Testiranje zdravil na živalih je pristransko, ugotavlja novo poročilo

Kaže, da vztrajanje pri uporabi neučinkovitega testiranja na živalih v zdravstvenih raziskavah povzroča vedno večjo pristranskost, vsaj v skladu z novo analizo, ki ugotavlja, da je poročil o "pomembnih" rezultatih poskusov na živalih preveč, da bi lahko bila resnična.

Analiza, objavljena ta mesec v reviji PLoS Biology, je rezultat dela raziskovalcev z Univerze Stanford, ki so pregledali 4445 študij na živalih za 160 potencialnih zdravljenj nevroloških motenj, kot sta Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen.

Raziskovalna skupina je ugotovila, da je imelo 1.719 teh študij "pozitiven rezultat" ali izid, ki bi raziskovalcem omogočil testiranje substance v nadaljnjih fazah kliničnih preskušanj.

To, so ugotovili analitiki, je nenavadno.

Da smo popolnoma jasni, ta tako imenovana meta analiza ni ocenjevala učinkovitosti poskusov na živalih - obstaja že veliko literature, ki razlaga, zakaj se ta dejavnost nadaljuje, in razloži njene neizogibne pomanjkljivosti, slabosti in resne etične probleme.

Vendar pa je dejstvo, da velik del poskusov na živalih ni prenosljiv na učinkovita zdravila za ljudi, tisto, kar je omogočilo raziskovalcem v tem primeru ugotoviti, da bi statistično le pri 919 analiziranih študijah lahko pričakovali "pozitiven rezultat" - in nastalo neskladje seveda daleč presega statističnega toleranco.

Iz povzetka analize:

Študije so pokazale, da rezultatov biomedicinskih poskusov na živalih ni mogoče prenesti na klinične poskuse na ljudeh, kar lahko pripišemo bodisi dejanskim razlikam v osnovni biologiji med ljudmi in živalmi, bodisi pomanjkljivostim v načrtu poskusa, lahko pa tudi pristranskosti pri poročanju o rezultatih poskusov na živalih. Z uporabo statistične tehnike smo ugotovili, da je število objavljenih študij na živalih s "pozitivnimi" (statistično pomembnimi) rezultati preveliko, da bi bilo resnično.

[...]

Skratka, sodimo, da je v literaturi o nevroloških motnjah preveč študij na živalih s "pozitivnimi" rezultati in razpravljamo o razlogih tega pojava ter potencialnih rešitvah.

S podrobnejši pregledom objavljenih študij so analitiki ugotovili, da bi le osem od 160 zdravljenj smelo napredovati do poskusov na ljudeh. 

Poleg tega se številne prednosti, za katere so študije trdile, da so razvidne iz poskusov na živalih, niso uresničile v poskusih na ljudeh. Podatki na primer kažejo, da se je v poskusih na živalih zdelo obetavnih na desetine zdravil, povezanih z zdravljenjem kapi, večina pa je bila neučinkovita pri ljudeh.

Kljub temu se raziskovalce še vedno spodbuja, naj v velikem obsegu testirajo na živalih in rezultate uporabijo kot prag za prehod na človeške poskuse,  čeprav je splošno znano, da so poskusi na živalih slabo merilo za napovedovanje primernosti zdravil za ljudi.

Kaj se torej dogaja? Je to goljufija? Ne, previdno odgovarjajo raziskovalci, in se v svoji analizi nagibajo k mnenju, da gre za institucionalizirano pristranskost in da se poskusi na živalih, čeprav so omejitve le-teh dobro znane, uporabljajo kot del "sistema" obročev, skozi katere je potrebno skočiti, da bi substanca napredovala v nadaljnje faze preizkušanja. Pretiravanje pri poročanju o dobrih rezultatih in izginjanju slabih je morda le vprašanje denarja. Pozitivni rezultati so videti boljše in bodo bolj verjetno pritegnili sredstva za prihodnje projekte, to pa vodi k pretiranemu poročanju o pozitivnih rezultatih.

