»Ljubeče, lokalno, bio, humano, v miru, spoštljivo«

V sredo, 23. julija 2014, sta po socialnih omrežjih zakrožila posnetka, ki prikazujeta raztovarjanje bikov pred klavnico v Postojni in ki ju je avtor ironično poimenoval »Ljubeče, lokalno, bio, humano, v miru, spoštljivo«. Posnetka ne prikazujeta krvavih prizorov, s katerimi se tisti, ki spremljamo dogajanje industrije, ki živali izkorišča za hrano, oblačila in drugo, pogosto srečujemo. Je pa verbalno in telesno nasilje nad biki kljub temu sprožilo val ogorčenja v javnosti, ki industriji, ki jo uravnavajo zakoni, posebej pa lokalnim kmetom, zaupa, da z živalmi ravnajo zelo lepo in da žival na celotni poti od rojstva do smrti nič ne trpi, saj smo konec koncev razvili celo sistem, ki omogoča humano klanje.

Humano klanje? Ne glede na to, kako paradoksno se to sliši, mnogi želijo verjeti, da humano klanje obstaja in se celo prakticira. Ker se grde stvari, kot sta trpinčenje živali in nehumano klanje,  dogajajo samo drugod, pri nas tega ni, pri nas živali živijo v raju. Slovenci tako razmišljamo. Avstralci tudi tako razmišljajo, kot se je ponovno izkazalo ob nedavni objavi posnetkov o mučenju ovc v industriji proizvodnje volne, ki je šokirala Avstralce in ljubitelje volne drugod po svetu. Verjetno odkritje, da enako močno voljo zanikanja realnosti kažejo tudi ostali narodi, ne bi bilo presenetljivo. O možnih vzrokih tega pojava morda kdaj drugič. Za enkrat je potrebno razumeti dvoje: 

1. Postopki reje in zakola živali za človekovo uporabo so v svetovnem merilu dokaj poenoteni. V slovenskih klavnicah, na primer, delavci živalim ne pojejo uspavank in jih ne božajo do smrti; slovenske klavnice delujejo po istem principu in s primerljivo tehnologijo kot ostale. V tem prispevku  si je mogoče prebrati izkušnjo študenta veterine ob obisku ene večjih slovenskih klavnic.
2. Zakoni ne zagotavljajo dejanske dobrobiti živali, tudi če bi se zakonov striktno držali. Zakoni samo določajo neko stopnjo zaščite, ki pa je dovolj minimalna, da ne bi pretirano ovirala dela rejcev, prevoznikov, klavcev in drugih, ter da ne bi ogrozila profita, seveda. 

V praksi to pomeni, da je žival, ki konča na krožniku, zagotovo trpela. Edino vprašanje, ki ostaja odprto, je, koliko in kako dolgo je trpela. 

Krave, ovce, kokoši in druge živali, ki jih množično zasužnjujemo za hrano in ostalo, so zelo blaga, občutljiva in inteligentna bitja. Psihološko so izredno kompleksna in ranljiva. Tega seveda nujno ne opazimo, če na žival gledamo kot na bodoči zrezek. Če pa žival, ki je bila rešena s farme ali iz klavnice, dobimo v rehabilitacijo, potem hitro ugotovimo, da je realnost popolnoma drugačna. To niso nikakršni predmeti, ki za dobrobit potrebujejo zgolj hrano, kot na primer avtomobil potrebuje gorivo in občasni servis. Vse živali, tudi t.i. farmske živali, so posamezniki. Za dobrobit poleg hrane in odsotnosti telesnega nasilja (za telesno nasilje šteje tudi zakol/umor živali) potrebujejo kolikor toliko normativno okolje, vključno s socializacijo, in določeno stopnjo samodeterminacije (možnost odločanja o lastnem življenju), tega pa nobena farma ne more ponuditi – niti ekološke farme, »prosta reja« in podobne trendovske preobleke živalskih taborišč [glej prispevek o prosti reji]. 

