Prikaz objav z oznako alternativne metode. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako alternativne metode. Pokaži vse objave

sobota, 27. februar 2016

Stop Vivisection - izjava za javnost





Evropska komisija je nedavno organizacijam, ki jih skrbi sporno vprašanje poskusov na živalih, vključno s Stop Vivisection, poslala vprašalnik o dostopnosti alternativnih metod v Evropi, ki ga je pripravil referenčni laboratorij Evropske unije za alternative testiranju na živalih (EURL-ECVAM). Pobuda EURL-ECVAM se osredotoča na načelo 3R - reduction (zmanjšanje števila živih živali), refinement (izboljšanje) in replacement (nadomestitev), ne naslavlja pa vprašanja znanstvene veljave poskusov na živalih.


Sedaj 1.173.131 podpisnikov evropske državljanske pobude Stop Vivisection od evropskih institucij pričakuje, da se bo osredotočila na znanost. Kot smo bili obveščeni v sporočilu Evropske komisije z dne 17.12.2015, bo še pred koncem leta 2016 sklicana javna “Konferenca o znanstveni veljavnosti živalskih modelov” (glejte www.stopvivisection.eu/news). To bo izjemna priložnost za presojo znanstvenih argumentov tako za kot proti poskusom na živalih ter za ovrednotenje napredka v biomedicinskem in toksikološkem raziskovanju v skladu s potrebami 21. stoletja.


Medtem ko podrobnosti o tej zelo potrebni konferenci še pričakujemo, vas vabimo, da preberete naše pripombe na anketo EURL-ECVAM v odgovoru podpredsednikuEvropske komisije Jyrkiju Katainenu, katerega prevod objavljamo spodaj.






G. Jyrki Katainen
podpredsednik Evropske komisije
Rue de la Loi 200
B-1049 Bruselj


Dne 17. februarja 2016


Spoštovani g. Katainen,


organizatorji evropske državljanske pobude Stop Vivisection se zahvaljujemo za vprašalnik, ki smo ga dobili v imenu referenčnega laboratorija Evropske unije za alternative testiranju na živalih (EURL ECVAM), ki ga vodi Skupno raziskovalno središče Komisije (JRC).


Strinjamo se, da je pomembno identificirati vsakovrstne vire znanja in poznavanja, ki so lahko relevantni za načelo 3R: nadomestitev (Replace), zmanjšanje (Reduce) in izboljšanje (Refine) uporabe živali v znanstvene namene, da bi lahko razumeli, kako se tovrstno znanje širi, ter izpostavili, kako zapolniti vrzeli v njem.


Vendar pa menimo, da je v vprašalniku temeljno neravnovesje, saj ne dopušča izpostavljanja morebitnih slabosti načela 3R. Nobeno izmed vprašanj ne ponudi možnosti deliti znanja o sledečih zelo pomembnih zadevah:

  1. Načini za uveljavitev metod brez uporabe živali, ki jih je že validiral EURL ECVAM in odobril OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj. op.prev.). Razvijanje alternativ namreč nima veliko smisla, če ni učinkovitega pravnega ali drugega mehanizma za nadomeščanje poskusov na živalih z alternativami. Kot primer naj navedemo test aktivacije monocitov (MAT; Monocyte Activation Test) kot zamenjavo za test na pirogenost na zajcih. Zakaj za te poskuse v Evropi vsako leto še vedno uporabimo 170.000 zajcev, ko pa zanj že obstaja zamenjava?
  2. Večji del javnosti “alternativne metode” razume kot “metode brez uporabe živali”. Javnost ne ve, da okoli 80% “alternativnih metod”, ki jih je od leta 1992 validiral EURL ECVAM, še vedno uporablja žive živali ali pa živalske celice, in da le okoli 20% “alternativnih metod” dejansko ne uporablja živali. EURL ECVAM se mora jasno in razumljivo izražati in poskrbeti, da so te informacije na njegovi spletni strani javnosti enostavno dostopne. Kakršna je trenutno, spletna stran ni uporabniku prijazna.
  3. Trenutni postopek validacije, ki ga uporablja EURL ECVAM, je za današnji tehnološki napredek prepočasen. Če je za validiranje nove metode, ki ne uporablja živali, v povprečju potrebnih 7 let, bo v tem času tehnologija, ki jo ta metoda uporablja, že zastarela. Zakaj v vprašalniku ne odpira razprave o drugih validacijskih paradigmah (na primer “teže dokazov”)?
  4. Javnost, pa tudi znanstveniki, pogosto zamenjujejo izraza “relativna nadomestitev” in  “absolutna nadomestitev”. Pomembno je jasno razložiti, kaj ta izraza pomenita. Russell in Burch (1959) razlikujeta med relativno nadomestitvijo (human umor vretenčaste živali za namen pridobitve celic, tkiv ali organov za študije in vitro) in absolutno nadomestitvijo, ki popolnoma odpravi uporabo živali (uporaba človeških celic in tkiv).
  5. Znanstvena veljavnost živalskih modelov v vprašalniku ni nikjer omenjena, kaj šele dvom vanjo. (V vprašalniku ni niti omembe, kaj šel dvoma v veljavnost “živalskega modela”.) To je velika pomanjkljivost, še posebej če pomislimo, koliko je znanost napredovala od leta 1959, ko sta Russell in Burch objavila načelo 3R. Sedanje znanstveno razumevanje, vključno z razumevanjem človeškega genoma, evolucijske biologije in teorije kompleksnosti razložijo, zakaj visoko razvit kompleksni sistem ene vrste ne more predvideti učinka zdravil ali bolezni v visoko razvitem kompleksnem sistemu druge vrste. Zakaj vprašalnik ne poziva h komentiranju teh ključnih vprašanj? 39. odstavek direktive 2010/63/EU navsezadnje jasno navede: Tako iz moralnih kot tudi iz znanstvenih razlogov je bistveno, da se zagotovi, da se vsakršna uporaba živali skrbno ovrednoti glede na znanstveno in izobraževalno utemeljenost, uporabnost in pomen pričakovanih rezultatov navedene uporabe.


V skladu z zgoraj zapisanim smo mnenja, da je poslani vprašalnik zgolj še ena neizkoriščena priložnost za širjenje znanja ter izpostavljanje načinov, kako zapolniti vrzeli v njem.


S spoštovanjem,


Dr. Andre Menache (andre.menache@gmail.com)
Prof. Gianni Tamino
v imenu EDP Stop Vivisection


Vabimo k branju povezanih prispevkov na našem blogu:

nedelja, 17. maj 2015

STOP VIVISECTION v Bruslju dosegla pomemben konsenz

Izjava za javnost


Izredno uspešna evropska državljanska pobuda »STOP VIVISECTION« je 11. maja 2015 dosegla pomemben mejnik, ko je bila v Evropskem parlamentu v Bruslju na sporedu javna razprava, ki so jo v živo lahko spremljali tudi obiskovalci v Evropskem parlamentu ter gledalci na spletu. Razprave v Bruslju se je udeležila tudi predstavnica Veganske iniciative.



Na prvem sestanku, ki se je odvijal v prostorih Evropske komisije za zaprtimi vrati, so Evropsko komisijo med drugimi zastopali podpredsednik Jyrki Katainen, generalni direktor generalnega direktorata za okolje Karl Falkenberg ter drugi, ki so vsi izrazili strinjanje s cilji pobude STOP VIVISECTION (ukinitev poskusov na živalih). Pobudo so zastopali prof. Gianni Tamino, dr. André Ménache, dr. Fabrizia Pratesi, Vanna Brocca, Adriano Varrica in Flavien Deltort. Kljub nekaterim razlikam v mnenju o datumu ukinitve vseh poskusov na živalih, je bilo na tem zgodovinskem sestanku med organizatorji pobude ter najvišjimi odločevalci v Evropski uniji čutiti pozitivno in optimistično vzdušje.


