerze zaprlo svoja vrata. V laboratorijih univerze v Oxfordu, vsako leto trpi in umre okoli 150.000 živali.

Vir: Lisa Coulter, Twitter

Italija

Na drugem koncu Evrope, v italijanskem Milanu, pa je skupina aktivistov iz združenja Fermare Green Hill (Ustavimo Green Hill, podjetje za vzrejo beaglov za prodajo laboratorijem) ob številčni podpori javnosti zasedla oddelek farmakologije na Univerzi v Milanu, od koder so odnesli precejšnje število miši in enega zajca, zahtevajo pa tudi izpustitev preostalih živali, ki so ostale na inštitutu. S svojim dejanjem želijo dokumentirati razmere, v katerih živijo živali, na katerih se izvajajo poskusi, in celotno javnost  s pomočjo fotografij, posnetkov in zasežene dokumentacije opozoriti na problem vivisekcije. Protesti in poskusi reševanj ujetih živalih se sicer v zadnjem času dogajajo tudi v drugih evropskih mestih.

Vir: Fermare Green Hill

Slovenija

19. aprila je skupina Pes - moj prijatelj v sodelovanju z organizacijo LAV (Lega Anti Vivisezione) in s podporo Veganske inicative v Kopru organizirala slovensko premiero dokumentarnega filma Green Hill: zgodba o svobodi, ki prikazuje zgodbo o uspehu italijanskih aktivistov pri reševanju psov pasme beagle iz podjetja za vzrejo in poskuse na živalih Green Hill v Italiji. Vseh 2600 psov danes, eno leto po osvoboditvi, živi v novih domovih, velika zmaga aktivistov in podpornikov gibanja po vsem svetu pa predstavlja enega od mejnikov v prizadevanjih za osvoboditev vseh živali.

Vir: Pes - moj prijatelj

Film Green Hill: zgodba o svobodi bomo predvajali tudi 23. maja 2013 na veganski večerji v Škofji Loki.

Ob koncu tedna živali v laboratorijih smo sodelavci in podporniki Veganske iniciative na slovenski Obali izvedli uspešno akcijo osveščanja in zbiranja podpisov podpore evropski državljanski pobudi Stop Vivisection. Mnogi mimoidoči so informacije o dogajanju v laboratorijih sprejeli s presenečenjem in ogorčenjem, saj je še vedno široko sprejeto zmotno prepričanje, da so takšna grozodejstva osamljeni primeri ali ostanki iz preteklosti, ki naj se ne bi več dogajala, še najmanj pa v civilizirani Evropi. 

Aprila je konec. Kaj pa zdaj?

Kljub očitnemu nasprotovanju tako laične kot strokovne javnosti je Evropska unija septembra 2010 sprejela novo direktivo o zaščiti živali, ki se jih uporablja v poskusne in znanstvene namene (Direktiva 2010/63/EU). Ta ne le dopušča še več poskusov na živalih kot prejšnja, temveč ob tem niti ne zapoveduje obvezne uporabe alternativnih metod, kadar le-te obstajajo in so na voljo. 

Raziskava Eurispes iz leta 2006 je pokazala, da kar 86% evropskih državljanov nasprotuje trpljenju živali v laboratorijih, pridružuje pa se jim tudi vse večje število znanstvenikov, ki še bolj kot etične razloge navajajo pomanjkanje znanstvene veljavnosti uporabe živalskih modelov pri napovedovanju odzivanja človeškega organizma na določeno snov ali zdravljenje. Poudarjajo, da so razlike pomembnejše od podobnosti, saj ravno zaradi razlik v delovanju različnih kompleksnih organizmov nobena živalska vrsta ne more biti model za drugo vrsto. Dober dokaz za to je dejstvo, da kar 92% zdravil, ki se v poskusih na živalih izkažejo za varna, ne prestane kliničnih študij na ljudeh, škodljivi stranski učinki zdravil pa predstavljajo četrti najpogostejši vzrok smrti v razvitem svetu.  Poskusi na živalih zato ne samo kratijo pravice živali kot čutečih bitij, temveč tudi ogrožajo človekovo dobrobit, ovirajo napredek znanosti in porabljajo javna sredstva. Več o tem lahko preberete v naših prejšnjih prispevkih, na primer v prispevku Uporaba psov pasme beagle v raziskavah in za testiranje zdravil.