Do onemoglosti se lahko pretvarjamo, da so te živali na svetu za to, da jih jemo, nosimo in/ali drugače izkoriščamo. Ideologija karnizma je seveda močno vraščena v ljudi, vendar živali nam jasno sporočajo, da je to človekova iluzija. Njihove telesne bolečine so resnične, duševne tudi. Ko se zbližamo z živaljo, ki jo v okviru te ideologije uvrščamo v kategorijo hrane, obleke in druge kategorije, hitro ugotovimo, da (z izjemo vrstno-specifičnih potez obnašanja in zaznavanja naravno-socialnega okolja) ni nič drugačna od našega psa ali našega (človeškega) prijatelja. 

Kar se konkretno teh bikov tiče, bi se morda bilo smiselno postaviti v njihovo kožo. Ne vemo, od kod prihajajo in kako so živeli. V neki točki si prisiljen v tovornjak, ta te odpelje skozi hrupno okolje, ki ga po vsej verjetnosti še nikoli nisi videl in ti je v vseh pogledih popolnoma tuje, parkira na mestu, obkroženem z golim, hladnim betonom (ne pa na primer sočnim zelenim pašnikom, ki bi se ti verjetno zdel zanimiv in vabljiv), in na koncu okrog tebe začnejo skakati podivjani dvonožniki in s palico udarjati po rešetkah tovornjaka, ki ti predstavljajo edino obrambo pred popolnim neznanim, v katerega se zdi, da te nasilneži podijo. Njihov pristop ti še zdaleč ne vzbuja zaupanja, zato je jasno, da boš ostal tam in klical na pomoč. Z biki in ostalimi živalmi je zelo enostavno komunicirati. Tudi svojega imena in drugih izrazov/zvokov se hitro naučijo in nanje odgovarjajo, če se z njimi dovolj ukvarjaš in gojiš osebni odnos, tako kot psi – a na farmah za to navadno ni ne časa ne volje. Bodo pa živali hitro začutile, ali jim želiš pomagati ali škodovati, in temu primerno reagirale.

Postojnski biki so bili pod izjemnim stresom, ki si ga človek morda zmore predstavljati le, če si lahko zamisli, kako bi bilo njemu, če bi ga nekdo nasilno odpeljal v popolnoma neznani, strah vzbujajoči kraj in ga s pomočjo palice in agresivnimi vzkliki v tujem jeziku, ki ga čisto nič ne razume, poskušal pripraviti do nečesa. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin - kot je razvidno iz odgovora, ki ga nelektoriranega navajamo na koncu prispevka - ni ugotovila večjih nepravilnosti. To seveda ne pomeni, da je bilo ravnanje kmeta/prevoznika resnično humano in da je bilo z dobrobitjo bikov vse v redu. Pomeni le, da so zakoni dovolj pomanjkljivi, da takšno ravnanje do čutečih bitij odobravajo. Na koncu vseeno preseneti dejstvo, da je tudi spodbujanje nasilja do živali v vzgoji otrok zakonsko sprejemljivo. Nadvse zanimivo pa bi bilo, če bi omenjeni Urad razkril nedvomno kompleksno formulo izračunavanja stopnje bolečine na podlagi starosti nasilneža in upoštevajoč različne prizadete dele telesa živali (npr. moda). 

V vsakem primeru je potrebno upoštevati, da je bil to šele začetek kalvarije postojnskih bikov. Preganjanje se je nadaljevalo za zaprtimi vrati klavnice, kjer je življenje bikov na nasilen način za vedno ugasnilo. 

Klavnice pa niso problematične samo z vidika dobrobiti živali. Ni nam znano, ali se je v Sloveniji izvedla kakšna študija o dobrobiti delavcev v klavnicah. Podatki iz tujine so zgovorni. V porastu so anksioznost, družinsko nasilje, prekomerno uživanje alkohola, drog. Kanadski kriminologi v študiji ugotavljajo, da območja večjih klavnic sovpadajo z visoko stopnjo kriminala v ameriških skupnostih.[1] Dnevno klanje čutečih bitij človeka ne more pustiti ravnodušnega. Če po vrhu tega za to telesno in duševno naporno delo prejme še mizerno plačo, vsakršen konstruktiven pristop, ki ga človek morda goji in uspešno udejanja za lastno psihofizično preživetje in z namenom omejitve bolečine svojih žrtev, lahko hitro podleže jezi in frustracijam s posledičnim katastrofalnim zaključkom za živali. Nad nekom se prej ali slej zneseš. In prve pri roki so seveda živali. 

