12 pomembnih razlogov zakaj v letu 2015 postati vegan

1. Živali hočejo živeti; ljubijo življenje in se bojijo smrti.

O živalih, rejenih za hrano, smo naučeni misliti - če nanje sploh pomislimo - kot o abstraktni kategoriji “rejnih živali” - brezimnih, brezobličnih čredah in jatah, katerih splošne značilnosti so zgolj reciklirane v nepretrganem toku nerazločnih entitet. A živali na farmah so posamezniki z osebnostmi in čustvi, prav kakor psi in mačke. Čutijo veselje, naklonjenost in zadovoljstvo, pa tudi strah, žalost in bolečino. Tako kot mi sklepajo globoka prijateljstva in čustvene vezi in tako kot mi si prizadevajo ohraniti svoje življenje.

Posnetek ni nazoren; prikazuje izkušnjo krave, ki čaka v vrsti na smrt. Primerjajte to s posnetkom verjetno najbolj srečne krave na svetu.

2. Tudi jajčna in mlečna industrija povzročata neizmerno trpljenje in smrt

Splošno prepričanje, da živali v produkciji jajc in mleka ne trpijo, je zmotno. Jajčna in mlečna industrija dejansko povzročata ogromno trpljenja in vsako leto pobijeta milijarde kokoši in piščančkov ter milijone krav in teličkov.

 

Kokoši v jajčni industriji zakoljejo med 18. in 24. mesecem starosti, ko njihova produkcija upade.

V naravi divje kokoši znesejo le od 12 do 20 jajc na leto. Udomačene kokoši pa so genetsko spremenjene, da znesejo od 250 do 300 jajc letno, kar povzroča bolečo in pogosto usodno reprodukcijsko motnjo. Več kot 95% kokoši v jajčni industriji je zaprtih v tako majhne kletke, da ne morejo niti razširiti kril, in večina jajc iz “talne reje” in “proste reje” prihaja od obupanih kokoši, ki so v tisočih natlačene v umazanih skladiščih. Večini kokoši nesnic na boleč načino odrežejo konico kljuna, da bi preprečili kljuvanje zaradi nervoze v prenatrpanem okolju. V valilnicah, kjer valijo mlade kokoši nesnice za jajčne farme - tudi za tiste z oznako “humano,” za male rejce in kokošnjake na domačih dvoriščih in vrtovih - pokončajo 6 milijard piščančkov moškega spola z zadušitvijo ali pa jih žive zmeljejo.

Teličke ženskega spola na tej mali mlečni farmi so ločili od njihovih mater in jih redijo v značilnih utah za teličke.

Podobno je vsa mlečna industrija odvisna od izkoriščanja ženskih reproduktivnih organov in od uničevanja materinstva.

Kot vsi sesalci tudi krave izločajo mleko samo za hrano svojih teličkov.

Na mlečnih farmah, vključno z malimi rejci in farmami z oznako “humano”, teličke za vedno ločijo od njihovih mater le nekaj ur po rojstvu, da lahko ljudje odvzamejo mleko, ki je namenjeno njim. Teleta moškega spola zakoljejo za teletino ali pa jih vzrejajo za poceni govedino. Teleta ženskega spola pa prva 2 do 3 mesece svojega življenja preživijo izolirane v samotnih utah, brez materinske nege v času, ko jo najbolj potrebujejo.

Kokoši za proizvodnjo jajc in krave za proizvodnjo mleka (tudi) zakoljejo, ko njihova produktivnost usahne, na začetku njihove naravne življenjske dobe.

Več o skritem škodovanju jajčne in mlečne industrije: Eggs: What Are you Really Eating? in  10 Dairy Facts the Industry Doesn’t Want You to Know.

3. Znanost potrjuje: ljudje nimamo nobene potrebe po hrani živalskega izvora

 

Uravnotežena veganska prehrana zlahka zagotavlja vsa hranila, ki jih potrebujemo za rast in razvoj. Vladni strokovnjaki za zdravstvo po vsem svetu končno dohitevajo obsežne znanstvene dokaze, ki kažejo, da je vegansko prehranjevanje ne samo izvedljiva izbira za ljudi vseh starosti, temveč tudi, da rastlinska prehrana v nasprotju s hrano živalskega izvora močno koristi našemu zdravju, vključno z zmanjšanjem pojavnosti debelosti, diabetesa, visokega krvnega pritiska, visoke stopnje holesterola, srčnih napadov, kapi in nekaterih vrst raka.

Leta 2009 je tudi Ameriška akademija za prehrano in dietetiko, najštevilčnejša in najpomembnejša avtoriteta za hrano in prehranjevanje, priznala, da ljudje nimamo nobene prirojene potrebe po hrani živalskega izvora. V izjavi o vegetarijanski in veganski prehrani pravijo, da so: “primerno načrtovane vegetarijanske oblike prehranjevanja, vključno s popolnoma vegetarijansko ali vegansko prehrano, zdrave in prehransko ustrezne, in lahko lahko ugodno vplivajo na preventivo in zdravljenje določenih bolezni. Ustrezno načrtovane vegetarijanske oblike prehranjevanja so primerne za ljudi v vseh življenjskih obdobjih, tudi za nosečnice, doječe matere, dojenčke, otroke in mladostnike ter športnike.”

Več o tej tematiki:  Catching Up With Science: Burying the “Humans Need Meat” Argument in Vegan Diets: Sorting Through the Nutritional Myths

4. Vojna prehrambene industrije proti svobodnim živalim

Medtem ko je veliko ljudi seznanjenih z dejstvom, da je za prehrano v ZDA letno pobitih 10 milijard živali, jih veliko manj ve, da je skrivna veja USDA (ameriško ministrstvo za kmetijstvo) samo v zadnjem desetletju brutalno pobila več kot 30 milijonov prostoživečih živali - med njimi veliko ogroženih - ker naj bi ogrožale prehrambeno industrijo.

Rakun, ki so ga pustili umreti ujetega v čeljustni pasti.

Leta 1931 je bil ustanovljen program nadzora škode živali (USDA ADC), da bi nadzoroval in uničil divje živali, ki so škodljive za zahodno industrijo reje živali. Vlada je kasneje po nasvetu strategov za odnose z javnostmi spremenila ime programa v Služba za nadzor prostoživečih živali, svoj moto pa v dobrohotno zvenečega “živeti s prostoživečimi živalmi”.

Mrtev kojot ujet visi z zanke okoli vratu.  
Foto: bivši uslužbenec Službe za nadzor prostoživečih živali

V resnici Služba za nadzor prostoživečih živali vsako leto porabi milijone davkoplačevalskega denarja za pobijanje avtohtonih mesojedih živali in plenilcev - kojotov, volkov, medvedov, pum in mnogih drugih - zavoljo industrije reje živali. Te živali so uničene na najbolj nasilne in grozljive načine, ki si jih je mogoče zamisliti: nanje streljajo iz helikopterjev, jih zastrupljajo, dušijo s plinom, trgajo jih dresirani psi, zadušijo se z zankami okoli vratu ali ulovijo v mučilne čeljustne pasti, v katerih shirajo in počasi umrejo.

Od milijonov živali, ki jih vsako leto uniči Služba za nadzor prostoživečih živali, so morda najbolj brutalno napadani kojoti. Vsako leto na desettisoče kojotov v pasteh počasi umre v agoniji samo zato, ker Služba za nadzor prostoživečih živali ni dolžna preverjati svojih pasti, osebje pa se pogosto tedne dolgo ne vrne k pastem.

Zaposleni ob tem z naključnim in prekomernim lovom s pastmi in zastrupljanjem tudi “nenamerno” pobijejo na desettisoče “živali, ki niso tarče”. Kolateralne žrtve vključujejo tudi zvezno zaščitene zlate in gologlave orle (ki pogosto umirajo v zankah za vrat in noge), bobre, pasavce, jazbece, sove, dihurje, divje prašiče, antilope, ježevce, velike modre čaplje, race, želve, mrhovinarje, podlasice, svizce, golobe, rdečerepe jastrebe, črne medvede, peščene žerjave in divje mačke, več vrst lisic in rečne vidre - živali, ki so v središču naporov za zaščito in obnovo. Vsako leto umre tudi na tisoče udomačenih psov in mačk, ki naletijo na pasti in zastrupljene vabe.

Gologlavi orel v pasti prijemalki. Foto: wyominguntrapped.org

Milijoni živali, ki jih vsako leto lovi in uniči Služba za nadzor prostoživečih živali, se za preživetje prehranjujejo z drugimi živalmi.

Ljudje pa nimamo nikakršne biološke potrebe, da bi jedli hrano živalskega izvora, in večina nas ima dovolj rastlinske hrane. 

Ubijanje živali za hrano, ko imamo drugo izbiro, in ubijanje nedolžnih divjih svobodnih živali, ki nimajo druge izbire, sta enako nesprejemljivi dejavnosti.

Upoštevati velja, da bi premik od industrijske reje živali k bolj tako imenovani humani, pašni reji živali, samo okrepil napadanje in uničevanje prostoživečih živali. John Robbins opozarja: “Cena, ki jo zahodne dežele in divje živalstvo plačujejo za pašo goveda, bi težko bila večja… razširjanje proizvodnje s travo pitane govedi [in druge hrane živalskega izvora] bi samo povečalo ta že tako uničujoči davek.”