Iz naše zavrnitve omenjene direktive in iz želje, da bi se zakonodaja prilagodila volji in dobrobiti državljanov in živali, se je rodila evropska državljanska pobuda STOP VIVISECTION. S tem novim inštrumentom, ki ga omogoča Evropska unija, lahko evropski državljani vplivamo na sprejemanje evropske zakonodaje. Državljani Evropske unije zahtevamo, naj Evropska komisija pripravi nov predlog, s katerim se bodo odpravili poskusi na živalih in se bo v biomedicinskih ter toksikoloških raziskavah uvedla obvezna uporaba podatkov, ki se nanašajo neposredno na človeka. Državljani Slovenije smo v podporo tej pobudi do danes zbrali že skoraj 6.000 podpisov, kar je tudi uradni minimum (določen na podlagi števila poslancev v evropskem parlamentu) za našo državo. Podpisi podpore državljanski pobudi se bodo na spletni strani www.stopvivisection.eu zbirali do 1. novembra letos. Da bi bila pobuda uspešna, je potrebno v Evropski uniji zbrati 1 milijon podpisov.

Vira:

• European Commission (2010) Sixth Report on the Statistics on the Number of Animals used for Experimental and other Scientific Purposes in the Member States of the European Union
• http://www.mrmcmed.org/Critical_Look.pdf

Alternativne metode testiranja zdravil in drugih učinkovin


Uporaba živali za boljše razumevanje človeške anatomije in bolezni pri ljudeh je stoletja stara praksa. Raziskave na živalih so zagotovile dragocene informacije o številnih fizioloških procesih, ki so pomembni za ljudi in so ključnega pomena pri razvoju številnih zdravil, vključno s cepivi, anestetiki in antibiotiki. Živali in ljudje so si podobni v mnogih pogledih. Vedenje živali je lahko tako zapleteno kot človeško vedenje. Ravno tako so pri ljudeh in živalih podobne celične strukture, proteini in geni. Prav zato je možna uporaba živalskih tkiv za zamenjavo okuženih človeških tkiv z opravljenimi predhodnimi testi celo pri tistih bolnikih, ki so zelo občutljivi in trenutno nimajo možnosti prejeti ustreznega nadomestnega človeškega tkiva.
 Vendar pa je odziv živali in ljudi na dražljaje v njihovem naravnem okolju tako fiziološko kot vedenjsko bistveno drugačen od tistega v laboratorijskih pogojih. Reja in zdravljenje laboratorijskih živalih je bila in je še vedno glavna tema etičnih razprav. 

Vir slike: www.fasebj.org

Zaskrbljenost nad oskrbo in ravnanjem z živalmi, ki se uporabljajo v znanstvenih raziskavah, je bila prvič močno izražena v 19. stoletju v Veliki Britaniji, kjer je bil leta 1876 sprejet tudi prvi zakon, ki nadzira in omejuje krutost do živali. Pomemben korak k zaščiti živali na področju raziskav se je zgodil leta 1959, ko sta britanski zoolog William Russell in britanski mikrobiolog Rex Burch objavila načela »humane in živalim prijazne eksperimentalne tehnike«. To delo je predstavilo cilje za nadomestitev in zmanjšanje poskusov na živalih z drugimi tehnikami, zmanjšanje števila testiranih živali in izboljšanje tehnike eksperimentiranja na živalih za zmanjšanje njihovega trpljenja. Delo je postalo temelj za razvoj znanstvenih alternativnih poskusov na živalih, kakor tudi osnova za začetek zdravljenja živali, ki so bile udeležene v laboratorijskih poskusih.