Vendar pa raziskovalci namigujejo, da v nekaterih primerih gre za namerno zavajanje, ki presega preprosto pretiravanje in prirejanje številk:

"Enostavno preveč je 'pomembnih' rezultatov," je povedal epidemiolog John Ioannidis, glavni avtor študije. "Nekaj ​​je očitno narobe. Očitno je, da je veliko študij, o katerih poročajo selektivno; bodisi zamolčijo negativne rezultate ali pa analizo predstavijo na način, ki rezultate prikaže kot pozitivne, čeprav so zelo negativni ".

To ni novo področje za Ioannidisa, ki je leta 2005 objavil članek z naslovom “Why Most Published Research Findings Are False” (Zakaj je večina objavljenih rezultatov raziskav neresničnih), v katerem je predstavil številne možne načine, kako so znanstveni rezultati  lahko pristranski.

Ioannidisovi rezultati se pridružujejo številnim podobnim analizam, vključno s študijo iz leta 2008 o učinkovitosti antidepresivov, kjer je bilo za 94% le-teh rečeno, da imajo pozitivne rezultate, vendar so kasnejše analize, ki jih je opravila ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA), ugotovile, da le za nekaj več kot polovico obstajajo pokazatelji pozitivnih rezultatov.

Številne druge metaanalize so pokazale tudi pretirano in napihnjeno poročanje o pozitivnih rezultatih.

Medtem ko se, še enkrat poudarim, ta metaanaliza ne posveča etičnim vprašanjem poskusov na živalih, pa da še dodatno ostrino dejstvu, da so poskusi na živalih zastarel, nenatančen in krut način za preizkušanje zdravil, namenjenih ljudem  - in fundamentalno izpostavi resne etične napake v današnjem testiranju zdravil in postopkov zdravljenja.

Avtor prispevka (v angleškem originalu Drug Tests on Animals are Biased, Says New Report) je Steve Williams.

Prevod: Veganska iniciativa

Snežni leopardi in divji jaki so žrtve mode

Snežni leopardi, divji jaki in druge ikonične divje živali, ki prebivajo na najvišjih gorah na svetu in v prostranih stepah, postajajo "žrtve mode" zaradi hitro rastoče svetovne trgovine s kašmirjem, je pokazala nova raziskava.

Ogroženi snežni leopard, Indija

Znanstveniki so ugotovili, da so "osupljive, a nenamerne posledice" izrednega porasta števila koz, gojenih za luksuzno, lahko volno, potisnile prosto živeče živali na rob preživetja. Črede koz jedo travo, ki je prej preživljala antilope, osle in njihove plenilce. Situacijo še dodatno otežuje to, da pastirji po napadih na koze iz maščevanja morijo leoparde in volkove, pa tudi psi "čuvaji", ki napadajo divje živali, ter  prenos bolezni s koz na prosto živeče živali.

"V odsotnosti varstva na globalnih in lokalnih ravneh ikonične živali, ki v tej neprijazni pokrajini domujejo že tisočletja, ne bodo mogle preživeti, zaključi mednarodna skupina raziskovalcev v reviji Conservation Biology.

"Namesto simbola uspeha bodo postale žrtve mode." Raziskava je pokazala, da 95% vse paše na tibetanski planoti, v Mongoliji in severni Indiji popasejo koze, ovce in druge rejene živali, le 5% paše pa ostane za divje živali.

"Resnično so potisnjene na rob," pravi Charudutt Mishra iz indijske fundacije za zaščito narave, eden izmed raziskovalcev v skupini in prejemnik prestižne Whitleyeve nagrade. Med izrinjenimi živalmi so konji Przewalski, baktrijske kamele, tibetanske in tatarske antilope.

90% kašmirja prihaja s Kitajske in iz Mongolije. Samo v Mongoliji se je število koz na farmah med leti 1990 in 2012 povečalo s 5 na 14 milijonov.

Čreda koz in ovac v ogradi, Indija.

Povzeto po Snow leopards and wild yaks becoming 'fashion victims', Damian Carrington, The Guardian, 23. julij 2013.