O grozljivem delu Wildlife Services govori raziskovalno poročilo iz 2012.

5. Vpiv industrijske reje živali na svetovno lakoto

Industrijska reja živali, ki zahteva veliko vode, obremenjuje skupnosti, katerim vode že tako primanjkuje. Foto: creative commons

Od skoraj 7 milijard ljudi, ki nas živi na svetu, je približno 1 milijarda podhranjena, 6 milijonov otrok pa vsako leto umre od lakote.

Krmljenje polovice svetovnega pridelka žita rejnim živalim je ne samo zelo neučinkovita poraba beljakovin, temveč tudi osupljiva potrata naravnih virov, ki zahteva veliko več zemlje, vode in energije kot gojenje rastlinske hrane za neposredno človeško porabo.

Odvisnost od reje živali ogroža tudi obubožane skupnosti, kjer so hrana in naravni viri že tako redki, in družine ob tem ne zmorejo oskbovati še rejnih živali s hrano ali vodo.



Več o tem, kako industrijska reja živali prispeva h globalni prehranski negotovosti in lakoti.

6. Vpliv industrijske reje živali na podnebje in okolje

Industrijska reja živali je največji posamezni od človeka povzročeni vir toplogrednih plinov, izkoriščanja tal in uničevanja zemlje; največji onesnaževalec pitne vode in največje gonilo pri uničevanju deževnega pragozda. Prav tako je velik vzrok onesnaževanja zraka, izgube habitatov in izumiranja vrst, hkrati pa pomeni zelo neučinkovito rabo omejenih naravnih virov. Združeni narodi so pozvali k svetovnemu prehodu na vegansko prehrano, kjer koli je to mogoče, kot najbolj učinkovitemu načinu za boj proti podnebnim spremembam, svetovni lakoti in ekološkemu opustošenju. Tudi z intenzivnimi metodami zapiranja živali, ki v globalni industrijski reji živali trenutno prevladujejo, rejne živali še vedno uporabljajo 30 odstotkov celotne zemeljske površine.

Na območju ene same klavnice je lahko na desetine bazenov za odplake. Mešanica bakterij, krvi, poporodnih ostankov, mrtvorojenih pujskov, urina, iztrebkov, kemikalij in zdravil bazene pogosto močno obarva.

Če bi poskušali pasti vseh 100 milijonov krav v ZDA na travi, kot predlagajo zagovorniki humanega trajnostnega kmetovanja, bi te krave potrebovale (če uporabimo najnižjo oceno, da ena krava potrebuje dobre 4 hektarje), skoraj polovico celotnega ozemlja ZDA - kar pa ne vključuje vsega ozemlja, ki bi ga ob tem potrebovali še za vse pujse, kokoši, ovce in koze v prosti reji.

Po nekaterih ocenah krave, ki se pasejo, proizvajajo 4 krat več toplogrednih plinov,kot krave, ki jih redijo zaprte. To je zato, ker krave, ki jedo travo, kot je naravno, rastejo veliko počasneje kot krave, ki jih krmijo z žitom, in zato potrebujejo bistveno več časa, da dosežejo težo za zakol. Dlje kot traja, da krave zrastejo, več metana in dušikovega oksida izpustijo. Živali, ki jih redijo v ZDA in od katerih je 98% rejenih industrijsko, letno ustvarijo milijarde ton gnoja, kar predstavlja neverjetnih 65 odstotkov vseh emisij dušikovega oksida, ki ga na svetu povzročimo ljudje. (Dušikov oksid zadržuje toploto še bolj kot metan).

Okoljska raziskovalna organizacija Worldwatch Institute ugotavlja: "Postalo je očitno, da je človeški apetit po mesu živali gonilna sila praktično vsake večje kategorije okoljske škode, ki zdaj ogroža človeško prihodnost - krčenje gozdov, erozije, pomanjkanje pitne vode, zraka in onesnaževanje voda, podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti, socialna nepravičnost, destabilizacija skupnosti in širjenje bolezni."

7. Veganska hrana je boljša za vaše srce

Vodilni vzrok smrti pri moških in ženskah v ZDA so srčne bolezi. Vsak dan skoraj 2.600 Američanov umre zaradi ene izmed oblik bolezni srca, najpogosteje koronarne srčne bolezni, znane tudi kot bolezen koronarnih arterij ali ateroskleroze. Ateroskleroza se pojavi, ko se trde plasti oblog, pogosto usedline holesterola, nakopičijo v pomembnih arterijah in začnejo ovirati pretok krvi in ​​kisika v srce. Arterijske obloge so tudi glavni vzrok za možgansko kap, četrti najpogostejši vzrok smrti v ZDA.
 
Medtem ko lahko na raven holesterola in bolezni srca vplivajo tudi drugi dejavniki (kajenje, telesna aktivnost, krvni tlak in telesna teža), je eden od najpomembnejših vzrokov za bolezni srca prehranski holesterol. Naša telesa proizvedejo ves holesterol, ki ga potrebujemo, zato uživanje hrane živalskega izvora povzroča previsoko raven holesterola. (V hrani rastlinskega izvora ni holesterola.) Hrana živalskega izvora je obremenjena tudi z nasičenimi maščobami, ki v nasprotju z nenasičenimi povzročajo, da jetra proizvajajo še več holesterola.

Na srečo lahko večina ljudi bolezni srca in ožilja preprosto prepreči tako, da se odpove hrani živalskega izvora, se prehranjuje z zdravo hrano rastlinskega izvora, skrbi za telesno dejavnost in se izogiba kajenju. Poleg tega, da ima varovalne lastnosti, je rastlinska hrana edina terapija, za katero je znanstveno dokazano, da zdravi bolezi srca.

Večkrat se je pokazalo, da veganski način prehranjevanja znižuje raven LDL ali "slabega" holesterola. Po študiji, objavljeni v ameriškem Journal of Cardiology, nemastna vegetarijanska prehrana znižuje raven LDL za 16 odstotkov, polnovredna veganska prehrana pa za 33 odstotkov. Visoka vsebnost vlaknin v hrani rastlinskega izvora pomaga tudi upočasniti absorbcijo holesterola. Hrana živalskega izvora ne vsebuje nobenih vlaknin.

Tudi: Reversing Heart Disease Without Surgery or Drugs.

8. Veganska prehrana lahko varuje tudi pred drugimi boleznimi ali jih celo zdravi

Dejansko lahko polnovredna rastlinska prehrana preprečuje in v nekaterih primerih celo zdravi mnogo najhujših vrst bolezni. Dr. T. Colin Campbell je ameriški biokemik, katerega raziskava se osredotoča na učinke človeške prehrane na dolgoročno zdravje. S sinom je dr. Campbell soavtor mednarodne uspešnice Kitajska študija, ki jo je New York Times označil za "Grand Prix epidemiologije" in ki temelji na ugotovitvah 20-letnega raziskovalnega projekta, izvedenega pod okriljem univerz Cornell in Oxford ter Kitajske akademije za preventivno medicino.

Kitajska študija preuči povezavo med prehranjevanjem z mesom, jajci in mlečnimi izdelki, ter kroničnimi boleznimi, vključno z boleznimi srca, sladkorno boleznijo, rakom dojke, rakom prostate in rakom debelega črevesa. Na osnovi meta-analize prehrane in pojavnosti bolezni pri več tisoč podeželskih prebivalcih Tajvana in Kitajske, dr. Campbell zaključi, da se lahko ljudje, ki se prehranjujejo s polnovredno hrano rastlinskega izvora - popolnoma brez hrane živalskega izvora - izognejo, zmanjšajo in v veliko primerih obrnejo potek številnih bolezni, vključno z večino vodilnih smrtnih bolezni na Zahodu.

"Kar je ta projekt naredilo res izjemen, je, da je veliko pomembnih združenj na področju prehrane in bolezni izpostavilo isto ugotovitev: ljudje, ki so pojedli največ hrane živalskega izvora, so imeli največ kroničnih bolezni. Tudi relativno nizek vnos hrane iz živali je bil povezan z neželenimi učinki. Ljudje, ki so pojedli največ rastlinske hrane, so bili najbolj zdravi in niso imeli toliko kroničnih bolezni. Teh rezultatov ni bilo mogoče spregledati. "

Leta 2013 je vodilni ameriški ponudnik zdravstvenih storitev Kaiser Permanente, ki ima več kot 9 milijonov naročnikov zdravstvenega zavarovanja, v svoji strokovni medicinski reviji objavil članek, ki zdravnikom predlaga, naj razmislijo o priporočanju hrane rastlinskega izvora vsem svojim pacientom. Članek poudarja, da "zdravo prehranjevanje lahko najbolje dosežete s hrano rastlinskega izvora, kar opredeljujemo kot režim, ki vzpodbuja polnovredno rastlinsko hrano in odsvetuje meso, mlečne izdelke in jajca, kot tudi vso rafinirano in predelano hrano ... Zdravniki naj razmislijo o tem, da bi rastlinsko prehrano priporočali vsem svojim pacientom, še posebej tistim z visokim krvnim tlakom, sladkorno boleznijo, boleznimi srca in ožilja ali debelostjo."
 