Alternativne tehnike v temeljnih raziskavah in toksikologiji


Vir slike: http://ivt-consulting.com

Alternativni poskusi na živalih v prvi vrsti temeljijo na biokemičnih testih, poskusih na celicah, ki se izvajajo v pogojih in vitro (na celicah, ki jih gojimo v posebnih gojiščih v plastičnih posodicah - petrijevkah) ter na računalniških modelih in algoritmih. Te tehnike so po navadi veliko bolj prefinjene in natančne kot tradicionalni pristopi testiranja na živih živalih. Veliko in vitro testov praktično pokaže izjemno natančne informacije o bioloških učinkih preiskovane snovi, ki so v določenih primerih celo bolj natančni kot testi in vivo (na živih živalih). 
Tradicionalni poskusi toksičnosti (testi, ki ugotavljajo strupenost snovi) na živih živalih so danes zastareli. Takšni testi povzročijo smrt ogromnega števila živali, nam pa podajo podatke, ki so v večini neuporabni za ljudi. Dokazi o neustreznosti testiranja toksičnosti na živih živalih so pripeljali do razvoja boljših tehnik, ki so sposobne podati primerljive vrednosti toksičnosti učinkovin, ki se uporabljajo za ljudi. Primer preizkusa toksičnosti na živalih se lahko nadomesti z in vitro tehniko LD50 testa. Pri LD50 testu gre za ugotavljanje toksičnosti učinkovine, ki povzroči smrt polovice populacije živih živali v raziskavi. Takšen test se v in vitro pogojih lahko nadomesti s testom IC50, kjer se išče koncentracijo učinkovine, ki zaustavi rast polovice preiskovanih celic. IC50 test tako zagotavlja pridobitev podatkov iz človeških celic, ki so za kasnejše raziskovanje terapevtskih lastnosti učinkovine veliko bolj primerne kakor pa podatki LD50 testa, pridobljeni na podganah, miših in drugih živih živalih. Obstaja še ena različica testa, »microdosing«. Izbere se zdrave prostovoljce in se z mikrodozami zdravila testira, kakšen učinek bo imela učinkovina na celo telo. Tukaj gre predvsem za to, da pridobimo farmakokinetske (učinki zdravila na celoten organizem glede absorbcije, porazdelitve zdravila po tkivih, razgradnje in izločanja razpadlih proizvodov zdravila) in farmakodinamske (učinke zdravila na celoten organizem, mehanizem njihovega delovanja in razmerje med koncentracijo zdravila in učinkom) podatke, test pa nam ne poda podatkov o toksičnosti učinkovine.


Vir slike: Wikimedia commons

Drug primer testa, ki se uporablja za ugotavljanje toksičnosti učinkovine na živalih, je Draizov test. Gre za postopek, pri katerem se učinkovina (kemikalija, kozmetična učinkovina) nanese na oči zajca. Rezultati naj bi pokazali, kako toksična je učinkovina za človeka. Netočnost Draizovega testa je znana že vrsto let, vendar najti nadomestek zanj ni bilo lahko. Tako je Evropska unija pred kratkim odobrila zamenjavo Draizovega testa s testom EpiSkin® , kjer se v epruveti za testiranje uporabljajo celice iz človeške kože. Test EpiSkin®, ki sta ga razvila L'Oreal in IMEDEX, je mejnik v smeri razvoja odkrivanja zanesljivih alternativnih poskusov in služi kot model za razvoj drugih alternativnih metod. [L'Oreal je sicer znan dolgoleten izvajalec poskusov na živalih (op. Veganska Iniciativa).]