Dokler živali ostajajo tržno blago, bodo človeku prepuščene na milost in nemilost. Družba s svojo normalizacijo nasilja gradi zblojeno podobo moči (in moškosti). Kar se zdi močno, je navadno zelo šibko. Trpinčenje in izkoriščanje nedolžnih bitij izvira iz šibkosti in strahu, kot to lepo ubesedi Miroslav Holub v svoji pesmi »Velik in močan«: Nekaj krvi, bolj ali manj, je rekel / bil je tako velik in močan, tako močan / da je moralo izvirati iz šibkosti , / nekaj krvi, je rekel, in si opral roke / seveda so stvari, ki jih ni mogoče sprati / ampak tega ni vedel, ker je bil močan… 

Na naslednjih štirih posnetkih si je mogoče ogledati primere srečnih živali iz zatočišč: 

Igrivi prašički

Osvobojene kokoši

Zavržena in rešena trinoga kravica

Srečni ovni - Jagnje, ki mu je na komercialni farmi umrla mama in je bil rešen pred gotovo smrtjo in čigar najboljši prijatelj je sedaj pes, ter igriva ovna – eden od teh ovnov je v otroštvu doživel hudo telesno in psihološko nasilje in je šele po slabih dveh letih neinvazivnega bivanja v zatočišču začel počasi okrevati.

Odgovor Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin:

Spoštovani!

Prejeli smo vašo prijavo o raztovarjanju bikov. Pregledana sta bila oba posnetka, na prvem ni bilo zaznati znakov prepovedanega ravnanja, na drugem posnetku je sicer res mogoče zaznati kako otrok preganja živali s palico, vendar to dejanje ne moremo šteti kot prepovedano ravanje, ki je sicer navedeno v Uredbi (ES) št. 1/2005 o zaščiti živali med prevozom, ker je pri tem sodeloval 10 letni otrok, ki s svojo silo ne more povzročiti bolečine taki živali. Kakšne besede so bile pri raztovarjanju izrečene pa tudi ni mogoče presojati kot kršitev.

Če presojate oba posnetka v celoti opazite ravnanje prevoznika, udrjanje po ograji, glasovi, uporaba dlani, sicer uporablja tudi palico, vendar ne način, ki bi živalim povzročala bolečino, kar pa je primeren način preganjanja živali.

Prevoznik bo pisno obveščen in opozorjen na ugotovljene nepravilnosti pri prevozu, druge sankcije ne bodo uvedene. 

lp,

mag. Boža Furlan

uradna veterinarka

Republika Slovenija,

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje

Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin,

Območni urad Postojna

Kolodvorska 5 a, 6230 Postojna 

Besedilo: Veganska iniciativa
Fotografije: Veganska iniciativa

[1] http://occupyforanimals.wix.com/meat#!slaughterhouse-workers/czcf; Mark Hawthorne, “Injustice for All”, VegNews, Marec/April. 2011; Timothy Pachirat, Every Twelve Seconds, Yale Uni Press 2011.

Val svobode

Leslie J. Cross (1914-1979). Iz jubilejne izdaje revije The Vegan ob njeni 10. obletnici (pozimi 1954, letnik 9, št. 3, str. 9-19). 

★

Pričujoče besedilo poskuša s preprostimi besedami povedati, kaj je veganstvo, zakaj in kako je nastalo, ter predvideti, kaj lahko pomeni za človeštvo.

Beseda “veganstvo” je simbol, ki pomeni veliko spremembo, preobrazbo, ki jo lahko primerjamo z osvoboditvijo tlačanov in osvoboditvijo sužnjev.

Njena uradna definicija - “nauk, da bi človek moral živeti brez izkoriščanja živali” - je natančna, jasna in dojemljiva, vendar ne vedno razumljena v celoti. To ni tako presenetljivo, kot se zdi, saj devet kratkih besed redko zaobseže spremembo tako velikih razsežnosti; njena uresničitev bo prinesla novi svet in novega človeka, ki bo prebival v njem.