Zanimivo O Kitajski študiji v glasilu zdravniške zbornice Slovenije.

9. Nismo levi

"Poglejmo še enkrat anatomijo mesojedcev in vsejedcev, vključno z velikansko ustno odprtino, čeljustnim sklepom, ki deluje kot tečaj, bodalom podobnimi čekani in ostrimi kremplji. Vsaka od teh lastnosti levu ali medvedu omogoči uporabljati svoje telo, da bi ubil plen. V nasprotju s tem pa imajo rastlinojede živali mesnate ustnice, majhno ustno odprtino, debel in mišičast jezik in veliko manj stabilen, mobilen čeljustni sklep, ki omogoča žvečenje, drobljenje in mletje. Rastlinojedci na splošno tudi nimajo ostrih krempljev. (14) Te lastnosti so dobro prilagojene prehranjevanju z rastlinami, ki zagotavljajo hranilne snovi, ko se njihove celične stene razgradijo, proces, ki zahteva drobljenje hrane z gibanjem s strani na stran, in ne zgolj požiranje v velikih kosih na način, kot mesojed ali vsejed požirata meso.

Prebavni sistemi rastlinojedcev imajo manj prostoren želodec kot mesojedci ali vsejedci, značilnost, ki ustreza rednemu prehranjevanju v manjših obrokih na osnovi rastlinske hrane (ki ostane na mestu in jo je zato lažje pogoltniti), ne pa občasnemu nažiranju plenilca s svojim plenom. (15) Želodec rastlinojecev ima tudi višji pH (kar pomeni, da je manj kisel) kot pri mesojedcih ali vsejedcih, morda delno tudi zato, ker rastline običajno ne prenašajo nevarnih bakterij, ki so prisotne v razpadajočem mesu.

Tanko črevo rastlinojedih živali je precej dolgo in omogoča dolgotrajno in zapleteno razgradnjo ogljikovih hidratov v rastlinah. Človekova anatomija je praktično v vseh pogledih bolj podobna rastlinojedim živalim (kot sta gorila in slon) kot pa mesojedim in vsejedim vrstam. (16) Naše ustne odprtine so majhne, naši zobje niso posebej ostri (tudi naši "podočniki" ne) in naše ustnice in jeziki so mišičasti. Naše čeljusti niso posebej stabilne (in bi jih v bitki s plenom bilo lahko izbiti), vendar so zelo mobilne in omogočajo gibanje v stran, kar omogoča drobljenje in mletje rastlin."

- celoten odlomek o primerjalni anatomiji Sherry F. Colb preberite v njeni knjigi: Mind if I Order the Cheeseburger? and Other Questions People Ask Vegans

Glej tudi: 9 Reasons Your Canine Teeth Don’t Make You a Meat-Eater

10. Tudi kmetje, ki redijo živali za meso in mleko, postajajo vegani

Harold Brown

Harold Brown je nekdanji rejec krav za meso in mleko. Rodil se je na kmetiji s kravami v zvezni državi Michigan in več kot pol svojega življenja preživel v kmetijstvu. Ko ga je osebna zdravstvena kriza prisilila soočiti se s pojavnostjo bolezni srca v njegovi družini, je postal vegan.

Zdravo življenje ob veganski hrani ga je vodilo v pretehtanje svojih prejšnjih predpostavk o prehranjevanju z živalmi in kmalu je postal globoko prepričan, da je izkoriščanje in ubijanje živali za hrano nemoralno. Zdaj je, kot veganski aktivist, ustanovitelj organizacije Farm Kind in eden od nastopajočih v dokumentarnem filmu Peaceable Kingdom: The Journey Home.

O vprašanju takoimenovane humane reje živali Harold piše:
"Pogosto sem slišal besedo "humano" uporabljeno v zvezi z mesom, mlekom in mlečnimi izdelki, jajci in drugimi izdelki... To mi je vedno bilo čudno, saj sam razumem, da humano pomeni delovati prijazno, nežno in usmiljeno. Kot nekdanji rejec živali vam lahko povem, da je morda res, da si lahko do živali na kmetijah prijazen in zanje skrbiš, a usmiljenje je druga zadeva. … Le redko sem podvomil v opravila na kmetiji: prevoz živali, kastracija, odstranjevanje rogov, opravil sem tudi svoj delež klanja. Danes se sprašujem s perspektive starega in novega sebe, kaj humano pomeni pri načinu, na katerega se uporablja? Stari jaz pravi: "Čudno, da bi to besedo povezovali z mesom, mlekom in jajci, ampak hej, če se več proda, zakaj pa ne?" Novi jaz pa sprašuje: "V starih časih bi lahko, in tudi sem, živali vzgajal prijazno in skrbno, kako pa sem jim kazal usmiljenje?" Usmiljenje - to enkratno človekovo lastnost, da se vzdrži nasilnega ravnanja."

Več o bivših rejcih živali za meso in mleko, ki so postali vegani, si lahko ogledate tukaj.

11. Humana reja živali ne obstaja

Pujsi v zadnjih trenutkih svojega življenja, na tovornjaku, ki jih bo raztovoril v klavnici. Foto: Toronto Pig Save

Sam obstoj oznak, kot so "iz proste reje," "talna reja" in "certificirano humano" dokazuje povečano skrb družbe za dobrobit živali, ki jih redijo za hrano. Toda vsakič, ko porabniki mesa, jajc ali mleka zagovarjajo "humano" ravnanje z živalmi na kmetijah, se soočijo z neizogibnim paradoksom: gibanje za boljše ravnanje z živalmi temelji na ideji, da živalim ne smemo povzročati nepotrebnega trpljenja; ubijanje živali, ki jih nimamo nobene potrebe jesti, pomeni višek nepotrebnega nasilja.

Za razliko od živali, ki ubijajo druge živali za hrano, imamo mi izbiro. One ubijajo iz potrebe, medtem ko nas večina to počne za užitek okusa ali ker je to najbolj enostavno. Moralna razlika med ubijanjem iz potrebe in ubijanjem iz užitka je ogromna. Kadar lahko izbiramo, ali bomo življenje ohranili ali vzeli, povzročanje nasilja in ubijanje drugih samo zato, ker nam je všeč okus, in zato, ker se ne morejo braniti, ni niti zdaleč humano. Moč ne pomeni/daje tudi pravice.

Mnogo najhujših okrutnosti, ki jih živalim povzročajo na farmah za industrijsko rejo, je tudi vsakodnevna praksa na malih kmetijah s prosto rejo živali, celo na najboljših, tistih s certifikatom "humano". Te vključujejo: spolno nasilje in izkoriščanje reproduktivnega cikla, sistematično uničevanje materinstva, strašno boleča pohabljanja brez anestezije ter onemogočanje osnovnih nagonov in vzgibov, ki so za osnovno dobrobit živali bistvene.

Več o tem na: A Closer Look at What So-Called Humane Farming Means.

12. Živeti naše vrednote pomeni živeti vegansko

Colleen Patrick-Goudreau in vol Linus v zatočišču Farm Sanctuary. Foto: Connie Pug

“Delaj drugim, kar želiš, da bi drugi delali tebi. Če se strinjate s tem rekom, potem že sprejemate veganstvo.” — Andrea Kladar

Ocenjujejo, da 98% človeškega nasilja do živali izhaja iz naše izbire hrane. Vendar pa je znanost neizpodbitno dokazala, da za razvoj ne potrebujemo mesa, mleka ali jajc. Ko enkrat razumemo, da prehranjevaje z živalmi ni pogoj za dobro zdravje, in če imamo dostop do polnovredne rastlinske hrane, pa se kljub temu odločimo za prehranjevanje z živalmi, je to odločitev za nasilje in ubijanje živali iz užitka - samo zato, ker mi je všeč okus.

Nasilje nad živalmi pa je v nasprotju z osnovnimi skupnimi vrednotami - kar je tudi razlog, da na primer pasjim bojem nasprotujemo iz principa. Nasilja nad živalmi, v prvem primeru za užitek, v drugem za denar, ne moremo razlikovati.

Edini način, da naše vrednote res nekaj pomenijo - edini način, da naše vrednote dejansko postanejo naše - je njihovo uresničevanje v svobodnih izbirah. Vsak dan imamo možnost živeti svoje vrednote ob izbiranju naše prehrane. Če nam prijaznost pomeni več kot nasilje, če nam sočutje pomeni več od povzročanja nepotrebnega nasilja in trpljenja, je edini dosledni izraz naših vrednot veganstvo.
_________________________________________

Opomba avtorice: Pomembno je prepoznati, da veganstvo ni zgolj prehrana. Naša družba je dobesedo zgrajena na izkoriščanju živali, od oblačil in kozmetike, hišnih čistil in krutih poskusov na živalih v medicini, do komercialne reje hišnih živali. In čeprav živeti vegansko vključuje izogibanje uporabi živali na vseh področjih življenja, so odločitve o tem, katero hrano bomo jedli, pomembno izhodišče.

Več o veganskem načinu prehranjevanja v vodnikih Guide to Going Dairy Free in Guide to Veganizing Your Favorite Egg Dishes (z nasveti za kuhanje in pečenje brez jajc). Oglejte si tudi osnovni pregled hranljivosti veganske hrane. Vprašanja o B12?