Živali v farmacevtski industriji


Medtem ko testiranje na živalih ni vedno najbolj učinkovit način za testiranje strupenosti (toksičnosti) kemikalije ali farmacevtske učinkovine, pa je bil vendar včasih to edini način, da so znanstveniki pridobili informacije o tem, kakšni so učinki učinkovine v celotnem organizmu. Pri testiranju farmacevtskih učinkovin so testi na živih živalih usmerjeni v to, ali je učinkovina tudi v celotnem organizmu sposobna na primer ubiti rakaste celice enako kot v petrijevki. Farmakokinetske študije in farmakodinamske študije pogosto zahtevajo testiranja na živalih, da se določi najbolj učinkovit način in dozo zdravila za zdravljenje določene bolezni. Pri tem farmakodinamske raziskave pokažejo predvsem to, kako se preiskovana učinkovina v celotnem organizmu porazdeli, presnavlja in izloča, kot tudi to, ali povzroča nepričakovane učinke (neželene učinke) v organizmu. Pri tem je seveda pomemben krvni obtok živali. Glede na krvni obtok določenega organizma se nato izvaja tudi poskuse na specifičnih organih,  s katerimi preučujejo učinke substance na specifičen organ v organizmu. Takšne raziskave je izjemno težko izvesti izven organizma, saj ne moremo zagotoviti enakih kompleksnih procesov, ki se naravno odvijajo v organizmu.



Vir slike: news.bbc.co.uk

Kako se zdravilo obnaša v telesu, je v veliki meri odvisno od njegovih kemijskih lastnosti, kot so velikost molekul ali molekule, kemičnih sestavin ter topnosti. Medtem ko se rezultati in vitro poskusov na človeških celicah uporabljajo za določanje pričakovanih rezultatov na živih živalih, pa so učinki zdravila iz testov na živih živalih pogosto neprenosljivi na človeka, dokler se ne opravi kliničnega preizkušanja na ljudeh. Šele raziskave na ljudeh pokažejo prave učinke substance na človeški organizem. Faza I kliničnih poskusov tako poda prvo oceno učinka zdravila s poskusi na živalih in ljudeh, kjer se spremlja toksičnost in terapevtski učinek.  V takšno raziskavo so vključeni zdravi prostovoljci. Da pa je problem še bolj kompleksen, prihaja do razlik učinka substance tudi pri ljudeh, ki so različnih ras. Zdravilo bo morda zelo uspešno pri belcih,  a bo povzročalo več neželenih učinkov pri aziatih, kar je posledica fizioloških in genetskih razlik med rasami.  Dejansko prihaja tudi do tega, da je določena učinkovina popolnoma nenevarna za živali, medtem ko pri ljudeh lahko že v nizkih koncentracijah sproži hude neželene učinke (strihnin). Obstajajo številni primeri zdravil, kot so monoklonska protitelesa, ki se uporabljajo za zdravljenje bolezni imunskega sistema, in nevroterapevtiki, ki se uporabljajo za zdravljenje bolezni živčnega sistema. Pri obeh vrstah zdravil prihaja do dramatično različnih učinkov pri ljudeh v primerjavi z živalmi. 


Odkritje, da določena zdravila kažejo različne učinke pri ljudeh in živalih, dejansko negira vrednost poskusov na živalih v znanosti, za kar je bilo do danes porabljenih že na bilijone evrov. Razumevanje učinkov zdravila na podlagi njegove kemijske strukture dejansko postavlja pod vprašaj vsa testiranja na živih živalih. Pri tem dejansko včasih prihaja do težkih odločitev, ko se je potrebno odločiti, ali bo za ugotavljanje varnosti zdravila umrlo več živali ali samo en človek.