Fotografije: Steve Winter in Chinch Gryniewicz, Getty Images

Prevod: Veganska iniciativa

Je deljenje letakov z informacijami o krznu kriminalno dejanje?

Avstrijski aktivisti nujno potrebujejo kritično maso podpisov za zavrnitev neutemeljenih obtožb.

Gotovo še niste pozabili vesti iz Avstrije, kjer je posebna policijska enota dolga leta sledila in prisluškovala aktivistom za pravice živali, jih nekaj zaprla brez obtožnice, kasneje pa jim sodila na rekordnih 14 mesecev trajajočem procesu, na katerem so se vrstile lažne obtožbe, lažna pričevanja in tako šokantne metode, da bi vse skupaj bilo komično, če ne bi bile resne grožnje o odvzemu svobode in posledice, ki bi jih to imelo ne le za gibanje za pravice živali, temveč tudi za druge neprofitne organizacije v Avstriji. Naposled so bili vsi obtoženi spoznani za nedolžne, vendar se je javni tožilec pritožil na oprostilno sodbo.

Martin Balluch v sodni dvorani 

Razsodba Višjega deželnega sodišča na Dunaju sedaj ugotavlja, da so - med drugim - naslednja dejanja nelegalna "prisila":

• prositi trgovca, naj ne prodaja krzna;

• deljenje letakov z informacijami o krznu;

• napoved zakonite in mirne kampanje, ki informira o zlorabi živali v krznarski industriji z namenom omogočiti ljudem ozaveščeno izbiro.

Tovrstna dejanja so po razsodbi sodišča "nespodobna" in "zoper javni red". Že morda, da je aktivist mimoidočemu le predal košček papirja z informacijami, vendar to lahko za trgovino, ki prodaja krzno, pomeni izgubo profita.

Mar res? Ali so proizvajalci in prodajalci otroških igrač in avtomobilskih motorjev propadli, ko smo ugotovili, da je svinec škodljiv in prepovedali svinec v barvah in gorivu? Ali je človeštvo ravnalo napak, ko je sprejelo človekove pravice in prepovedalo suženjstvo, saj so sužnjelastniki bili ob dobiček?

"Ta razsodba ima dramatične posledice za vsako organizacijo, ki kritizira podjetje glede njegove poslovne politike, kot tudi za področje problematike zaščite živali, varstva okolja in človekovih pravic. Celo posamezniki, ki pišejo podjetju in povedo, da ne želijo kupiti njihovega proizvoda, razen če se podjetje ne prične bolj etično obnašati, so v nevarnosti, da jih zakon ne bo ščitil, če je podjetje strah opazne izgube pri prodaji. Najvišja kazen za prisilo je 5 let zapora," pojasnjujejo v avstrijskem društvu proti živalskim tovarnam (VGT; Verein Gegen Tierfabriken). Zato vabijo vse, ki želijo zaščititi svojo pravico do vplivanja na politike podjetij, da v ta namen podpišejo samoobtožnico. 

Samoobtožnica ima obliko prošnje vodstvoma podjetij Eybl in Kleider Bauer, naj se odrečeta prodaji krzna. VGT bo podpisane samoobtožnice posredovalo tožilstvu, ki bo lahko presodilo njeno utemeljenost. VGT pojasnjuje: "To seveda ni v nasprotju z javnim redom ali nespodobno, ravno obratno – vsekakor je pozitivno, da postanejo naše nakupovalne navade bolj etične, da v tem oziru poskušamo vplivati tudi na druge potrošnike in obvestimo vodstvo družbe o tem."

Do danes je samoobtožnice podpisalo že preko 1800 posameznikov, do 24. julija 2013, ko jih bo Ddr. Martin Balluch, predsednik VGT, predal pristojnemu sodišču v Wiener Neustadt, pa jih želijo zbrati preko 2000. Samoobtožnico lahko podpišete na tej povezavi.

Upamo, da bo sodišče tudi na drugi stopnji uvidelo neutemeljenost obtožb in jih ovrglo.