Če želite izvedeti več o načinih  izkoriščanja živali in kaj lahko naredite, da se stanje izboljša, si oglejte dokumentarna filma The Ghosts In Our Machine in Zemljani. Obiščite tudi vegankit.com.


Ashley Caps


V izvirniku: 12 Important Reasons to Go Vegan in 2015 objavljeno na FreeFromHarm.org
Prevod z dovoljenjem avtorjev: Veganska iniciativa 

Dr. Melanie Joy naznanja začetek delovanja revolucionarne organizacije

Z velikim navdušenjem naznanjam začetek delovanja Carnism Awareness and Action Network (CAAN). Poslanstvo CAAN je povečati zavedanje o karnizmu, nevidnem sistemu prepričanj, ki ljudem omogoča, da jedo določene živali, in ga izpodbijati. Hkrati bo CAAN deloval kot središče mednarodnih dejavnosti za ozaveščanje o karnizmu. CAAN je prva organizacija, ki se osredotoča izključno na psihološke in družbene dejavnike, ki podpirajo uživanje živali, zaradi česar je inovativna institucija in njena ustanovitev je pomembna prelomnica.

Karnizem je nasilni, zatiralni sistem, ki povzroča vsesplošno izkoriščanje živali in zatiranje ljudi. Vendar pa je veliki večini tistih, ki jedo meso, mar tako za živali kot za njihovo lastno dobrobit, ne zavedajo pa se posledic karnizma za njih same in za njihov svet. Pri CAAN smo prepričani, da ljudje morajo in si zaslužijo poznati resnico o karnizmu, tako da se o hrani lahko svobodno odločajo - kajti brez zavedanja ni svobodne izbire.

Imamo razlog, da smo zelo optimistični o potencialu CAAN, da pripomore k močni in trajni spremembi za vsa bitja, človeška in ne-človeška. Povsod po svetu je odziv na ozaveščanje o karnizmu zelo pozitiven in pristop CAAN k problemu izkoriščanja živali in ljudi na farmah je inovativen in enkraten.

CAAN je prva organizacija, ki:

• se ne osredotoča zgolj na živinorejsko prakso, temveč na njen izvor - sistem prepričanj, ki živinorejo sploh omogoča. Natančneje, CAAN izpodbija same temelje tega sistema prepričanj: družbene in psihološke obrambne mehanizme, ki vzdržujejo karnizem;
• ne postavlja prehranjevanja z živalmi zgolj v okvir preprostega vprašanja osebne etike, temveč kot neizogibni rezultat zatiralnega “-izma”. S tem želi CAAN pokazati, da je jesti živali vprašanje socialne pravičnosti, in pomagati, da se veganstvo uvrsti na zemljevid gibanj za socialno pravičnost;
• se ne osredotoča le na posameznike, temveč na neposredno institucionalno spremembo. CAAN je prva organizacija, katere infrastruktura je zasnovana tako, da se lahko sistematično in strateško osredotoča na institucionalizirano zatiranje in nasprotuje institucijam, ki legalizirajo živinorejo. CAAN bo vodil in podpiral Carnism Awareness Task Forces - CATFs, skupine profesionalcev, ki si bodo skupaj prizadevali za povečano osveščenost in izkoreninjanje karnizma na svojih delovnih področjih, ter tako sistem spreminjali od znotraj;
• zagotavlja ne samo praktično in strateško, temveč tudi psihološko podporo zagovornikom, ki si prizadevajo za spremembo sistema, ter s tem zmanjšuje verjetnost osipa in izgorelosti zagovornikov.

Če bodo prizadevanja CAAN uspešna, bomo močno pripomogli k spremembi načina, na katerega družba razmišlja in govori o vprašanju prehranjevanja z živalmi, in povzročili velik premik v zavesti javnosti.

Upam, da si boste vzeli nekaj trenutkov za ogled naše spletne strani, ki vključuje vire za izobraževanje javnosti o karnizmu, materiale za pomoč aktivistom pri širjenju informacij o karnizmu, informacije o moji mednarodni govorniški turneji za ozaveščanje o karnizmu in najnovejše informacije o globalnem širjenju zavesti o karnizmu.

Prosim, pomagajte nam razširiti informacije o CAAN. Objavite novico o CAAN na svojih družbenih medijih, vključite to obvestilo v novice svojih organizacij, pišite o CAAN na svojih blogih in čim bolj razširite te informacije.

Če ste medijski strokovnjak, lahko še posebej pomagate. Prosim, vzemite si čas za ogled naše strani za medije, ki ponuja medijsko uporabni material, in mi sporočite, če bi se radi dogovorili za intervju o CAAN.

Hvala za vse, kar delate, da bi pripomogli k oblikovanju bolj humane in pravične družbe za vsa bitja.

V miru in solidarnosti,

Melanie Joy

Prevod: Veganska iniciativa.

Razumeti neokarnizem: kako lahko zagovorniki veganstva razumejo pojav “srečnega mesa,” lokavorizma in “paleo diete” ter se odzovejo nanj

Dandanes le malo komentarjev veganom povzroča več obupa kot tisti, ki razglašajo koristi uživanja “humanega” mesa, promovirajo etičnost prehranjevanja s “trajnostnim” mesom ali trdijo, da je meso nujen del prehrane. Razjarjeni vegani se čudijo, čemu bi se, kljub letom navidezno uspešnih kampanj za povečanje zavedanja o vplivu živinoreje na živali, okolje in človeško zdravje, ti isti problemi uporabljali kot razlogi za prehranjevanje z mesom. 

Tovrstno zagovarjanje prehranjevanja z mesom pa je pot v javno razpravo našlo prav zaradi ozaveščanja javnosti s strani veganov in ne navkljub temu. Novi val promesnih argumentov je delno poskus obrambe oslabljenega meso-jedskega sistema proti zelo resnični grožnji, ki jo predstavlja vedno močnejše vegansko gibanje. “Srečno meso”, lokavorizem (prehranjevanje z lokano pridelano hrano) in “paleo dieta” so znaki pripravljenosti družbe, da se sooči z vprašanjem etike uživanja mesa, jajc in mleka, in so dejansko odsev človeške skrbi za živali (ter okolje in zdravje). Hkrati pa kažejo na odpor prevladujoče, meso-jede kulture do tega, da bi resnično sprejela etiko veganstva. Novi argumenti v prid uživanja mesa so del karnističnega nasprotovanja naraščajoči popularnosti veganstva in tako vegani kot ne-vegani jih morajo razumeti, da bi lahko napredovali k bolj humani in pravični družbi.


Karnistično nasprotovanje

Nasprotovanje je obrambna, pogosto nezavedna reakcija, ki nastane, ko so ogroženi dominantni interesi. Karnistično nasprotovanje je reakcija proizvajalcev in potrošnikov mesa, jajc in mlečnih izdelkov na destabilizacijo karnizma.

Karnizem je nevidni sistem prepričanj ali ideologija, ki ljudem omogoča, da jedo nekatere živali. Kadar za preživetje ni nujno jesti živali, je to izbira, in izbire vedno izhajajo iz prepričanj. Niso torej le vegani in vegetarijanci tisti, ki svoja prepričanja prinašajo k mizi. Ker so ideologije, kot je karnizem, utemeljene na nasilju in ker so njihove osnove v nasprotju s temeljnimi človeškimi vrednotami, morajo uporabljati nabor družbenih in psiholoških obrambnih mehanizmov, da bi si zagotovile sodelovanje ljudi, ki jih sicer ne bi podpirali. Večino ljudi skrbi za živali in jim ne želijo povzročati trpljenja, vendar pa je nemogoče jesti živali, ne da bi jim škodovali. Zatorej karnizem v bistvu ljudi uči brezčutnosti.

Primarna obramba karnizma je zanikanje; če v prvi vrsti zanikamo, da problem sploh obstaja, potem nam ni treba ukrepati. Zanikanje se odraža v nevidnosti; žrtve sistema so skrite pred pogledi in s tem udobno izven zavedanja javnosti. In žrtve karnizma niso le živali in okolje, temveč tudi meso-jedi ljudje, katerih telesno in psihološko zdravje je lahko ogroženo z dopuščanjem nepotrebnega nasilja, ki zaznamuje karnizem. Zahvaljujoč internetu in uspehom zagovornikov veganstva je nevidnost karnizma oslabljena. Zatorej se je sistem začel močneje zanašati na svojo sekundarno obrambo: upravičevanje. Obstaja veliko karnističnih izgovorov, a vsi se uvrščajo med tri N-je upravičevanja: uživanje živali je normalno, naravno in nujno. Del karnističnega nasprotovanja lahko torej pripišemo temu, da karnistični sistem breme lastne obrambe premika od zanikanja k upravičevanju. Večina ljudi ne more več zanikati resnice o živinoreji, tako da morajo mesna, jajčna in mlečna industrija svojim potrošnikom zdaj priskrbeti razloge, da bi navkljub takšni resnici še naprej jedli živali.