Vir slike: djkoev.blogspot.com

Trenutno se srečujemo z malo spodbude za znanstvenike, ki razvijamo alternativne tehnike testiranja. Pojavlja se predvsem problem ponovljivosti eksperimentov in korelacije pridobivanja enakih rezultatov z virtualnim modelom in in vitro poskusi. Pogosto je potrebno za programiranje virtualnega modela uporabiti podatke iz in vitro testov ali celo in vivo testov, ki so že bili opravljeni. Določeni virtualni modeli za programiranje še vedno zahtevajo serum, ki je ga je mogoče pridobiti le, če živali ubijemo. Tako se trenutno največ uporabljajo virtualni modeli, ki temeljijo predvsem na genetiki in na podatkih delovanja encimov. Najbolj priljubljena je računalniška metoda »in silico«, pri kateri znanstveniki s programom EADock, ki pregleduje aktivnost proteinov, iščejo potencialna nova zdravila. S primerjavo genov in aktivacije proteinov so odkrili takšen encim, ki je prekomerno aktiven pri bolnikih z rakom. Glede na to, da so s tem programom odkrili genski zapis encima, so lahko računalniško programirali tudi inhibitor za ta specifičen encim. Čas bo pokazal, koliko je metoda v praksi učinkovita.
 

Doktrina izvajanja poskusov na živalih je še vedno močna in lobiji nepopustljivi, čeprav bi z alternativnimi metodami testiranja prihranili življenja ogromnega števila živali in privarčevali na biljarde evrov.

Prelom s tradicijo




Zagovorniki in nasprotniki poskusov na živalih imajo po navadi iste cilje, vendar se ogromno energije porabi samo na stičišču, ali so poskusi na živalih potrebni ali ne. Zaradi tega je prišlo do ustanovitve organizacij, ki se borijo za odpravo poskusov na živalih, hkrati pa podpirajo znanstvenike, da razširijo svoj glas o možnostih alternativnega testiranja. Organizacije kot  so Sklad za nadomestitev živali v medicinskih poskusih in Evropski center za validacijo alternativnih metod (ECVAM), spodbujajo sodelovanje in povezovanje znanstvenikov z rednimi letnimi konferencami in delavnicami, kjer se lahko o možnostih razvoja pogovarjajo na nevtralnem področju.

Viri:

• Sklad za zamenjavo živali v medicinskih poskusih

• Evropski center za validacijo alternativnih metod (ECVAM)

• Center za alternative poskuse na živalih univerze Johns Hopkins
• Greek, Ray C. Kaj bomo storili, če ne bomo več testirali na živalih? Medicinske raziskave za enaindvajseto stoletje. Jean Swingle založba, 2006.




Avtorica prispevka je Romina Schwarzlin, univ. dipl.mikrob., doktorantka nanoznanosti

DEJSTVO! Testiranje zdravil na živalih ljudem ne koristi

Več sto tisoč ljudi vsako leto umre od zdravil, ki delujejo na živalih

V nedavnem eseju sem vprašal naslednje: »Bi bilo treba živali testirati za droge, ki se uporabljajo na zabavah?« Prišel sem do zaključka, da je odgovor »ne«, in ugotovil, da obstaja veliko različnih mnenj o tem, ali naj bi se ne-človeške živali (živali) izkoriščale za testiranje zdravil, ki so namenjena za uporabo ljudem. In ravno tu leži dober razlog za razpravo in skepticizem.

Znano je, da večina zdravil, ki je preizkušena na živalih, ne deluje na ljudeh. Citat iz tega poročila: "FDA (ameriška Agencija za hrano in zdravila) poroča, da celo 92 odstotkov zdravil, odobrenih za testiranje na ljudeh, ni odobrenih za človeško uporabo. Ta stopnja napak se je povečala s 86 odstotkov v letu 1985 kljub vsemu »napredku in izboljšavam«, ki naj bi pripomogle k večji natančnosti poskusov na živalih." Če pogledamo te podatke še z druge strani, lahko vidimo, da le okoli 8 odstotkov zdravil, ki so testirana na živalih, deluje tudi na ljudeh. Če bi mi nekdo rekel, da imam le 8 odstotkov možnosti, da zapustim svoj dom in pridem do mesta, se najverjetneje ne bi odločil za to, da bi se sploh kam odpravil.

Več sto tisoč ljudi vsako leto umre od zdravil, ki delujejo na živalih.