Zakaj smo prepričani, da bi morali živeti brez izkoriščanja živali? Če vprašanje postavimo drugače: zakaj je ta nauk nastal?

Odgovor, čeprav morda ni očiten, resnično odpre oči, saj potrjuje trditev, da veganstvo ni zgolj stranska veja človeške evolucije, temveč vrh, ki močno povečuje napredek.

Veganstvo svoje rojstvo dolguje dejstvu, da smo globoko v sebi neomajno prepričani v svobodo - morda še posebej tisti, ki so bili rojeni in vzgojeni na teh tradicionalno svobodomiselnih otokih.

Imeti svobodo, da svoje življenje živimo po svoje, v skladu z lastno notranjo lučjo, je temeljno za naš pogled na življenje samo. Prav v luči tega koncepta najdemo pravi pomen veganske preobrazbe. Šele ko veganstvo pojmujemo kot nauk o svobodi in ne kot nauk o omejevanju (kot so napačno prepričani tisti, ki mu nasprotujejo), ga v celoti dojemamo.

Preprosto dejstvo je, da je v svoji osnovi veganstvo zadnji od valov, ki zaznamujejo plimovanje svobode od začetkov zgodovine. Od predhodnikov se razlikuje po moči dejstva, da v dolg boj za osvoboditev vnaša dokaj novo in posebno značilnost; plimovanje svobode je pognalo onstran tega, kar so do današnjih dni imeli za njeno naravno mejo - koncept svobodnega človeka. Do nastopa veganstva je razmeroma malo ljudi štelo živali za vredne ali upravičene do svobode, še manj pa se jih je verjetno zavedalo veličastnega učinka, ki bi ga podelitev takšne pravice imela na svobodo človeka samega.

Resnični, neizbrisni pomen veganstva je v njegovem presenetljivo logičnem prikazu, da z odrekanjem pravice do svobode živalim človek sam sebi zapira prehod do lastnega nadaljevanja iskanja sreče.

Verjeti v pravico do svobode neizogibno pomeni, da to isto pravico priznavamo tudi drugim. Če tega ne storimo, v temelju zanikamo sam princip. S tem omogočimo, da Orwellov 1984 postane logično mogoč, suženjstvo enega človeka drugemu pa upravičljivo dejanje. Če povemo drugače, zakon svobode - ki je hkrati zakon ljubezni - ne pozna meja. Ker človek v svojem razmišljanju živali izključuje iz veljavnosti tega zakona ter mu s tem postavlja arbitrarne meje, posledično žanje, kar je sejal - močno omejevanje lastnega napredka. Veganstvo neusmiljeno in razodevajoče osvetljuje prav to dejstvo, to malo prepoznano oviro za nadaljnjo rast človeka.

Ko se posvetimo vprašanju, kako je veganstvo nastalo, najdemo izvrsten primer posrednega pristopa, ki ga včasih privzamejo sile usode.

Znano je dejstvo, da je seme veganstva zraslo iz celoletne razprave preko dopisovanja v kolumnah The Vegetarian Messenger o moralnem razlogu proti temu, da bi vegetarijanci uživali mlečne izdelke. Na koncu dopisovanja se je nekaj vegetarijancev odločilo, da bi radi sami oblikovali “ne-mlečno” skupino znotraj Vegetarijanskega združenja. A združenje je to zavrnilo in predlagalo, naj teh nekaj članov ustanovi svojo organizacijo. Tako je Vegetarijansko združenje nehote pomagalo usodi, saj je bila neposredna posledica njegovega dejanja ustanovitev Veganskega združenja novembra 1944.

Novo združenje se ni za dolgo zadovoljilo, da je zgolj “ne-mesno, ne-mlečno, ne-jajčno, ne-medeno”. Proizvodi kot so krzno, usnje in volna, so se pridružili hrani iz živali kot “ne-veganski”. V želji, da bi naslovili vzrok in ne le neštevnih posledic, so že zgodaj poskusili ugotoviti, kaj je narobe v človekovem odnosu do živali. Vendar pa se cilji združenja niso jasno oblikovali brez nekaj let trajajočih notranjih pretresov in naporov. Končno so se 11. novembra 1950 člani na posebnem občnem zboru strinjali, da je cilj društva ustaviti izkoriščanje živali s strani človeka.