Organizatorji STOP VIVISECTION so predlagali prehodno fazo 5 let, ki bi se končala s popolno ukinitvijo vseh poskusov na živalih (na področju biomedicinskih raziskav). V tem času bi bila uporaba vseh alternativnih metod, ki so že na voljo, obvezna, opravljeni bi bili tudi vsi validacijski postopki, prav tako pa popravki validacijskih postopkov, ki naj temeljijo na primerjavah s podatki, pridobljenimi na človeški vrsti (in ne na primerjavah z živalskim modelom, ki nikoli ni bil validiran!!).

Komisija se je zahvalila vsem, ki so zaslužni za to, da je STOP VIVISECTION ena od treh do danes uspešnih pobud, ter izrazila željo, da bi se ta instrument demokracije uporabljal bolj pogosto.

Istega dne popoldne je v Evropskem parlamentu sledila javna razprava, ki se je je udeležilo več sto ljudi. Razpravo so organizirali štirje parlamentarni odbori: AGRI (kmetijstvo in razvoj podeželja), ENVI (okolje, javno zdravje in varnost hrane), PETI (peticije) in ITRE (industrija, raziskave in energetika).
Po uvodnih pozdravih predsednikov odborov AGRI in ENVI ter nagovoru podpredsednika Evropske komisije ter generalnega direktorja generalnega direktorata za okolje so spregovorili predstavniki znanstvenega odbora STOP VIVISECTION: prof. Gianni Tamino, dr. Claude Reiss in dr. André Ménache. Vsi trije so predstavili razsežnosti pobude in razloge za izredno razširjeno nasprotovanje poskusom na živalih v znanosti.


Sledila je razprava z naslovom "Perspektive obstoječe zakonodaje, vrednost živalskega modela za napovedovanje odziva pri človeku ter alternativne metode." Razprava se je odvila v treh delih, od katerih je vsakega otvoril eden od treh strokovnjakov s področja poskusov na živalih (ki jih je izbral odbor AGRI): dr. Ray Greek (predsednik ameriške organizacije Americans For Medical Advancement), dr. Francoise Barré-Sinoussi (European Federation of Pharmaceutical Industries) in Emily McIvor (Humane Society International).

Dr. Ray Greek in Emily McIvor sta izrecno podprla STOP VIVISECTION. Dr. Ray Greek je predstavil tudi podrobno razlago znanstvenih razlogov za pobudo. Poudaril je, da je celotna družba neposredno in posredno prizadeta zaradi poskusov na živalih, ter pozval k bolj poglobljenim razpravam. Françoise Barré-Sinoussi je, nanašajoč se na svoje življenjsko delo, zavrnila predlog ukinitve vivisekcije. V vsakem delu so mnogi poslanci (edini v publiki, ki so smeli govoriti) izrazili svoje poglede ali govornikom postavili vprašanja. Številke so zgovorne in kažejo na precejšen uspeh STOP VIVISECTION v Parlamentu: od 29 govorcev se jih je 16 izreklo v prid pobudi, 10 proti, 3 pa so ostali nevtralni.  


Dolgo razpravo, ki je trajala od 15. do 18.30 ure, je zaključil prof. Gianni Tamino s prošnjo Komisiji, naj zavrne očitna protislovja, ki jih vsebuje Direktiva 2010/63. Poudaril je, da v današnji družbi obstaja zavedanje o tem, da nas obramba znanosti, zavzemanje za pravico človeštva do zdravja in čistega okolja ter boj za pravice živali vodijo v isto smer – k ukinitvi poskusov na živalih. Izrazil je tudi zahtevo, naj se trditev, da so poskusi na živalih še vedno potrebni za zaščito človeškega zdravja, izbriše iz Direktive 2010/63 ter iz celotne zakonodaje Evropske unije.

Končna ocena uspešnosti pobude STOP VIVISECTION bo možna najkasneje v začetku junija, ko bo znan uradni odgovor Evropske komisije.

V tem trenutku, 11. maja 2015, pa lahko zagovorniki STOP VIVISECTION z veseljem rečemo, da se pozitivna sprememba dogaja in da z veliko mero upanja pričakujemo, da bo Komisija junija letos odgovorila na zahteve pobudnikov na zadovoljiv način.