Nenaravna življenjska doba

Nisem še spoznala ne-vegana, ki bi mu bilo vseeno za živali, ki so vzrejene in ubite za človeško porabo. Celo ljudje, ki jedo meso živali in se do neke mere zavedajo, da je ta izkušnja za živali neugodna, vam bodo povedali, da nasprotujejo nepotrebnemu mučenju. Nihče ne želi podpirati krutosti in nihče ne želi verjeti, da ima pri tem kakšno vlogo. Namesto tega vam bodo povedali, da kupujejo samo "humano" meso, jajca iz proste reje in ekološko mleko, pri čemer vidijo tovrstne izdelke kot zadnjo stopnjo v boju proti krutosti nad živalmi, sami sebe pa v vlogi etičnega potrošnika.

Vsako leto na svet privedemo več kot 10 milijard kopenskih živali z enim samim namenom - da bi ugodili našim brbončicam in pokazali upravičenost statusa quo. Nikoli ne podvomimo v absurdnost tega družbenega rituala - namesto tega poiščemo odvezo v dejanjih, za katera menimo, da so sprejemljiva, pri čemer zanemarimo paradoksalnost oksimoronov, kot je "humani zakol", in velikanske korake med zibelko (t.j. udomačitvijo) in grobom (t.j. našimi telesi).

Neokusen proces spreminjanja živih živali v razmesarjene dele teles se začne ob rojstvu in konča v obdobju mladosti - ne glede na to, za kaj in kako so vzrejene. V primerjavi z njihovo naravno življenjsko dobo je večina živali ubita, ko so še otročički, kot je vidno na grafični ponazoritvi (ponazoritev ne vključuje milijonov piščančkov moškega spola, ki so ubiti takoj po izvalitvi v obratih proizvodnje jajc, ker brez potenciala za nesenje jajc za industrijo nimajo vrednosti). 

Ko si dopovedujemo, da jemo meso in izločke "humano vzrejenih živali", zanemarjamo velik del enačbe. Zakol živali je krvavo in nasilno dejanje in smrt se ne prikrade lahkotno do tistih, ki hočejo živeti. Temeljni spor ne izhaja zgolj iz tega, kako vzredimo živali, ampak iz tega, da jih jemo. Brez dvoma lahko preživimo - celo zelo dobro - z rastlinsko prehrano; ni nam treba moriti živali, da bi bili zdravi, še več, živalske maščobe in beljakovine so pogosto povezane z mnogimi boleznimi človeštva. Vse to vemo. Vemo instinktivno, medicinske raziskave pa to védenje podpirajo.

Kaj torej o nas pove dejstvo, da se, soočeni s priložnostjo za preprečitev krutosti in nasilja, obrnemo stran iz navade - zaradi tradicije, kulture, prikladnosti ali užitka? Odgovorov ne bomo našli, če bomo še naprej zastavljali napačna vprašanja.

Gibanje proti "humano vzrejenim živalim za človeško prehrano" omili naše lastne občutke krivde, ne pa tudi trpljenja živali. Če resnično želimo, da bi se sočutje do živali, za katerega trdimo, da ga imamo, odražalo v naših dejanjih, je rešitev povsem preprosta. Živali nehamo jesti. Kako bi lahko to razumeli kot kar koli drugega kot razumski in milosten odziv na nasilen in puhel ritual?

Vsaka žival, rojena v ta svet zaradi svojega mesa, jajc ali mleka - ki bo končala ubita za človeški užitek - ima enako željo po materinski tolažbi in zaščiti, enako zmožnosti čutenja bolečine in enaki vzgib za življenje kot katero koli drugo čuteče bitje. V vzreji živali, katerim je "usojen" zakol, ni nič humanega, kakor tudi ni nič humanega v tem, da zdravi živali v vrelcu njene ali njegove mladosti vzamemo življenje.

Avtorica prispevka (v angleškem originalu An Unnatural Life Span) je Colleen Patrick-Goudreau.