Med leti 1944 in 1950 je bil notranji in resnični pomen veganstva “na hladnem”, nedefiniran in ne v celoti prepoznan. “Ne-mlečna” motivacija je bil že od začetka jasno nezadovoljiva kot dokončni razlog; dejansko ni bila nič več kot sprožilec, ki je novo in globoko resnico pognal v svet. Ko je leta 1950 pomen veganstva postal splošno očiten, so ga oblikovali v preprosto frazo, ki je postala del ustave društva.

Od 1950 tako ni bilo več dvoma o pomenu veganstva. Kratka definicija, navedena zgoraj, je poudarjena v členu 4.(a): “društvo si bo prizadevalo za to, da človek preneha uporabljati živali za hrano in druge izdelke, delo, lov, poskuse in vse ostale načine uporabe, ki vključujejo človeško izkoriščanje življenja živali.”

Čeprav je bilo pred 1950 veliko razpravljanja o tem, kaj veganstvo dejansko je, pa o nečem nikoli ni bilo dvoma: pogonska sila gibanja je bila in ostaja sočutje do živali, ki klije iz človekovega ravnanja z njimi. Sočutje je vodilo prvo peščico do združitve leta 1944 in sočutje zagotavlja pogonsko moč tudi danes.

Pomemben del dela našega društva predstavlja osveščanje ljudi o nečem, kar bi sicer ušlo njihovi pozornosti: vseobsegajoč pomen osvoboditve živali.

Živali so za človeka največji preizkus njegove vrednosti in sposobnosti napredovanja; preizkus, kako ravna s tistimi, nad katerimi ima moč.

Žalostno, a resnično dejstvo je, da človek ob tem preizkusu vse prevečkrat zasleduje lastne cilje na račun trpljenja živali. Lovi jih in kolje, na njih izvaja poskuse in jih zasužnjuje. Da bi se polastil njihovega mleka, jim prizadeja enega najbolj nečastnih izmed vseh načinov izkoriščanja - namerno in nasilno ločitev matere krave od njenega mladega telička. Divjim, ponosnim in plemenitim konjem zlomi voljo, jih kastrira in vpreže. Njegova stalna molitev ni toliko za vsakdanji kruh kot za vsakdanje meso. Sočutnemu človeku lahko oprostimo njegovo pomenljivo vprašanje, kakšne vrste neki bi lahko bil odnos, ki ima za svoje simbole bič, uzdo in klavčev nož.

Ameriški pisatelj Henry Bailie Stevens je trdil, da je bilo zasužnjenje (“udomačitev”) živali ena od “napačnih poti”, ki jih je človek izbral nekje v teku evolucije. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je ta trditev logična. Nima veliko smisla na primer moledovati za mir na zemlji, hkrati pa nad živalmi vršiti vojno.

Kar potrebujemo, da bi začeli popravljati ta evolucijski odklon, je sprejemanje ideje, da je osvoboditev živali želeni cilj. Če bi zadostno število ljudi doživelo takšno miselno spreobrnitev, bi lahko sposobnosti in iznajdljivost človeka uporabili za razvoj alternativ tistim proizvodom iz živali, za katere je večina ljudi prepričana, da so nujni za njihovo ugodje. Ti proizvodi - en primer je popolnoma zadovoljivo ne-živalsko mleko - so nujni, da bi dosegli vseobsegajočo praktično uporabo ideala. Kajti vsi moški in ženske niso enaki in mnogim izmed njih se sedanje praktične ovire zdijo nepremagljive. Ne smemo si zatiskati oči pred nespornim dejstvom, da so za te ljudi takšne ovire resnične in ne namišljene.

Da bi veganskemu gibanju zagotovili dovolj virov in izkušenj, je nujno, da vanj pritegnemo ljudi. Najbolj neposredna metoda je širjenje ideje - ideje o osvoboditvi živali. Sprejemati moramo ljudi na vseh stopnjah preobrazbe - tako tiste, ki ne morejo obljubiti več kot miselno sprejemanje, kot tiste, ki svoje sprejemanje ideala zanesljivo in kolikor je mogoče uresničujejo v vsakodnevnem ravnanju.