Preberite še:






ponedeljek, 22. april 2013

Alternativne metode testiranja zdravil in drugih učinkovin


Uporaba živali za boljše razumevanje človeške anatomije in bolezni pri ljudeh je stoletja stara praksa. Raziskave na živalih so zagotovile dragocene informacije o številnih fizioloških procesih, ki so pomembni za ljudi in so ključnega pomena pri razvoju številnih zdravil, vključno s cepivi, anestetiki in antibiotiki. Živali in ljudje so si podobni v mnogih pogledih. Vedenje živali je lahko tako zapleteno kot človeško vedenje. Ravno tako so pri ljudeh in živalih podobne celične strukture, proteini in geni. Prav zato je možna uporaba živalskih tkiv za zamenjavo okuženih človeških tkiv z opravljenimi predhodnimi testi celo pri tistih bolnikih, ki so zelo občutljivi in trenutno nimajo možnosti prejeti ustreznega nadomestnega človeškega tkiva.
 Vendar pa je odziv živali in ljudi na dražljaje v njihovem naravnem okolju tako fiziološko kot vedenjsko bistveno drugačen od tistega v laboratorijskih pogojih. Reja in zdravljenje laboratorijskih živalih je bila in je še vedno glavna tema etičnih razprav. 


Vir slike: www.fasebj.org

Zaskrbljenost nad oskrbo in ravnanjem z živalmi, ki se uporabljajo v znanstvenih raziskavah, je bila prvič močno izražena v 19. stoletju v Veliki Britaniji, kjer je bil leta 1876 sprejet tudi prvi zakon, ki nadzira in omejuje krutost do živali. Pomemben korak k zaščiti živali na področju raziskav se je zgodil leta 1959, ko sta britanski zoolog William Russell in britanski mikrobiolog Rex Burch objavila načela »humane in živalim prijazne eksperimentalne tehnike«. To delo je predstavilo cilje za nadomestitev in zmanjšanje poskusov na živalih z drugimi tehnikami, zmanjšanje števila testiranih živali in izboljšanje tehnike eksperimentiranja na živalih za zmanjšanje njihovega trpljenja. Delo je postalo temelj za razvoj znanstvenih alternativnih poskusov na živalih, kakor tudi osnova za začetek zdravljenja živali, ki so bile udeležene v laboratorijskih poskusih.

Alternativne tehnike v temeljnih raziskavah in toksikologiji



Vir slike: http://ivt-consulting.com
Alternativni poskusi na živalih v prvi vrsti temeljijo na biokemičnih testih, poskusih na celicah, ki se izvajajo v pogojih in vitro (na celicah, ki jih gojimo v posebnih gojiščih v plastičnih posodicah - petrijevkah) ter na računalniških modelih in algoritmih. Te tehnike so po navadi veliko bolj prefinjene in natančne kot tradicionalni pristopi testiranja na živih živalih. Veliko in vitro testov praktično pokaže izjemno natančne informacije o bioloških učinkih preiskovane snovi, ki so v določenih primerih celo bolj natančni kot testi in vivo (na živih živalih). 
Tradicionalni poskusi toksičnosti (testi, ki ugotavljajo strupenost snovi) na živih živalih so danes zastareli. Takšni testi povzročijo smrt ogromnega števila živali, nam pa podajo podatke, ki so v večini neuporabni za ljudi. Dokazi o neustreznosti testiranja toksičnosti na živih živalih so pripeljali do razvoja boljših tehnik, ki so sposobne podati primerljive vrednosti toksičnosti učinkovin, ki se uporabljajo za ljudi. Primer preizkusa toksičnosti na živalih se lahko nadomesti z in vitro tehniko LD50 testa. Pri LD50 testu gre za ugotavljanje toksičnosti učinkovine, ki povzroči smrt polovice populacije živih živali v raziskavi. Takšen test se v in vitro pogojih lahko nadomesti s testom IC50, kjer se išče koncentracijo učinkovine, ki zaustavi rast polovice preiskovanih celic. IC50 test tako zagotavlja pridobitev podatkov iz človeških celic, ki so za kasnejše raziskovanje terapevtskih lastnosti učinkovine veliko bolj primerne kakor pa podatki LD50 testa, pridobljeni na podganah, miših in drugih živih živalih. Obstaja še ena različica testa, »microdosing«. Izbere se zdrave prostovoljce in se z mikrodozami zdravila testira, kakšen učinek bo imela učinkovina na celo telo. Tukaj gre predvsem za to, da pridobimo farmakokinetske (učinki zdravila na celoten organizem glede absorbcije, porazdelitve zdravila po tkivih, razgradnje in izločanja razpadlih proizvodov zdravila) in farmakodinamske (učinke zdravila na celoten organizem, mehanizem njihovega delovanja in razmerje med koncentracijo zdravila in učinkom) podatke, test pa nam ne poda podatkov o toksičnosti učinkovine.