Prevod: Veganska iniciativa

Rich Roll: Ultraman

Z rastlinsko prehrano do ekstremne kondicije

Vir slike: http://veganultraman.com/images/rich_roll_running.jpg

Ugotovitev, da stvari niso, kot bi morale biti, in da je sprememba življenjskega sloga nujno potrebna, je Richu Rollu prineslo spoznanje, da že tako preprosto opravilo, kot sta vzpenjanje po stopnicah ali igranje s hčerko, zahteva ogromno energije. Ko je z velikim naporom na predvečer svojega štiridesetega rojstnega dneva le prisopihal do lastne spalnice, je sprejel pomembno odločitev. Nastopil je trenutek streznitve, vpogleda vase in analize preteklega življenja. In ta odločitev mu bo kmalu spremenila življenje na boljše in pripomogla ne samo k temu, da postane aktiven športnik, ampak tudi človek, ki bo presegel samega sebe, šel daleč in še dlje ter podiral rekorde. In vse to s pomočjo rastlinske prehrane oziroma, kot se sam izrazi, na rastlinski pogon. Tako kot ultramaratonec Scott Jurek, čigar avtobiografija je bila prav tako pred nedavnim  prevedena v slovenski jezik, se namreč tudi Rich Roll prehranjuje izključno s hrano rastlinskega izvora.

Pri založbi Planet je pred kratkim izšla Rollova knjiga Ultraman s polnim naslovom Kako sem premagal alkoholizem in krizo srednjih let, postal eden najvzdržljivejših ljudi na planetu in odkril samega sebe. Že na prvi pogled nam postane jasno, da nas bo avtor popeljal na zanimivo popotovanje, na katerem nam bo postregel z zgodbami o svojih uspehih in padcih. Richu Rollu je uspelo, da se je iz neaktivnega moškega na pragu srednjih let prelevil v vrhunskega športnika, ki se lahko pohvali z zavidljivimi rezultati. Vse zasluge za le-te pripisuje rastlinski prehrani, saj se je v času priprav, kot tudi na tekmovanjih samih, prehranjeval izključno vegansko. S pomočjo rastlinske prehrane je dosegel odlične rezultate in na ta način utišal vse, ki so kadar koli dvomili vanj. Tudi tiste, ki so ga zasmehovali ter bili prepričani, da mu brez živalskih beljakovin nikakor ne bo uspelo.

Sprememba seveda ni prišla čez noč in tudi Rich je včasih bil povprečnež, ki je nezdravo živel in se nezdravo prehranjeval. Samega sebe opisuje kot zaležanega in predebelega odvisnika od hamburgerjev s sirom. Opiše vsebino svojega hladilnika, v katerem so v tistih časih prevladovali tipični ameriški proizvodi, kot so na primer razne salame in hrenovke, mlečni izdelki ter gazirane pijače. Po tistem večeru, ko je doživel razodetje, pa je bil trdno odločen, da mora začeti ne samo z drugačnim načinom prehranjevanja, ampak mora nujno spremeniti tudi življenjski slog. Prvi korak na dolgi in spoznanj polni poti je bil prehod na vegetarijanstvo. Toda lotil se ga je na dokaj nezdrav način - prvih šest mesecev se je prehranjeval brez mesa, rib in jajc, a precej nezdravo. Posluževal se je mnogih predelanih živil, se večkrat pregrešil z gaziranimi pijačami in pogosto jedel čips. Istočasno se je tudi začel vsakodnevno gibati, opazoval in preučeval je lastno telo ter iskal odgovor na vprašanje, katera hrana je tista, ki mu omogoča optimalno delovanje. Do rešitve je prišel takoj, ko je iz prehrane izločil vse izdelke živalskega izvora ter  večino predelanih živil. Odločil se ja za izključno veganski način prehranjevanja. Jutro je po navadi začel s presnim zajtrkom, vzljubil je kvinojo, lečo, tempeh, oreške in zelenjavo temnejših barv (ohrovt, špinačo, blitvo). Spremembe in prvi vidnejši rezultati so se pojavili zelo hitro: nenadoma je imel več energije, počutil se je lažjega, izgubil je odvečne kilograme ter povečal moč in vzdržljivost. 'Z vsakim naslednjim tednom se je moje telo spreminjalo. Postajal sem močnejši in vitkejši, spreminjal se mi je celo obraz – dokler nisem postal skoraj nerazpoznaven v najboljšem smislu' (Roll, str. 133).