Ko bo postala ideja vedno bolj sprejeta, se bo pojavilo vedno več priložnosti, da naredimo pot enostavnejšo in bolj privlačno za tiste, ki po naravi niso tako pionirski. Kakor hitro bo preobrat od izkoriščanja k svobodi dosegel določeno stopnjo, bo potrebno hkrati s postopnim odstranjevanjem ovir v zasebnem življenju posvečati pozornost vprašanju, kako naj ravnamo z živalmi na splošno. Ni si težko predstavljati, da bo takšen preobrat prinesel težave širšega in bolj splošnega značaja. Nihče, še najmanj pa vegan, si ne želi sveta brez živali - in kako na splošno in v podrobnostih predlagamo uresničitev preobrata od izkoriščanja in sprevrženosti k svobodi in naravnosti bo nekega dne postalo pomembna točka pogovorov.

Če lahko vrinem osebno pripombo, je le malo tistega, kar si želim bolj kot to, da bi dočakal ta dan. Kako čudovito bi na primer bilo sodelovati v razpravi o odločitvi otem, ali bi, za namene preobrata, naravni park ali zavetišče za živali postavili v tem ali onem delu dežele, in natanko kako naj se ga načrtuje.

Ko bo veganstvo doseglo takšno stopnjo, se bo v srcih in glavah večine moških in žensk zgodila silna sprememba. Ideja izkoriščanja živali jim bo takrat tako odvratna, kot je danes ideja človeškega suženjstva. Nekatere spremembe v vsakodnevnem življenju so očitne. Mesarij več ne bo in mlekar (če bo še dostavljal) bo dostavljal vegansko mleko. Dežela ne bo obtežena s tesnobo krav, ki jočejo za svojimi telički. Klavnice in laboratoriji za poskuse na živalih ne bodo obstajali, nihče ne bo za zabavo lovil živali …

Nekatere druge spremembe pa niso tako očitne. Življenje v dobrohotnejšem in bolj razsvetljenem svetu bo za človeka samega imelo koristi, ki si jih lahko predstavljamo le v grobih obrisih. Njegovo zdravje, fizično in psihično, bo močno izboljšano. Ker se bo otresel večjega dela grobe plati svoje narave, bodo nanj deževali duhovni darovi - ki se jim s svojo kratkovidno voljo danes sam odreka.

Iz take snovi so sanje… Da bi jih uresničili, moramo odigrati svojo vlogo, ko napoči čas. Smo v zelo začetnih stopnjah nove preobrazbe. Mi smo pionirji.

Prevod: Veganska iniciativa
Vir fotografij živali: Wikimedia

Poletje je čas za veganstvo

Vsak dan v letu je pravi za veganstvo, nedvomno pa je poletje tisti letni čas, ko je najlažje narediti prvi korak.

Vrtovi se bohotijo v bogastvu sadja in zelenjave in poleti vsi pogosteje posegamo po lažji, sveži hrani. Če primerjate svojo poletno in zimsko garderobo, boste ugotovili, da se poleti v manjši meri ali pa sploh ne odevate v oblačila in obutev, ki vsebujejo izdelke živalskega izvora (na primer usnje in volno), ter raje izbirate zračne tkanine, platnene superge in sandale. Poletje je navsezadnje tudi čas počitnic in dopustov, ki kar kličejo po novih podvigih. 

Za tiste med vami, ki že nekaj časa odlagate odločitev, da postanete vegani oziroma veganke, je zdaj, prav zdaj, pravi čas za to. Tiste, ki o tem še niste razmišljali, pa pozivamo, da preživite to poletje vegansko in  izkusite, kaj pomeni živeti nenasilno. Kar pogumno in brez skrbi - ničesar, prav ničesar ne morete izgubiti, lahko pa ogromno pridobite.

Ste z nami? Gremo! Vegansko poletje, prihajamo! 