Vir slike: Wikimedia commons
Drug primer testa, ki se uporablja za ugotavljanje toksičnosti učinkovine na živalih, je Draizov test. Gre za postopek, pri katerem se učinkovina (kemikalija, kozmetična učinkovina) nanese na oči zajca. Rezultati naj bi pokazali, kako toksična je učinkovina za človeka. Netočnost Draizovega testa je znana že vrsto let, vendar najti nadomestek zanj ni bilo lahko. Tako je Evropska unija pred kratkim odobrila zamenjavo Draizovega testa s testom EpiSkin® , kjer se v epruveti za testiranje uporabljajo celice iz človeške kože. Test EpiSkin®, ki sta ga razvila L'Oreal in IMEDEX, je mejnik v smeri razvoja odkrivanja zanesljivih alternativnih poskusov in služi kot model za razvoj drugih alternativnih metod. [L'Oreal je sicer znan dolgoleten izvajalec poskusov na živalih (op. Veganska Iniciativa).]


Živali v farmacevtski industriji



Medtem ko testiranje na živalih ni vedno najbolj učinkovit način za testiranje strupenosti (toksičnosti) kemikalije ali farmacevtske učinkovine, pa je bil vendar včasih to edini način, da so znanstveniki pridobili informacije o tem, kakšni so učinki učinkovine v celotnem organizmu. Pri testiranju farmacevtskih učinkovin so testi na živih živalih usmerjeni v to, ali je učinkovina tudi v celotnem organizmu sposobna na primer ubiti rakaste celice enako kot v petrijevki. Farmakokinetske študije in farmakodinamske študije pogosto zahtevajo testiranja na živalih, da se določi najbolj učinkovit način in dozo zdravila za zdravljenje določene bolezni. Pri tem farmakodinamske raziskave pokažejo predvsem to, kako se preiskovana učinkovina v celotnem organizmu porazdeli, presnavlja in izloča, kot tudi to, ali povzroča nepričakovane učinke (neželene učinke) v organizmu. Pri tem je seveda pomemben krvni obtok živali. Glede na krvni obtok določenega organizma se nato izvaja tudi poskuse na specifičnih organih,  s katerimi preučujejo učinke substance na specifičen organ v organizmu. Takšne raziskave je izjemno težko izvesti izven organizma, saj ne moremo zagotoviti enakih kompleksnih procesov, ki se naravno odvijajo v organizmu.
Vir slike: news.bbc.co.uk
Kako se zdravilo obnaša v telesu, je v veliki meri odvisno od njegovih kemijskih lastnosti, kot so velikost molekul ali molekule, kemičnih sestavin ter topnosti. Medtem ko se rezultati in vitro poskusov na človeških celicah uporabljajo za določanje pričakovanih rezultatov na živih živalih, pa so učinki zdravila iz testov na živih živalih pogosto neprenosljivi na človeka, dokler se ne opravi kliničnega preizkušanja na ljudeh. Šele raziskave na ljudeh pokažejo prave učinke substance na človeški organizem. Faza I kliničnih poskusov tako poda prvo oceno učinka zdravila s poskusi na živalih in ljudeh, kjer se spremlja toksičnost in terapevtski učinek.  V takšno raziskavo so vključeni zdravi prostovoljci. Da pa je problem še bolj kompleksen, prihaja do razlik učinka substance tudi pri ljudeh, ki so različnih ras. Zdravilo bo morda zelo uspešno pri belcih,  a bo povzročalo več neželenih učinkov pri aziatih, kar je posledica fizioloških in genetskih razlik med rasami.  Dejansko prihaja tudi do tega, da je določena učinkovina popolnoma nenevarna za živali, medtem ko pri ljudeh lahko že v nizkih koncentracijah sproži hude neželene učinke (strihnin). Obstajajo številni primeri zdravil, kot so monoklonska protitelesa, ki se uporabljajo za zdravljenje bolezni imunskega sistema, in nevroterapevtiki, ki se uporabljajo za zdravljenje bolezni živčnega sistema. Pri obeh vrstah zdravil prihaja do dramatično različnih učinkov pri ljudeh v primerjavi z živalmi. 