Rich Roll deluje na rastlinski pogon, moč rastlin predstavlja njegovo skrivno orožje. Z rastlinsko prehrano mu je uspelo tisto, kar se nam zdi skoraj nemogoče: popolnoma je preobrazil svoje telo ter dosegel zavidljiv rezultat na tekmovanju Ultraman, ki vkjučuje 10 kilometrov plavanja, 418 kilometrov kolesarjenja in na koncu še 84 kilometrov teka. Toda Rich se ni ustavil, želel je več, želel je dlje. Za naslednji izziv si je leta 2010 izbral tekmovanje EPIC5, ki poteka na petih havajskih otokih, traja pet dni in sestoji kar iz petih Ironman tekmovanj. Premagovanje naštetih dolžin se sliši kot nekaj nemogočega in ob branju se nam porajajo misli, da kaj podobnega lahko uspe samo nekomu res posebnemu, skoraj nadčloveku. Vendar nas Rich Roll prepričuje v nasprotno, sam namreč trdi, da to lahko uspe slehernemu posamezniku, če se le za to odloči, sledi svojim sanjam ter vztraja. 

Opis Rollovega življenja je za bralce zanimivo čtivo, avtor nas povabi v svoj svet in nam predstavi tiste najsvetlejše momente v svojem življenju, z nami pa odkrito deli tudi tiste najbolj temačne. Na začetku knjige se odpravimo v čas njegove mladosti, ko je spoznal svojo prvo ljubezen -  plavanje, z njim potujemo skozi študentska leta, ko se je prvič srečal z alkoholom, ki ga je skoraj pogubil. Pripoveduje o svojih izkušnjah in doživetjih ob športnih uspehih in neuspehih, kot tudi mislih in nasvetih glede rastlinske prehrane.

Večkrat poudari, da njegov način prehranjevanja ni dieta, modna muha ali kaj podobnega, ampak da gre za življenjski slog. Ker se zaveda, s kakšnimi preprekami in vprašanji se srečujejo ljudje ob prehodu na rastlinsko prehrano, na koncu knjige razloži nekatera pomembna dejstva. Govori o beljakovinah, železu in maščobni kislini omega-3, ki je prisotna v rastlinski prehrani, natančno pa opiše tudi svoje prehranjevalne navade in vključi namige in napotke za vse, ki se ukvarjajo s športom.

Rollovo avtobiografijo lahko jemljemo kot skupek zanimivih anekdot o njegovem življenju, a je veliko več kot samo to. Istočasno je priročnik za vse, ki razmišljajo o spremembi življenja in prehrane, saj nam ponuja dragocene nasvete in smernice. In vse to opiše in prikaže na zabaven in preprost način, tako da je knjigo težko odložiti, ko enkrat začnemo z branjem. Sam rad poudari, da če je uspelo njemu, lahko uspe tudi nam. Spodbudi nas k razmišljanju, vlije upanje ter nas motivira, da tudi sami stopimo v nov dan na bolj zdrav način.

Tekst: Veganska iniciativa 

Konferenca Stop Vivisection v Bruslju (26. junij 2013)

»Boriti se moramo v imenu tistih, ki se sami ne morejo boriti za svoje pravice,« je bilo večkrat slišati na Konferenci Stop Vivisection 26. junija v Evropskem parlamentu v Bruslju.

Po evropskem dnevu Stop Vivisection, ko smo v skoraj 350 evropskih mestih zbirali podpise v podporo evropski državljanski pobudi za ukinitev poskusov na živalih, je skupina evropskih poslancev organizirala mednarodno konferenco, na kateri so argumente za prepoved poskusov na živalih in nujnost razvoja in uporabe alternativnih metod predstavili znanstveniki iz različnih evropskih organizacij, nekateri poslanci Evropskega parlamenta,  svoja stališča pa so predstavili tudi predstavniki nevladnih organizacij iz Španije, Slovenije, Italije in Francije.