Da bodo vaši začetni veganski meseci kar se da enostavni, je tukaj 

10 nasvetov za vaše prvo vegansko poletje:

1. Izkoristite obilico sezonskega sadja in zelenjave.

Privoščite si vse vaše najljubše sadje in solate. Z jedilnika takoj črtajte vsa živila živalskega izvora in temu primerno pospravite tudi hladilnik. Založite ga s svežim sadjem in zelenjavo, rastlinskim mlekom (odkrijte svoj najljubši okus; na voljo je ovseno, kokosovo, riževo, sojino, ječmenovo, lešnikovo, mandljevo, konopljino in še mnogo drugih vrst), zavojčkom tofuja ali sejtana (na voljo je veliko vrst), lahko si privoščite tudi veganski namaz, sojin jogurt ter sojin ali rižev sladoled. Že po nekaj dneh se vam bo popravil okus in zmeraj manj pogosto - če sploh kdaj - boste sploh pomislili na svoje stare prehranjevalne navade. 

2. Naučite se pripraviti pet novih jedi.

Če boste s svojega jedilnika zgolj izključili vse neveganske jedi, ne boste pa vključili ničesar novega, se lahko pri mizi hitro pričnete dolgočasiti. Veganska hrana pa še zdaleč ni dolgočasna! Sedaj je pravi trenutek, da pričnete odkrivati svoje kulinarične sposobnosti ter mavrico novih okusov in tekstur. Naučite se nekaj novih receptov in komaj boste opazili, da na vašem krožniku ni več izdelkov iz kravjega mleka in drugih živil živalskega izvora. Na našem blogu z recepti, Kuharija Veganske iniciative, boste našli obilico idej za nove jedi. Obiščite tudi druge slovenske kuharske bloge in spletne strani (pomagajte si na primer s tem seznamom), snemite zbirko receptov v pdf obliki ali pa si pomagajte z vegansko kuharsko knjigo (na primer 88 prigod v kuhinji).

3. Kupite vegansko zaščito pred soncem.

Poskrbite, da je krema za sončenje, ki jo kupite, veganska. Lavera, UVbio, Eco Cosmetics in Alverde je le nekaj veganskih krem, ki jih lahko najdemo na policah slovenskih trgovin. Prav tako poskrbite, da so veganski vsi drugi izdelki za osebno higieno in nego. To pomeni, da niso testirani na živalih in da ne vsebujejo sestavin živalskega izvora. To slednje proizvajalci in trgovci pogosto radi zamolčijo. Zato ni dovolj, da je na izdelku oznaka “cruelty-free”, ki se nanaša zgolj na testiranje izdelka, temveč se prepričamo, da ima izdelek tudi vegansko oznako oziroma deklaracijo, da ne vsebuje sestavin živalskega izvora. 

4. Bodite pozorni na sestavo oblačil in obutve.

Ko izbirate, kaj boste oblekli in obuli, bodite pozorni na sestavo. Ne nosite oblačil, ki vsebujejo svilo, volno, usnje ali krzno. Če je le mogoče, naj isto velja za obuvala, ki so že v vaši omarici za čevlje. Če to poletje nakupujete nova oblačila in obutev, poskrbite, da so veganska. Četudi se boste na poletnih razprodajah morda morali odreči nakupu usnjenih natikačev po zelo ugodni ceni, bo večja nagrada védenje, da s svojim nakupom niste prispevali k trpljenju. 

5. Ne pozabite na omarico s čistili. 

Trenutno v Evropi še ni zakona, ki bi prepovedoval testiranje gospodinjskih in drugih čistil na živalih. Prav tako ta sredstva pogosto vsebujejo sestavine živalskega izvora (mehčalec ali sredstvo za pranje perila, na primer, lahko vsebuje maščobo iz konj ali ovc, ki je na etiketi navedena zgolj kot “surfaktanti”). Veganska in ekološka čistila so po navadi res nekoliko dražja, vendar so tudi brez strupenih snovi, ki škodujejo okolju, pa tudi samim uporabnikom. Marsikateri izdelek za čiščenje pa lahko nadomestimo tudi z mešanico kisa in vode.

6. Obiščite zatočišče in spoznajte živali v pravi luči.

Telesa krav, pujsov, konjev, kokoši in drugih živali so na policah in v hladilnikih vsakega supermarketa. Kolikokrat pa ste že imeli priložnost spoznati kakšnega posameznika teh vrst? Obiščite zatočišče, kjer živali ne izkoriščajo, temveč jim omogočajo mirno življenje. Nam najbližja zatočišča  so kmetija Valpatič, hrvaško zatočišče Ianua in avstrijsko zatočišče Gut Aiderbichl. Pred obiskom je priporočljivo, da zatočišče kontaktirate in se najavite ter povprašate, kaj lahko prinesete za živali.