Nedolgo nazaj sta znanstvenika Kathy Archibald in Robert Coleman v reviji New Scientist objavila članek z naslovom »Kako lahko človeška biologija prepreči z zdravili povezane smrti?«. V prispevku sta predstavila nekaj posodobljenih podatkov, ki so avtorja vodili do ugotovitve, da lahko storimo veliko več za zaščito ljudi, če za preizkušanje zdravil ne uporabljamo živali.

V začetku zapišeta, da so »neželeni učinki oziroma reakcije na zdravila eden večjih vzrokov smrti, ki terja kar 197.000 življenj letno v Evropski Uniji in več kot 100.000 v ZDA. Tem zaskrbljujočim statističnim podatkom vlade in farmacevtske družbe ne posvečajo veliko pozornosti, tako da bolniki in njihovi zdravniki niso dovolj pozorni, neželeni učinki pa še vedno ostajajo podcenjeni in se o njih premalo poroča.«

Avtorja ponovno navedeta neuspeh v 92 odstotkih zaradi strupenosti zdravil ter dodajata: »Leta 2006 je bilo 6 ljudi vključenih v raziskavo britanskega zdravila TGN1412 in vsi so bili hospitalizirani po tem, ko je prišlo do odpovedi več organov. V Indiji, kjer trenutno poteka veliko novih kliničnih poskusov, je po poročanju časopisa India's Tribune v tovrstnih poskusih med letoma 2007 in 2011 umrlo vsaj 1725 ljudi. Jasno je, da potrebujemo za napovedovanje varnosti zdravil boljše metode, tako za bolnike kot tudi za prostovoljce v kliničnih poskusih.« Poleg tega je nedavna študija pokazala, da je bilo pri 43 zdravilih 81 odstotkov resnih neželenih učinkov zdravil pri poskusih na živalih spregledanih, ta zdravila pa so nato škodovala ljudem.

Raziskovalca Archibald in Coleman se sprašujeta, zakaj vlade in farmacevtska podjetja še naprej uporabljajo in zagovarjajo svoje neverjetno slabe rezultate poskusov na živalih, medtem ko so na voljo nove tehnologije, ki se lahko ponašajo z večjo varnostjo za bolnike in z manjšim izkoriščanjem živali. Britansko ministrstvo za zdravje in britanski premier sta organizaciji Safer Medicines (Varnejša zdravila), katere direktorica je Kathy Archibald, dejansko povedala, da "glede na rezultate, testi, ki temeljijo na človeški biologiji, niso boljši pri napovedovanju neželenih učinkov pri ljudeh kot testiranje na živalih."

Medtem ko je Nacionalni raziskovalni svet v ZDA priznal, da je potrebno nadomestiti poskuse na živalih z »bolj učinkovitimi in-vitro testi in računalniškimi tehnikami«, je v Veliki Britaniji očitno to še velik problem, saj vlade in farmacevtska podjetja zanikajo problematiko poskusov na živalih.

Če bi bile vlade in farmacevtska podjetja bolj pozorni na podatke, bi bila to zmagovalna kombinacija za vse živali, tako človeške kot ne-človeške.

Esej iz New Scientista, na katerega se sklicujem, je zelo pomemben, saj kaže na to, da neustreznosti poskusov na živalih ne poudarjajo le zagovorniki pravic živali, temveč tudi ugledni znanstveniki, ki si želijo videti, da bi zdravila delovala tako, kot morajo, za vse tiste, ki jih potrebujejo in ki se prav tako zavzemajo za živali, ki so po nepotrebnem ubite zaradi trmastega zanikanja neustreznosti poskusov na živalih tistih, ki se še naprej zavzemajo za poskuse ne glede na močno nasprotujoče si podatke. Torej, če bi bile vlade in farmacevtska podjetja bolj pozorni na podatke, bi bila to zmagovalna kombinacija za vse živali, tako človeške kot ne-človeške.

Avtor prispevka (v angleškem originalu Fact! Testing Drugs On Animals Does Not Work to Help Humans) je Marc Bekoff. Prevod: Veganska iniciativa