 

Neokarnizem

Čeprav je karnističnih upravičevanj veliko, pa v javnih razpravah trenutno prevladujejo predvsem tri, ki odražajo širše družbene namene in potrošniške smernice. Celo preobrazila so se v nove ideologije, ki so, ne po naključju, organizirane okoli vsakega izmed treh N-jev. Te nove ideologije imenujem neokarnizem in njihov glavni namen je zagotoviti racionalne argumente (karnistične razloge) za zavračanje veganstva - predvsem z izpodbijanjem treh stebrov veganskega argumenta: pravice/dobrobit živali, okolje in zdravje ljudi.

Neokarnizmi podobno kot tradicionalni karnizem dobijo veliko svoje moči z dajanjem vtisa, da so njihova stališča objektivne resnice in ne ideološko oblikovana mnenja. Toda v nasprotju s tradicionalnim karnizmom, pri katerem etika in dejavnosti živinoreje ostajajo v pretežni meri neraziskane, se neokarnizmi v svojih analizah posvečajo tudi prehrani z živalmi. Kot da bi želeli reči, da, razmislili smo o etičnih posledicah uživanja živali in prišli smo do (racionalnega) zaključka, da rešitev ni v tem, da nehamo jesti živali, temveč v tem, da spremenimo način, na katerega jih jemo. Neokarnizmi želijo spodkopati vsakega izmed stebrov veganstva z zatrjevanjem, da je uživanje živali normalno, naravno in nujno - in ciljajo predvsem na zavestne potrošnike, ki so začeli resno dvomiti v utemeljenost prehranjevanja z živalmi.


Sočutni karnizem: prehranjevanje z živalmi je normalno

Sočutni karnizem obravnava vprašanja dobrobiti živali. Njegovo stališče je, da je dobrobit živali sicer problematična, vendar je veganstvo ekstremno in zato nepraktično, torej je bolj praktično jesti “humano” (“srečno”) meso, kot pa ga sploh ne jesti. Rešitev moralne dileme o skrbi za živali na eni strani ter o prehranjevanju z njimi na drugi je torej zmernost - kar ni preveč oddaljeno od karnistične norme - in uživanje mesa, jajc in mlečnih izdelkov od živali, s katerimi naj bi se domnevno lepo ravnalo.

Problem je v tem, da čeprav v nekaterih primerih sočutni karnizem predstavlja korak proti veganstvu, pogosto velja ravno nasprotno: uživanje “srečnega mesa” pomiri posameznikovo vest, tako da veganstvo ne predstavlja več smiselne alternative. Še več, sočutni karnizem večinoma obstaja le kot filozofija; glede na to, da več kot 99% mesa, ki ga pojedo v Ameriki, izhaja iz intenzivne živinoreje, se je za večino ljudi verjetno težje (in torej bolj “ekstremno”) dosledno izogibati “nesrečnemu mesu” kot pa preprosto nehati jesti meso. Sočutni karnizem dejansko nakazuje, da je nekomu, ki je pripravljen jesti “humano meso”, kadar je le-to na voljo, v vseh drugih primerih dopuščeno jesti “nehumano meso”.


Ekokarnizem: prehranjevanje z živalmi je naravno

Ekokarnizem je osnovan okoli okoljskih vprašanj. Stališče ekokarnizma je, da živinoreja sama po sebi ni problematična; problematična je industrijska živinoreja. Rešitev ekokarnizma torej ni v tem, da prenehamo jesti živali, temveč da jemo živali, ki so bile vzrejene in ubite “trajnostno”. To pomeni podpiranje majhnih, lokalnih kmetij, ter da posamezniki za lastno prehrano - kadar so zmožni v zadostni meri čustveno otopeti - sami ubijajo živali.

Ekokarnizem si prizadeva izpodbijati veganstvo na več načinov. Najprej veganstvo predstavlja kot nenaravno in netrajnostno naravnano. Izpostavlja vegane, ki se prehranjujejo z (nenaravno) predelanimi posebnimi vrstami hrane, ki so odvisne od ekološko neodgovornih (netrajnostnih) načinov proizvodnje. Nadalje zatrjuje, da je odpor ljudi do ubijanja živali posebnost modernega časa; veganstvo pojmuje kot sodobno gibanje zgornjega srednjega razreda iz mest in predmestij, ki je postal pomehkužen in ločen od narave. Rešitev je v vrnitvi k našim koreninam in bližje k viru naše hrane.

Argumenti ekokarnizma vsebujejo nekaj temeljnih protislovij, ki porajajo kritična vprašanja. Prvič, veliko veganov podpira polnovredno in trajnostno prehrano. In zakaj ekokarnizem resno ne obravnava alternativ ubijanju? Zakaj cilj ekokarnizma ni izključno trajnostni razvoj? In še pomembneje, zakaj človeške občutljivosti do ubijanja ne vidi kot znak moralnega razvoja in integritete namesto kot slabost? Glede na to, da prebivalcem industrializiranega sveta ni več potrebno ubijati ljudi ali drugih živali, da bi preživeli, je ubijanje dobilo etično razsežnost. Verjetno je, da naša povečana občutljivost do škodovanja drugim ne izhaja iz naše nepovezanosti, temveč prav iz večje povezanosti - z našo etiko in z drugimi. V okviru ekokarnizma sta empatija in sočutje - ki sta po nauku mnogih psiholoških in duhovnih tradicij temeljna za zdrav duševni in moralni razvoj - lastnosti, ki ju je potrebno presegati in ne negovati. Takšno zasmehovanje empatije spominja na odnos vojske do veteranov, preden je bila priznana motnja post-travmatičnega stresa; za vojake, ki jih je ubijanje pretreslo, so menili, da imajo šibek moralni značaj, in po psihiatričnem protokolu jih je bilo potrebno “utrditi”, da bi se lahko vrnili na bojišča in opravili svoje naloge.


Biokarnizem: prehranjevanje z živalmi je nujno

Biokarnizem, t.j. ideologija, po kateri je uživanje živali nujno, je podoben ekokarnizmu, vendar se osredotoča na preživetje ljudi in ne okolja. Zagovorniki biokarnizma so pogosto bivši vegani ali vegetarijanci, ki so se zaradi zdravstvenih težav ponovno pričeli prehranjevati z živalmi. Sporočilo biokarnizma je, da ni smiselno razmišljati o etiki veganstva, saj je uživanje živali nujno in kot táko izvzeto iz etične obravnave; veganstvo kot razširjena filozofija in praksa je enostavno nemogoče. Popularnost knjig kot je The Vegetarian Myth je ironični primer nasprotovanja veganstvu in vegetarijanstvu, prav tistima gibanjema, ki razblinjata mite o mesu.

Biokarnizem se za potrditev svoje veljavnosti opira na medicinske izjave in si želi veganstvo prikazati kot nezdravo. (Ni neobičajno, da  tiste, ki nasprotujejo statusu quo, označujejo za bolne; ženske, ki so nasprotovale moški prevladi, so včasih označevali za “histerične”.) Razlog proti veganstvu temelji na argumentu, da je “človek - vsejedi lovec” prototip človeških vzorcev prehranjevanja. Vendar pa se biokarnizem za dokaze človeške fiziologije ne ozira na človeško, temveč karnistično zgodovino. Zakaj za referenco ne bi uporabljali naših prednikov, ki so jedli sadje, namesto njihovih potomcev, ki so lovili živali? Poleg tega biokarnizem ne upošteva uradnega stališča ameriške Akademije za prehrano in dietetiko, ki pravi, da so vegetarijanski načini prehranjevanja celoviti in so lahko celo bolj zdravi od prehrane, ki temelji na živalskih produktih, ter da je ameriško Ministrstvo za kmetijstvo po tem, ko je priznalo veljavnost veganskega načina prehranjevanja, v zadnji različici prehranske piramide besedo “meso” zamenjalo z besedo “beljakovine”.


Variacije na temo

Nevarnost neokarnizmov je v tem, da sami sebe ponujajo kot rešitev problema, ki ga ne morejo rešiti, in tako postanejo privlačne alternative za tiste, ki bi sicer podpirali veganstvo. Neokarnizmi delujejo kot karnistična varnostna mreža: kdor želi izstopiti iz karnizma, pristane v drugi različici istega sistema in si dela utvare, da je s tem premagal nepremostljivo protislovje med skrbjo za druga bitja in škodovanjem le-tem.

Žal pa so neokarnizmi le variacije na temo, temelječe na isti paradoksalni miselnosti, ki omogoča tradicionalni karnizem. Na primer, večina zagovornikov sočutnega karnizma ne bi zagovarjala zakola povsem zdravega 6 mesecev starega zlatega prinašalca zgolj zato, ker imajo njegova stegna dober okus, tako kot zagovorniki ekokarnizma ne predlagajo uživanja lokalno rejenih in zaklanih konjev. In zagovorniki biokarnizma ne vztrajajo na nujnosti prehranjevanja z vsem mesom, temveč le s tistim mesom, ki je pridobljeno od “užitnih” živali, kot so pujsi, piščanci, krave in ribe. (Čeprav se vrste živali za prehrano razlikujejo glede na kulturo, so v meso-jedih kulturah po svetu kot užitne običajno označene le določene živali. Zauživanje teles drugih živali se doživlja kot tabu, kot odvratno ali žaljivo.) Medtem ko se torej ideologije lahko spreminjajo, karnistična mentaliteta v glavnem ostaja enaka.