7. Obiščite veganski sejem, piknik ali večerjo.

Veganski sejmi so odlične priložnosti za druženje, pa tudi nakup hrane, obutve, literature, kozmetike in čistil. Morda ste se v preteklih tednih že udeležili kakšnega veganskega dogodka - dobrodelnega piknika v Škofji Loki, Vegafesta v Mostecu ali Eko družinskega piknika v Žalcu. To poletje bo prireditev še veliko. Predlagamo obisk Veganmanie (Gradec: 5. in 6. julij, Celovec: 16. avgust, Zagreb: 5. in 6. september), veganska ponudba bo tudi na festivalu Vegetariano v Gorici (4. - 6. julij) in Vegetarijanskem pikniku (in No Border Jam festivalu) na Limbuškem nabrežju pri Mariboru (10. avgust). Junija sta napovedana tudi VegaFriday dogodka v Kopru (20. junij) in v Mariboru (27. junij).

8. Vegansko naj bo tudi vaše poletno branje.

Posežite po knjigi z vegansko tematiko oziroma po knjigi, ki se posveča človekovemu odnosu do živali. V slovenskem jeziku so na voljo na primer

• Jej in teci. Knjiga ni zgolj pripoved ultra tekača s kuharskimi recepti. Ponuja veliko več – ponuja popolni razmislek o življenju, kdo smo in kaj hočemo, kaj si zares želimo in kako zares živimo. Več o knjigi preberite tukaj. 
• Hrana za mir. Besedilo predstavlja, kakšno prehranjevanje nas lahko pripelje do stanja zavesti, kjer sta možna mir in svoboda. Več o knjigi preberite tukaj.
• Večna Treblinka natančno razkriva izvorne korenine nacističnega načrtnega uničevanja ljudi, zasužnjevanja v sodobni družbi in klanja živali (ki ne pripadajo človeški vrsti). Več o knjigi preberite tukaj.  
• Veganstvo je ljubezen. Otroška knjiga, ki vsebuje enostavne ideje, a v svojem bistvu pravzaprav govori o demokraciji, ponudbi in povpraševanju ter našem delovanju v družbi. Prijazno in iskreno nakaže priložnost, kako lahko z ljubeznijo do živali pomagamo ustvariti boljši svet. Več o knjigi preberite tukaj, naročite jo lahko pa pri založniku.
• Zato ne jemo živali. Otroška slikanica s pristnim in sočutnim vpogledom v čustveni svet živali. Več o knjigi preberite tukaj, naročite jo lahko pa pri založniku.

Veliko besedil je prevedenih tudi na Blogu Veganske iniciative. Predlagamo na primer prispevke

• Kaj je karnizem?
• 5 razlogov, zakaj jesti meso ni “stvar osebne izbire”
• Feminizem - naslednji korak
• Prehrana, otroci in prihodnost
• Šokantna resnica o usnju
• Ali je živinoreja lahko okolju prijazna?
• Ali imata “prostost” in “prosta reja” kaj skupnega?

9. Poglobite se vase.

Vzemite si čas za refleksijo. Ko se zavestno odločamo, da s svojimi izbirami (pa naj gre za hrano ali kaj drugega) ne podpiramo trpljenja in izkoriščanja drugih čutečih bitij, se v nas marsikaj spremeni. Poglobite se v svoj odnos do soljudi, do živali, do življenja nasploh in pretehtajte svoje moralne vrednote. 

10. Pogovarjajte se z nami.

Če imate kakšno vprašanje ali zagato, boste odgovor najhitreje dobili preko Facebooka:

• www.facebook.com/veganska.iniciativa 
• www.facebook.com/groups/veganska.iniciativa
• www.facebook.com/groups/veganskireceptizatankedenarnice

Želimo vam prijetno in zabavno vegansko poletje ter še mnogo, mnogo veselih in zdravih veganskih let.