Po uradnih podatkih Evropske unije je vsako leto 12 milijonov žrtev vivisekcije, a ti podatki niso točni, zato ne moremo vedeti, koliko živih bitij je vsako leto mučenih in ubitih v evropskih laboratorijih, je povedala poslanka Michele Rivasi iz Supine zelenih. Pri sprejemanju Direktive 2010/63 (ki se nanaša na zaščito živali, uporabljenih v poskusne namene), niso bili upoštevani niti znanstveni niti etični argumenti. Predlogi Zelenih za večjo zaščito živali niso bili sprejeti z izgovorom, da poskusov na živalih ni mogoče ukiniti, in to kljub vsem predloženim dokazom, da poskusi na živalih ne ščitijo človekovega življenja in zdravja. Kljub preteklim izkušnjam Rivasi trdno verjame, da nič ni nemogoče in da imamo sedaj priložnost narediti bolje – za ohranitev človekovega zdravja in za uveljavitev pravic živali. Vendar pa je tudi nujno postaviti časovni rok, ko naj bodo poskusi na živalih prepovedani, alternativne metode pa razvite. Za razvoj teh metod mora Evropska unija nujno zagotoviti tudi finančna sredstva. Rivasi se je v svojem govoru dotaknila tudi vsesplošnega veselja ob prepovedi testiranja na živalih za kozmetične izdelke. Ta prepoved je po njenih besedah resda prvi korak, pri čemer pa se moramo zavedati, da industrija zaobide zakon tako, da poskuse na živalih izvaja v drugih sektorjih, nato pa spoznanja iz teh poskusov uporabi v proizvodnji kozmetike.

Svojo podporo pobudi Stop Vivisection je izrazil tudi poslanec Jo Leinen, ki upa, da bo naša pobuda druga uspešna pobuda v zgodovini evrospkih državljanskih pobud. Prepričan je, da mora ta inštrument zagotavljati državljanom Evropske unije moč spreminjati evropsko politiko. Z njim se je strinjal tudi poslanec Niccolo Rinaldi in dodal, da nam mora omogočati popraviti pretekle napake. Ta sadizem, kot je poimenoval vivisekcijo, moramo zaustaviti, saj živali ne morejo ubežati usodi, ki jim jo vsilimo. 

"Civiliziranost naše družbe danes merimo po tem, kako ravnamo z našimi sobitji."
Niccolo Rinaldi

Po besedah Carla Schlyterja iz Skupine zelenih in parlamentarne medskupine za zaščito živali je bil sprejem sporne direktive pravi polom, zato se je nujno vrniti na začetek in celoten postopek ponoviti.

O nesmiselnosti uporabe živali v poskusih ter o možnosti in nujnosti uporabe ter razvoja alternativnih metod raziskovanja so z znanstvenega vidika spregovorili člani državljanskega odbora pobude Stop Vivisection. Veterinar André Ménache, direktor združenja Antidote Europe, katerega pretežno sestavljajo zdraviki in raziskovalci in ki si prizadeva za odgovorno, varno in znanstveno utemeljeno raziskovanje,  je poudaril, da vivisekcija ni nujno zlo, in če je zakon edini jezik, ki ga industrija razume, potem nam ne preostane nič drugega, kot da poskuse na živalih zakonsko prepovemo.

Zdravnik in celični biolog Claude Reiss, ustanovitelj združenja Antidote Europe,  je med drugim govoril o nevarnih stranskih učinkih zdravil in drugih snovi, ki jih s poskusi na živalih ne moremo predvideti in napovedal konec naše vrste do konca tega stoletja, če s poskusi na živalih ne bomo prenehali. Uredba o Registraciji, Evalvaciji, Avtorizaciji in omejevanju Kemikalij (REACH), ki velja v Evropski uniji od junija 2007 in po kateri je nevarne snovi treba testirati na glodavcih, je povsem zgrešena, saj se ljudje močno razlikujemo od glodavcev, zaradi česar ta uredba dejansko ne ščiti človekovega zdravja in okolja. Alternativne metode je predstavila dr. klinične biokemije Candida Nastrucci.