Ideje ali ideologije?

Kako vemo, da neokarnizmi niso le ideje o tem, kako jesti, temveč obrambne ideologije, vzpostavljene za ohranitev karnizma? Odgovor se nahaja tako v vsebini - idejah samih - kot v procesu - načinu, kako so ideje medsebojno povezane. Vsebina neokarnizmov razkriva iracionalni argument za prehranjevanje z živalmi, neokarnistični procesi pa razkrivajo obrambni prenos teh idej.

Neokarnizmi so upravičevanja pod krinko racionalnosti: ponujajo na prvi pogled prepričljiv razlog za prehranjevanje z živalmi, ne pa dejanskega razloga za uživanje živali. Dejanski razlog pa je v tem, da nasilna ideologija vpliva na odnos in vedenje ljudi do bitij, ki se jih naučijo videti kot hrano, tako da nevede delajo izjemo pri tem, kar bi bilo sicer zanje neetično. Danes je velika večina ljudi prepričanih, da imajo živali svoje lastne interese in da jih moramo zaščititi pred škodovanjem; glede na ta odnos ubijanje živali iz katerega koli razloga razen bona fide samoobrambe, ni niti upravičeno niti racionalno. (Celo biokarnizem ne raziskuje alternativ ubijanju ali vsaj zmanjšanja škodovanja).

Neokarnistični postopki so razvidni iz njihovega namena: namen vsakega posameznega argumenta ni soočenje z vprašanjem veganstva, temveč obramba pred njim. Argumenti ne odražajo odprtosti za nadaljnje raziskovanje tega vprašanja ali želje po iskanju alternativ ubijanju. Ne služijo kot vabilo k dialogu, temveč za ustavljanje razprave z izpodbijanjem veganstva kot nenormalnega, nenaravnega in nepotrebnega. Proces odseva črno-belo, togo reaktivnost namesto niansirane in fleksibilne odzivnosti - zdrav proces vzpodbuja resno preiskovanje posameznikovih lastnih predpostavk ter opazovanje in tehtanje različnih stališč. (Ideologije, katerih načela so v nasprotju s temeljnimi človekovimi vrednotami, so odvisne od obrambnih procesov, s katerimi svojim zagovornikom onemogočijo prepoznavanje neskladij med njihovimi vrednotami in ravnanji. Ideologije, ki so v skladu s temeljnimi človekovimi vrednotami, niso zgrajene okoli obrambnega procesa; če so izražene na obrambni način, je to zaradi posameznikove, ne pa ideološke obrambne naravnanosti.)


Streljanje (veganskega) kurirja in sporočila

Zavračanje zagovornikov družbenega gibanja je tipična značilnost nasprotovanja: če ustrelimo kurirja, nam njegovega sporočila ni potrebno jemati resno. V neokarnističnem nasprotovanju so vegani krivi prav za tiste težave, ki jih želijo rešiti: “radikalni” vegani, ki zahtevajo konec živinoreje, naj bi bili tisti, ki z nepodpiranjem “humanih” metod reje ohranjajo problem; vegane, ki jih skrbi za okolje, obtožujejo netrajnostnega življenjskega sloga; tiste vegane, ki promovirajo zdravje, pa prikazujejo kot bolehne.

In ker se na veganstvo gleda kot na (subjektivno) ideologijo, medtem ko naj bi bili neokarnizmi (objektivne) ideje, veganske argumente diskreditirajo kot pristranske. Vegani “propagirajo,” medtem ko drugi “informirajo.” Vegani “spreobračajo,” drugi “razpravljajo.” Ta neuravnoteženi prikaz veganstva in argumentov v prid mesu tako veganom kot ne-veganom odvzema možnost za razumne in produktivne pogovore o vprašanju prehranjevanja z živalmi.


Prepoznati vrednost neokarnizmov

Čeprav so neokarnizmi obrambne ideologije, pa v vsaki izmed njih najdemo ideje, vredne premisleka: kako pristopiti k vprašanjem dobrobiti živali v ogromnem karnistično-industrijskem kompleksu, medtem ko se borimo za njegovo odpravo? Ali obstajajo načini, da bi vegani jedli na okolju še bolj prijazne načine? Kateri so zdravstveni izzivi za nove vegane in kako lahko povečamo zavedanje o teh vprašanjih, da bi na primer zdravstveni delavci bolj podpirali veganstvo?

Poleg tega je bistvenega pomena, da vegani razlikujejo zagovornike neokarnizma od samih ideologij. Tiste, ki podpirajo neokarnizem, nedvomno resnično skrbijo vprašanja, ki naj bi jih te ideologije obravnavale. Ti ljudje se spoprijemajo z zapletenimi izbirami v zapletenem sistemu. Vegani bi morali pozdraviti pripravljenost velikega števila zagovornikov neokarnizma “povzročati manj škode”, hkrati pa jih vzpodbujati h globljemu razmisleku o njihovih izbirah. 


Neokarnizem in družbeni napredek

Družbena gibanja ne rastejo premočrtno; družbene spremembe so počasne, nepredvidljive in nestalne. Veganstvo je revolucionarno gibanje, ki zahteva temeljit premik v družbeni zavesti in radikalno spremembo v odnosu do nas samih, drugih bitij in planeta. Tovrstne spremembe pa se ne zgodijo brez velikega odpora. Takšen odpor se pokaže na različne načine: zmeraj bolj represivni zakoni, ki ščitijo izkoriščevalce živali, povečanje karnistične propagande in pojav novih ideologij, ki trdijo, da ponujajo privlačne rešitve za neprijetno realnost.

Kot vegani moramo prepoznati in osvetliti neokarnizme, da bi ustvarili pristnejši dialog o vprašanju prehranjevanja z živalmi. Takšen dialog je v veliki meri odvisen od tistih, ki smo vegani, da smo vzor za lastnosti in načine ravnanja, ki jih želimo - izogibati se je potrebno obrambni drži ter ceniti in upoštevati skrbi zagovornikov neokarnizma. Zagovorniki neokarnizma so zavezniki veganov, ne naši nasprotniki; naredili so korak naprej na karnističnem kontinuumu in njihovo pripravljenost na razmislek o izbiri hrane ter željo, da bi povzročali manj škode, je potrebno pozdraviti. Nenazadnje se vegani lahko veselimo neokarnizmov kot pokazateljev premika v družbeni zavesti in kot znanilcev boljšega sveta.

Avtorica tega prispevka je Dr. Melanie Joy, znana po svoji knjigi Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave. 

Prispevek (v angleškem originalu) je objavljen na One Green Planet. Prevod (z dovoljenjem avtorice in One Green Planet): Veganska iniciativa.

V branje priporočamo tudi predhodno objavljene članke Melanie Joy: Kaj je karnizem?, Karnizem za meso-jedce, Pristop vegetarijancev in veganov do karnistov ter Karnizem: zakaj je uživanje živali vprašanje socialne pravičnosti.

Karnizem: zakaj je uživanje živali vprašanje socialne pravičnosti

Karnizem in socialna pravičnost

Ne jem jagnjetine ... Počutiš se krivega. Občutek je kot … zelo so nežni. No, krave so tudi (nežne), a vendar jih jemo. Ne vem, kako bi to opisal … Zdi se, da vsi jedo krave. Niso drage in veliko jih je, a jagenjčki so preprosto drugačni … Zdi se, da je jesti kravo v redu, ni pa v redu jesti jagenjčka … razlika je čudna.
Intervjuvanec: 43-letni meso-jedec

Ne (vidim živali, rejenih za meso, kot posameznike). Ne bi bil sposoben opravljati svojega dela, če bi se tako zbližal z njimi. Ko pravite “posamezniki,” mislite kot enkratna oseba, kot enkratna stvar z lastnim imenom in značilnostmi, z lastnimi igricami, ki se jih igra? Ali ne? Ja, resnično raje ne bi vedel tega. Gotovo jih ima, a jih raje ne bi poznal.
Intervjuvanec: 31-letni mesar

Razmislite o zgornjih izjavah. Mesar ne bi bil sposoben opravljati svojega dela, če bi mislil o tem, kar počne. Meso-jedec je ljubeč do ene vrste živali, drugo pa jé, in ne ve zakaj. Preden sta bila naprošena, da razmislita o svojem ravnanju, nista niti pomislila, da bi bil njun odnos do živali, ki postanejo njuna hrana, čuden, in po tem razmisleku je njuno zavedanje hitro “zbledelo”. Mesar je neprijetno resničnost svojega dela potisnil v ozadje in tako nadaljeval s predelavo živali, meso-jedec pa je potlačil svoj miselni paradoks in jih jedel še naprej.

Kar je ob zgornjih občutenjih morda najbolj nenavadno, je to, da za večino ljudi - vključno s tistimi, ki smo se posvetili kritičnemu razmisleku o naših prepričanjih in ravnanjih ter vplivu naših odločitev na druge - sploh niso nenavadna. Vsi, ki smo rojeni v prevladujočo, meso-jedo kulturo, smo podedovali to paradoksalno mentaliteto: vemo, da so živali, ki jih jemo, posamezniki, a tega raje ne bi vedeli. Če bi jedli določene živali, bi se počutili krive, a kljub temu uživamo, ko jemo druge. Ob soočenju s podobami trpečih živali se zdrznemo, vendar pa njihova telesa obedujemo večkrat na dan. Ljubimo pse in jemo pujse, a ne vemo, zakaj.