Odkritje, da določena zdravila kažejo različne učinke pri ljudeh in živalih, dejansko negira vrednost poskusov na živalih v znanosti, za kar je bilo do danes porabljenih že na bilijone evrov. Razumevanje učinkov zdravila na podlagi njegove kemijske strukture dejansko postavlja pod vprašaj vsa testiranja na živih živalih. Pri tem dejansko včasih prihaja do težkih odločitev, ko se je potrebno odločiti, ali bo za ugotavljanje varnosti zdravila umrlo več živali ali samo en človek.

Vir slike: djkoev.blogspot.com
Trenutno se srečujemo z malo spodbude za znanstvenike, ki razvijamo alternativne tehnike testiranja. Pojavlja se predvsem problem ponovljivosti eksperimentov in korelacije pridobivanja enakih rezultatov z virtualnim modelom in in vitro poskusi. Pogosto je potrebno za programiranje virtualnega modela uporabiti podatke iz in vitro testov ali celo in vivo testov, ki so že bili opravljeni. Določeni virtualni modeli za programiranje še vedno zahtevajo serum, ki je ga je mogoče pridobiti le, če živali ubijemo. Tako se trenutno največ uporabljajo virtualni modeli, ki temeljijo predvsem na genetiki in na podatkih delovanja encimov. Najbolj priljubljena je računalniška metoda »in silico«, pri kateri znanstveniki s programom EADock, ki pregleduje aktivnost proteinov, iščejo potencialna nova zdravila. S primerjavo genov in aktivacije proteinov so odkrili takšen encim, ki je prekomerno aktiven pri bolnikih z rakom. Glede na to, da so s tem programom odkrili genski zapis encima, so lahko računalniško programirali tudi inhibitor za ta specifičen encim. Čas bo pokazal, koliko je metoda v praksi učinkovita.
 
Doktrina izvajanja poskusov na živalih je še vedno močna in lobiji nepopustljivi, čeprav bi z alternativnimi metodami testiranja prihranili življenja ogromnega števila živali in privarčevali na biljarde evrov.

Prelom s tradicijo

Zagovorniki in nasprotniki poskusov na živalih imajo po navadi iste cilje, vendar se ogromno energije porabi samo na stičišču, ali so poskusi na živalih potrebni ali ne. Zaradi tega je prišlo do ustanovitve organizacij, ki se borijo za odpravo poskusov na živalih, hkrati pa podpirajo znanstvenike, da razširijo svoj glas o možnostih alternativnega testiranja. Organizacije kot  so Sklad za nadomestitev živali v medicinskih poskusih in Evropski center za validacijo alternativnih metod (ECVAM), spodbujajo sodelovanje in povezovanje znanstvenikov z rednimi letnimi konferencami in delavnicami, kjer se lahko o možnostih razvoja pogovarjajo na nevtralnem področju.

Viri:
  • Sklad za zamenjavo živali v medicinskih poskusih

  • Evropski center za validacijo alternativnih metod (ECVAM)

  • Center za alternative poskuse na živalih univerze Johns Hopkins
  • Greek, Ray C. Kaj bomo storili, če ne bomo več testirali na živalih? Medicinske raziskave za enaindvajseto stoletje. Jean Swingle založba, 2006.




Avtorica prispevka je Romina Schwarzlin, univ. dipl.mikrob., doktorantka nanoznanosti