Koordinatorka znanstvenega odbora EQUIVITA, Fabrizia Pratesi, je izpostavila tudi neiskrenost tistih, ki imajo od trenutne zakonodaje korist. Vendar pa je optimistična – tudi v preteklosti so bile ovire, a ovire ne zaustavijo napredka. Tudi če je naš položaj v primerjavi z močnimi šibak, imamo možnost uspeti.

Konference so se udeležili tudi predstavniki nevladnih organizacij, ki so uradno podprle pobudo Stop Vivisection. Sicer je pobudo uradno podprlo več kot 60 nevladnih organizacij iz 21 držav članic Evropske unije.

Kot predstavnica države članice EU, ki je druga dosegla določen minimum zbranih podpisov v podporo pobudi, je bila sodelavka Veganske iniciative Špela Šuškovič povabljena, da pove nekaj besed o tem, kaj nas motivira pri naših prizadevanjih. Po njenih izkušnjah in besedah je še vedno premalo znanega o dogajanju za zaprtimi vrati laboratorijev, a ko pridejo informacije v javnost, si ljudje želijo sprememb in podpirajo naša prizadevanja za odpravo vivisekcije, a se spričo močne evropske politike ter industrije čutijo povsem nemočne. Neupravičeno, saj jim tudi ta novi inštrument evropske državljanske pobude omogoča vplivati na evropsko politiko. Žal pa tudi po enem letu, od kar Evropska unija svojim državljanom ponuja to novo obliko participativne demokracije, mnogim državljanom še vedno ni dovolj poznana ali pa se je bojijo poslužiti. Zato je dolžnost vlad držav članic informirati svoje državljane o tem, kako lahko aktivneje sodelujejo v evropskem demokratičnem življenju. Če želimo, da bo evropska državljanska pobuda resnično zaživela, bo potrebno še veliko storiti, saj je uspeh pobud v tem trenutku odvisen predvsem od trdega dela aktivistov in zanimanja medijev za vsako posamezno pobudo.

Špela Šuškovič (Veganska iniciativa) in Javier Moreno (Igualdad Animal)

Javier Moreno iz španske organizacije Igualdad Animal je poudaril, da ne smemo pozabiti biti glas živali ter da moramo braniti šibkejše in biti pravični. Eduardo Gandini, predstavnik organizacije OIPA, ki je bila ena prvih, ki je pristopila h kampanji Stop Vivisection, je še dodal, da je dolžnost vseh nas boriti se proti vivisekciji in ščititi dobrobit živali.

Med konferenco smo videli tudi video prispevek, posebej pripravljen za to priložnost in v katerem ekonomist Jeremy Rifkin poziva evropske državljane k podpisu te pomembne pobude, nekaj znanstvenikov pa predoči argumente za odpravo visekcije.

Vzdušje na konferenci je bilo prežeto z optimizmom, predvsem pa z odločenostjo dokončno prepovedati to kruto in nesmiselno prakso, ki v 21. stoletju nima kaj početi. Prisotni smo bili enotni, da lahko in moramo zgraditi drugačen svet. Ali po besedah evropske poslanke Sonie Alfano, ki je vodila konferenco in ki se izrazito bori za zaščito pravic živali ter za ukinitev vivisekcije: »Sicer je pred nami še veliko trdega dela, a ta boj bomo dobili«.

Tekst: Veganska iniciativa

Do danes je bilo zbranih preko 430.000 podpisov v podporo pobudi, s katero bomo Evropsko komisijo pozvali, naj prekliče sporno direktivo in poda nov zakonodajni predlog. K tej številki še niso všteti vsi podpisi, ki jih na papirju zbira približno 10.000 registriranih posameznikov. Pobudo podpira tudi več kot 60 nevladnih organizacij iz 21 držav članic Evropske unije. Milijon podpisov moramo zbrati najkasneje do 1. novembra 2013.
Podpišite na www.stopvivisection.eu.