 
Razširjeni protislovni, nelogični odnosi do skupine drugih so skoraj vedno znamenje zatiralne ideologije. Zatiralne ideologije zahtevajo od razumnih, humanih ljudi, da sodelujejo v neracionalnih, nehumanih dejavnostih in da se teh protislovij ne zavedajo. Izbire tistih, ki zavračajo sodelovanje v tej ideologiji, označujejo kot “osebne izbire” namesto ugovor vesti.

Bistveno je, da vsi, ki sprejemamo napredne vrednote in s tem podpiramo iniciative za socialno pravičnost, prepoznamo paradoksalno mentaliteto mesa. Saj, čeprav je ta mentaliteta prevladujoča, ni inherentni del naše vrste - je rezultat zatiralne ideologije, ki je tako zakoreninjena, da je nevidna, njena načela pa so prikazana kot univerzalne resnice in ne ideološko gnane domneve. Ta ideologija oblikuje in je oblikovana z isto vrsto mentalitete, ki omogoča druga zatiranja, zato je nujno, da jo obravnavamo, če želimo ustvariti bolj pravičen družbeni red. Uživanje živali ni zgolj vprašanje osebne etike; je neizogibni rezultat globoko zakoreninjenega, zatiralnega -izma. Uživanje živali je vprašanje socialne pravičnosti.


Karnizem: ideologija mesa

Karnizem je nevidni sistem prepričanj, ali ideologija, ki nam omogoča, da jemo nekatere živali. Karnizem je nasprotje veganstva; navadno menimo, da le vegani (in vegetarijanci) svoja prepričanja prinašajo k mizi. Toda kadar živali za preživetje ni nujno jesti, in to danes velja skoraj za ves svet, potem to je izbira – in izbire vedno izhajajo iz prepričanj. Razlog za to, da nas večina jé na primer pujse, psov pa ne, ni odsotnost sistema prepričanj o uživanju živali.

Vendar pa se nas večina ne zaveda, da, kadar jemo živali, dejansko izbiramo. Ko odraščamo in oblikujemo svojo identiteto in vrednote, nas nihče ne vpraša, ali želimo jesti živali, kako se počutimo, ko jih jemo, in ali verjamemo v uživanje živali. Nikoli nas ne vzpodbujajo k premisleku o tem vsakodnevnem ravnanju, ki ima tako globoke etične razsežnosti in osebne posledice. Uživanje živali je samoumevno; stvari tako pač so. Ker karnizem deluje onstran našega zavedanja, nas oropa zmožnosti svobodnega odločanja - brez zavedanja namreč ni svobodne izbire.

Karnizem mora, tako kot druge zatiralne ali nasilne ideologije, katerih načela so v nasprotju s temeljnimi človeškimi vrednotami, uporabljati skupek družbenih in psiholoških obrambnih mehanizmov, ki nas psihološko in čustveno ločujejo od resnice naših izkušenj. S tem nam karnizem omogoča, da podpiramo nepotrebno nasilje proti drugim, brez moralnega nelagodja, ki bi ga sicer čutili. Skratka, ker je za nas naravno, da smo do živali sočutni, in ne želimo, da trpijo, a vendar jih jemo, nam mora karnizem zagotoviti orodja, ki nam omogočijo, da ne upoštevamo svoje vesti ter tako podpiramo zatiralni sistem, ki bi mu sicer nasprotovali.


Zanikanje: zla ne vidim, ne slišim, in o njem ne govorim

Primarna obramba karnizma je zanikanje: če že v prvi vrsti zanikamo, da problem sploh obstaja, potem ni potrebno ukrepati. Zanikanje se izraža preko nevidnosti: karnizem z neimenovanjem ostaja neviden, tako da se uživanje živali pojmuje kot nekaj danega in ne izbira, kot nepristransko dejanje in ne ideološko ravnanje. Poleg tega so žrtve sistema očem skrite in s tem praktično izven zavedanja javnosti. Živalske žrtve se, na primer, rutinsko in legalno prisilno osemenjuje in kastrira, režejo se jim kljuni, rogovi in repi - vse brez kakršnekoli anestezije. Vse življenje preživijo zaprte v halah brez oken, v tako majhnih stajah, da se komaj premikajo, in ni redko, da jim režejo vratove, ko so še pri zavesti, ali pa jih žive kuhajo. Razkosana telesa zaklanih bitij so praktično povsod, kamor se obrnemo, a vendar teh živali takorekoč nikoli ne vidimo živih.


Upravičevanje: konzervatizem v preobleki progresivizma

Sekundarna obramba karnizma je upravičevanje; ko nevidnost neizogibno odpove, nam je potrebno zagotoviti dober razlog, da še naprej jemo druga bitja. Karnizem nas uči upravičevati uživanje živali tako, da nas uči verjeti, da so miti o mesu, pravzaprav dejstva o mesu. Meso obdaja obširna mitologija, vendar se vsi miti na tak ali drugačen način uvrščajo pod enega izmed treh N-jev upravičevanja - uživanje mesa je normalno, naravno in nujno. In ti isti miti se uporabljajo za upravičevanje nasilnega vedenja in prepričanj skozi vso človeško zgodovino, od vojn do suženjstva in vseh oblik fanatizma proti ljudem (npr. misoginija, homofobija itd.).

Trije N-ji so v nasprotju s progresivnimi vrednotami. Progresivisti so po definiciji tisti, ki izzivajo utrjene družbne norme, dvomijo v prevladujoče definicije človeške narave in zgodovine ter želijo spremeniti obstoječe zatiralno stanje. Zgodovinsko se trije N-ji uporabljajo za diskreditacijo naprednih gibanj in ideologije, ki jih ta gibanja zagovarjajo, označujejo za nenormalne, nenaravne in nepotrebne. (Pomislimo, na primer, na reakcijo na gibanje sufražetk: splošno prepričanje je bilo, da je volilna pravica žensk v nasprotju z naravnim redom in bo uničila narod.) A večina dobronamernih progresivistov nevede sprejema tri N-je karnizma, bodisi s tem, ko v celoti ignorirajo vprašanje izkoriščanja rejenih živali, ali v najboljšem primeru s tem, ko podpirajo vedno bolj popularna gibanja za t.i. “humano” in “trajnostno” meso, gibanja, ki odsevajo isti konzervativni tradicionalizem, ki se zmeraj uporablja za upravičevanje ideologij, ki izkoriščajo nemočne skupine drugih.


Prehranjevanje z mesom je normalno: nasilje v zmernih količinah

Kar imenujemo normalno, so preprosto prepričanja in ravnanja prevladujoče kulture. To je karnistična norma. In karnizem kot družbena norma je tako utrjen, da nas zaslepi in ne vidimo, da je “humano meso” protislovje pojmov. Večina nas, na primer, ne bi nikoli dopustila uboja popolnoma zdravega šest mesecev starega zlatega prinašalca, ki je “imel dobro življenje”, preprosto zato, ker imamo radi okus njegovih stegen, kljub temu pa karnizem preprečuje, da bi videli nemoralnost popolnoma enakih dejanj nad kravami, pujsi, kokošmi in drugimi rejenimi živalmi. Katerokoli moralno razlikovanje med vrstami živali, v katero nas uči verjeti karnistična kultura, je čista racionalizacija.


Prehranjevanje z mesom je naravno: nasilje kot tradicija

Kar imenujemo naravno, je preprosto interpretacija zgodovine s strani prevladujoče kulture. Ne odseva človeške zgodovine, temveč karnistično zgodovino; ne nanaša se na naše prednike, ki so jedli sadje, temveč na njihove potomce, ki so jedli meso. In kar je še bolj pomembno, detomor, uboj in posilstvo so prav tako starodavni kot uživanje živali in potemtakem domnevno prav tako naravni - vendar jih ne upravičujemo s sklicevanjem na dolgotrajnost tovrstnega ravnanja. Z besedami avtorice Colleen Patrick-Goudreau, ali res želimo vedenje neandertalcev uporabljati kot merilo za naše sedanje moralne izbire?

Argument, da je prehranjevanje z mesom naravno, je ključna predpostavka gibanja za trajnostni razvoj. Mnogo zagovornikov tega gibanja trdi, da je razlog za to, da meso kupujemo v trgovinah, namesto da bi sami lovili in ubijali živali, v tem, da so nas moderne metode proizvodnje hrane odmaknile od (naravnega) procesa ubijanja, tako da smo postali preobčutljivi za škodovanje živalim. Tak argument spominja na prikazovanje zagovornikov odprave suženjstva kot “sentimentalnih.” Argument “trajnostnega mesa” je utemeljen na tradicionalističnem pogledu na svet, ki napredne vrednote empatije, sočutja in vzajemnosti prikazuje kot lastnosti, ki jih je potrebno preseči, ne pa razvijati.


“Toda v ___ jedo ___!”: kulturni karnizem

Karnizem je globalni pojav. V meso-jedih kulturah po vsem svetu so ljudje zadovoljni, kadar jedo samo tiste vrste, ki so se jih naučili uvrščati med užitne; vse ostale imajo za neužitne in pogosto za gnusne (npr. pujsi na Bližnjem Vzhodu) ali pa je uživanje teh vrst celo neetično (npr. psi in mačke v ZDA, govedo v Indiji). Vse kulture pojmujejo lastno klasifikacijo užitnih živali kot racionalno in vidijo klasifikacije drugih kultur kot gnusne in/ali žaljive. Medtem, ko se torej vrste živali za prehranjevanje spreminjajo od kulture do kulture, ostajajo izkušnje ljudi ob zauživanju živali presenetljivo podobne.

Večina ljudi prav zato, ker je prehranjevanje z živalmi univerzalno, domneva, da ni ideološko. Velika raznolikost vrst, ki jih uživajo v različnih kulturah - namesto, da bi bila pojmovana kot dokaz karnizma - pogosto vodi v predpostavljanje, da je uživanje živali moralno relativno (in zatorej moralno nevtralno) ravnanje. Vendar pa, tako kot na primer poročanje 12-letnih deklic v Sudanu ni razlog, da bi imeli spolne odnose z otroci za moralno nevtralne, tudi uživanje psov v Koreji ni razlog, da bi imeli uživanje pujsov (ali drugih živali) za moralno nevtralno. Če bi zgolj obstoj podobnih navad v drugih kulturah etično upravičeval naše lastno ravnanje, ne bi imeli razloga, da bi dvomili v etičnost tudi najbolj groznih zločinov. Medtem, ko seveda ne smemo obsojati tradicij drugih kultur kot nemoralnih, lahko, kot pozorni opazovalci, poizkuse naše lastne kulture, da bi upravičila uživanje določenih živali, proučimo na osnovi tega širšega kulturnega ozadja.


Prehranjevanje z mesom je nujno: nasilje je samoumevno

Kar imamo za nujno, je preprosto to, kar je nujno za ohranitev prevladujoče kulture. Dandanes obstaja ogromno dokazov, da je hrana brez živalskih proizvodov prehransko zadovoljiva (in verjetno celo bolj zdrava kot karnistična prehrana). Za tiste, ki imamo ekonomsko in geografsko možnost izbirati, kaj jemo, je uživanje mesa nujno samo za vzdrževanje obstoječega karnizma. Označevanje prehranjevanja z živalmi kot biološko nujno demoralizira to, kar je v temelju moralno vprašanje. Z drugimi besedami, če smo prepričani, da je uživanje mesa neizogibno, potem smo tudi prepričani, da je to amoralno in smo oproščeni odgovornosti za refleksijo o etičnosti naših izbir.


Institucionalizirani karnizem: sistemsko zatiranje

Razlog za to, da tako veliko napredno mislečih ljudi ni zavrnilo treh N-jev karnizma, je v tem, da je karnizem strukturen; vgrajen je v same temelje družbe in je torej oblika institucionaliziranega zatiranja. Kadar je ideologija institucionalizirana, je tudi ponotranjena. Z drugimi besedami, napredno misleči ne nasprotujemo trem N-jem, ker jih ne vidimo takšnih, kot so, saj smo bili naučeni gledati na svet skozi prizmo karnizma.


Kognitivna popačenost: ponotranjeni karnizem

Kot druge nasilne ideologije tudi karnizem uporablja nabor kognitivnih obramb, ki popačijo naše dojmanje tistih, ki so na drugi strani naših izbir. Te obrambe delujejo kot psihološki in čustveni mehanizmi distanciiranja. Karnizem nas na primer uči, da ob Božiču purana na krožniku  omenjamo kot nekaj, namesto nekoga. Karnizem nas tudi uči, da živali vidimo kot abstrakcije, brez individualnosti ali osebnosti in zatorej zgolj kot člane abstraktne skupine, o kateri imamo posplošne domneve: pujs je pujs, in vsi pujsi so enaki. Tako kot drugim žrtvam nasilnih ideologij jim namesto imen dajemo številke. Karnizem nas uči živali v našem mišljenju uvrščati v toge kategorije, tako da lahko gojimo zelo različna čustva in se do različnih vrst vedemo zelo različno: psi in mačke so družina, piščanci in krave so hrana.


Od absurdnosti do grozodejstev: mentaliteta zatiranja

Kadar gledamo na svet skozi prizmo karnizma, ne vidimo absurdnosti tega sistema. Tako na primer vidimo reklamo s pujsom, ki drži mesarski nož in veselo pleše nad ognjiščem, kjer bo skuhan (“prosi” da ga ubijemo in zaužijemo), in temu ne posvečamo nobene pozornosti, temveč sprejmemo žalitev. Ali pa nam korporacije, ki služijo s telesi tistih, katerih jajca in mleko zauživamo, zatrjujejo, da se živalim v njihovih dobro skritih tovarnah na dogaja nič hudega, mi pa te trditve brezpogojno sprejemamo - kljub temu, da je civilistom zakonsko prepovedan dostop ali (v ZDA) celo fotografiranje teh poslopij od daleč.

Kot je prikladno dejal Voltaire, če verjamemo absurdnosti, bomo zagrešili grozodejstva. Karnizem je le eno od mnogih grozodejstev, ena izmed mnogih nasilnih ideologij, ki so obžalovanja vreden del človeške dediščine. In čeprav bo izkušnja vsake skupine žrtev vedno na nek način enkratna, so si ideologije same strukturno podobne. Mentaliteta, ki omogoča tako nasilje, je enaka.

To je mentaliteta dominacije in pokoritve, privilegiranosti in zatiranja. To je mentaliteta, ki povzroča, da nekoga spreminjamo v nekaj, da življenje ponižamo v enoto produkcije, da zbrišemo obstoj nekoga. To je mentaliteta “moč ima prav,” ki nam daje občutek, da imamo pravico do popolnega nadzora nad življenjem in smrtjo tistih, ki imajo manj moči - samo zato, ker lahko. In da upravičimo svoja dejanja, saj oni so samo … divjaki, ženske, živali. To je mentaliteta mesa.


Nepravičnost poraja nepravičnost: karnizem kot trdno prepleten -izem

Veliko progresivistov ceni izjavo Martina Luthra Kinga ml., da je nepravičnost, kjerkoli se godi, grožnja pravičnosti povsod, saj se zavedamo, da so zatiralni sistemi povezani in se med sabo krepijo. Za napredne družbene spremembe torej ni potrebna le osvoboditev določenih skupin, temveč je potrebno izpodbijati same temelje zatiranja. Če ne izberemo skupnih tem, ki povezujejo vse nasilne ideologije, bomo obsojeni na ustvarjanje grozodejstev v novih oblikah, na zgolj zamenjavo ene oblike zatiranja z drugo. Da bi torej ustvarili resnično humano in pravično družbo, moramo v svoji analizi upoštevati karnizem.

Vključevanje karnizma v progresvne analize zahteva spremembo paradigme: potrebno je prepoznati sistemsko naravo prehranjevanja z živalmi. Razumeti moramo, da tako kot na primer feministi, ki nasprotujejo patriarhatu, družbi zgolj ne “vsiljujejo svojih osebnih stališč”, tudi tisti, ki nasprotujejo karnizmu, drugim zgolj ne “vsiljujejo svojih osebnih stališč”. Uživanje živali ne more biti nič bolj zreducirano zgolj na vprašanje osebne etike, kot je lahko prepoved vstopa temnopoltim ljudem na posest ali v trgovino v zasebni lasti.


Pravičnost poraja pravičnost: inkluzivni socialni analizi naproti

Če prej omenjeno izjavo Martina Luthra Kinga obrnemo, pomeni, da je pravičnost, kjerkoli se pojavi, grožnja nepravičnosti povsod. Zatiralne moči so odvisne od mentalitete “deli in vladaj”, ki zatirane skupine ščuva drugo proti drugi, kot da bi zatiranja bila letvice na hierarhični lestvici in ne napere na kolesu. Medtem, ko je nemogoče, da bi se kdorkoli boril proti vsem vzrokom zatiranja, pa lahko in bi morali ceniti vsak razlog, zaradi katerega se nekdo trudi ustvariti bolj pravično in sočutno družbo. Etik Peter Singer premišljuje: “Ne morem, da se ne bi čudil, kaj točno je to, kar [ljudje, ki delujejo za dobrobit ljudi] delajo za ljudi, da jih zavezuje k nadaljnjemu podpiranju … izkoriščanja rejenih živali.”

Napredne družbene spremembe ne pomenijo zgolj spreminjanja načel, temveč spreminjanje čutenja in mišljenja. Pristna in trajna sprememba zahteva premik paradigme, preobrazbo mentalitete, ki je podpirala stari red. Spodkopati moramo temelje zatiranja in razvijati vrednote, ki sooblikujejo temelje pravičnosti, vrednote kot so sočutnost, integriteta in vzajemnost. Da bi povsod nasprotovali nepravičnosti, moramo povsod udejanjati pravičnost: na cesti, na sodišču - in na naših krožnikih.

Avtorica tega prispevka je Dr. Melanie Joy, znana po svoji knjigi Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave. 

Prispevek (v angleškem originalu) je objavljen na One Green Planet.

Prevod (z dovoljenjem avtorice in One Green Planet): Veganska iniciativa.